MELVINS

Szene, Dunaj, 13. 3. 2001

Melvins so se po nekajletni odsotnosti z evropskih odrov le pojavili na tej strani oceana. Po prestopu k založbi Ipecac, pri kateri so izdali trilogijo albumov The Maggot, The Crybaby in The Bootlicker, so iskali evropskega distributerja. Sedaj ga imajo in posledično so se usodili obiskati staro celino. Treviso, Dunaj in München so bili najbližji kraji, ki so nam ponujali priložnost uloviti to karizmatično zasedbo. Na Dunaju so do zadnjega kotička napolnili več kot simpatično dvorano Szene. To priča, da Melvins še vedno burijo duhove, zato ni bilo niti čudno, da se je na tem dunajskem koncertu zbrala generacijsko zelo pisana publika. Konec koncev so Melvins nekakšni sojeni botri grunga, po novem tudi nesojeni botri stoner rocka, vendar so ne glede na ta naziva Melvins predvsem avtorsko zelo prepričljiva zasedba. V skoraj dvajsetih letih vztrajnega dela se nikoli niso podredili tržnim glasbenim smernicam, raje so na lastno veselje izkoristili bohotno ponudbo založbe Atlantic in ohranili popolno suverenost, ki je še danes nosilna značilnost tega svojeglavega raka. Melvins jemljejo svoje početje hudo resno, čeprav jim ne manjka humorja in ironije ter imajo občutek za ustvarjanje presenečenj. Eno takšnih se je zgodilo tudi na Dunaju, ko je nepričakovano udaril glasen uvod žilave živali za bobni, Dala Croverja, s katerim je preglasil klepetavo čakajočo publiko. Narejen je bil rez in napočil je čas za Melvins, ki ni več trio. Stalnima članoma, kitaristu in pevcu Kingu Buzzu in bobnarju Dalu Croverju, ter novemu basistu Kevinu Rutmanisu, ki je svoj čas igral v Cows, se je pridružil dodatni četrti član, kitarist, ki je kitarsko nasprotje Kinga Buzza in uporablja kitaro bolj za eksperiment in improvizacijo kot za preigravanje rifov.

Uvod in uvodni komad Lovely Butterflies je dal vedeti, da bodo Melvins ponovno odigrali prvovrstno predstavo. Zgodilo se je to, da Melvins ves nastop niso dali dihati. Dir je trajal dobro uro in v tem času ni bilo trenutka, da bi pomislil na pijačo, da bi se odločil za cigareto, da bi te premamila mala ali velika potreba ali pa da bi sploh pomislil, s katere plošče je pa ta komad. Melvins so tolkli od začetka do konca in pri tem izkoristili buren odziv publike, s katero niso spregovorili niti besedice, zato pa so jo pojedli. Brezkompromisno so leteli iz komada v komad in ponudili priložnost, da smo zvedeli, kako zveni simfonija, hudičeva simfonija v novem tisočletju. V svojem početju združujejo toliko zadev, da jih je nemogoče našteti na prste obeh rok. Če so se doslej izkazali za prvovrstne prirejevalce tujih skladb predvsem iz rockovske zakladnice brez ovir (od Fleetwood Mac in Wipers do Butthole Surfers), so se v zadnjem času posvetili tudi predelavi lastnih skladb. Tako so tudi na Dunaju ponudili pester izbor lastnih skladb od prve do zadnje plošče, pri tem pa jim zopet ni zmanjkalo smisla za ironijo. Privoščili so si skrunitev lastnih komadov s krajšanjem na najmanj primernih mestih, kjer so nonšalantno prilepili nov komad. To je bila moja - mislim, da - sedma koncertna izkušnja z Melvins in četrta v zadnjem letu dni. V nasprotju z lanskoletnimi ameriškimi predstavami so se tokrat pripravili za Evropo s povsem drugačnim repertoarjem, ki je bil že spet premišljen in tudi naštudiran. Kot konec koncerta, ko so se pred zadnjim komadom edinkrat obrnili k publiki in se ji zahvalili za obisk, potem pa je padla sklepna faza, ki se je vlekla tistih deset, petnajst minut. Z njo so ubili vsako upanje, da se jih bo kdo usodil klicati nazaj na oder. Ubili so boga v publiki! Pika na i, publika pa nemočna in izčrpana, vendar potešena.

BIGor