GAZA STRIPPERS in BIONIC

Orto klub, Ljubljana, 16. 3. 2001

Koncert je veliko obljubljal! Čikaški kraljevič Rick Sims ima za sabo pestro glasbeno pot. Od Didjits in sodelovanja s Fredom Schneiderjem ter soustvarjanja v Supersuckers ter pod masko Lee Harvey Oswald Banda do današnjih Gaza Strippers goji adrenalinski rokenrol opus: rudimentarni rokenrol + punkovska nabritost + blišč stadionskega glema. Tokrat se je na evropsko turnejo odpravil v spremstvu kanadskih kolegov Bionic. O njih pred gostovanjem pri nas nismo vedeli veliko, zato so bili tudi tako prijetno presenečenje. Razpoložljivi album le ni obljubljal toliko, kot je skupina na koncu izbruhnila na odru Orta. Prepoznavna popoidna shema iz postgrungevskih časov se je med koncertom razbijala na prafaktorje in se preobražala v vedno tršo in tršo gmoto ter na koncu razgalila silovitost nastopa. Vrhunec nastopa je počasi rasel, kot da je bil tempiran na sklepno fazo, ko se je ta kanadski kvartet povsem predal nastopu in ob priredbi T-Rex ponudil primerek odklona od utečenih primerjav s kakšno stonerrockovsko muho. Prej so povedali, da Queen Of The Stone Age niso osamljeni primerek v kuhinji rockovske fuzije. Zaradi pričakovanja Gaza Strippers nastop ni dosegel vrelišča, čeprav se je na koncu izkazalo, da je bil to res vrhunec večera. Gaza Strippers so nadaljevanje adrenalinske navihanosti Ricka Simsa, ki je že, od kar ga poznamo, osvobojen notranjih diferenciacij rocka in nezadržno združuje blišč in senco, čudaštvo in angažiranost. Sims ne jemlje rokenrola smrtno resno in tudi tisti petkov večer prikazana opolzkost je potrdila staro pravilo, da se je treba predvsem zabavati. To zabavo pa je usmerjal Rick Sims, njemu je tudi podrejen dorečen in zamišljen šov Gaza Strippers, ki je predvsem razkazovanje rockovske bizarnosti in javno deklariranje kitare za seks simbol. V to smer se je - žal! - tudi usmeril pomemben del sodobne rockovske produkcije, znotraj katere se Gaza Strippers izkažejo prej za komedijante in vaške norčke kot resne rockerje. Dvomim, da Rick Sims z vsemi pozami, obrazi, kazanjem jezika in lizanjem kitare misli resno. Prej gre za zrcalo kontradiktornosti rocka, v kateri se je znašel v zadnjem času. Vse skupaj je ostalo v spominu kot koncert, ki bi bil povsem enak pred desetglavo, stoglavo ali pa tisočglavo množico: izrazito ameriški šov. Prav v tem je dorečenost zamišljenega nastopa, ki nikakor ne gradi iz spontanosti. To pa je bila tudi osnovna slabost predstave Gaza Strippers, ki je nekomunikativna, čeprav so ves čas nagovarjali prisotno publiko - nekateri smo se smejali, drugi pa kazali sredince.

BIGor