Letnik: 2001 | Številka: 4 | Avtor/ica: Rok Jurič

CARLO ACTIS DATO KVARTET

Cankarjev dom, 19. 3. 2001

Da je sodobni italijanski jazz lahko poln teatra in burk, nam je že dolgo znano. Že večkrat smo bili namreč priča koncertnim izbruhom sončnih Italijanov, ki se nikakor niso pustili hladu, ko pod večer zaveje z naših alpskih osoj, temveč so še naprej nadvse radodarno razsipali s soncem ožgani glasbeni temperament med naša premražena ušesa. Koncert Carla Actisa Data v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma je bil posebej markanten in navdušujoč.

Data spremljamo že skoraj vse desetletje, v tem času se nam je le enkrat od daleč koncertno nasmehnil (na drugogodbenem koncertu Pina Minafre, ko je zadnji hip odpovedal igranje v Ensemble Sud). Čeprav smo že takrat, ob samem začetku poznanstva z njim, težko verjeli, da bi tak burkež ostal ujet v hermetičnost studijskega ustvarjanja, so njegovi koncertni posnetki res izredno redki. Možnosti za koncertna snidenja tudi ni bilo veliko, zato je bilo pričakovanje pred koncertom toliko bolj napeto. Bo nadgradil svoj glasbeni humor? Bo le burkež in nič drugega? Te in podobne misli so se mi podile po glavi, ko sem čakal na koncert v sicer presenetljivo polni dvorani. A strahovi so bili nepotrebni.

Carlo Actis Dato ima eno najbolj stanovitnih zasedb apeninskega polotoka, saj kvartet neprestano in brez sprememb deluje že dobrih šestnajst let. Zavidljiva doba, v kateri pa se pihalca Dato in Piero Ponzo, basist Enrico Fazio in bobnar Fiorenzo Sordini nikakor niso naveličali drug drugega. Neverjetna uigranost, ki odpira pot suvereni improvizaciji in instantnim domislicam, je vladala ves večer; brez dolgoletne kilometrine ne bi bila mogoča. Sicer pa je bil koncert zgleden prikaz kvalitet, ki smo jih ves čas opažali na prav vseh Datovih ploščah. Odlična uigranost Ponza in Data se kaže v mnogoterih unisonih pasusih; v solističnih izbruhih dominira Dato, a tudi Ponzo je imel kak dober izlet, pa čeprav je bil prepogosto v Datovi senci. Brez ostrega ritmičnega jedra Fazia in Sordinija pihalca ne bi imela varnega pristana, a tudi Fazio in Sordini sta si na račun Datovega ritmičnega baritona in Ponzovega alta nudila izbruhe individualnosti, saj so se ritmične in melodične vloge lahko takoj zamenjale. Prežetost s humorjem in z raznolikimi glasbenimi stilemi se je tudi na koncertu pokazala kot ključna sestavina Datovega kvartetnega ustvarjanja. Vse pa je Dato z druščino ovil v žgečkljivo burkaštvo, ki je bilo prijetno, nekaterim celo malo ceneno. A če se spomnimo burkaštva Minafre, Tomassa, Rave in drugih, ki smo jih opazovali na pretežno avstrijskih odrih, je to pač njihov način burkaštva, ne cenenost.

Datov kvartetni koncert je glede na naše dolgoletno znanstvo z njegovo produkcijo prišel precej pozno, a je bil zato toliko bolj neposreden v dokazu tistih kvalitet, zaradi katerih smo na Data sploh postali pozorni: humorja, glasbenega melanža, pronicljivosti, aktualnosti in nezgrešljive kvalitete.

Rok Jurič