Letnik: 2001 | Številka: 4 | Avtor/ica: Viva

DICKY B. HARDY

KUD Franceta Prešerna, Ljubljana, 22. 3. 2001

Po treh letih od izida zadnje plošče in zelo turbolentnem obdobju, v katerem so prvič resneje povohali evropske odre, se še enkrat podali na ameriške, končali sodelovanje z dolgoletno matično založbo FV, dobili basistko in izgubili kitarista, so se nam Dicky B. Hardy tradicionalno postavili na ogled in v posluh na oder Kuda; tja jih zanese ob vsaki pomembnejši prelomnici v karieri. Ni pomembno, ali so jih tja vodila »skromna« pričakovanja glede obiska ali razmišljanje, da pač večje dobre dvorane slovenska prestolnica enostavno nima, dejstvo je, da se kar zajetno število ljudi ni uspelo prebiti v popolnoma napolnjeno vročo dvorano. Dikiji so si v letih pridnega dela z jasno razpoznavnim glasbenim izrazom z razlogom nabrali zveste fene in druge slednike, ki smo enostavno morali biti tam in jih podpreti ob koraku naprej. Priložnost je bila enkratna: promocija novega, tretjega albuma You Can’t Get Halfway And Get In.

Na začetku nastopa se jim je videlo, slišalo pač ne, da so nekoliko v krču; prvič po dolgem času so na oder prišli z eno samo kitaro, to je imelo določene zvočne posledice. Sama sreča, da je na kitari ostal Štupnik, ki je bil vedno zvočni steber drvečih Dikijev, ki zdaj niso več drveči v isti meri, kot so bili. Kar nekaj novih komadov (a ne vsi) je počasnejših in tudi daljših v primerjavi s prejšnjim opusom, ampak vsi zelo dobro stojijo - in to je bistveno. Očitno je, da novi komadi še nimajo potrebne vaje na odrih, in slišalo se je, da nekatere prehodne sekvence v živo še niso povsem uigrane. A vse to so vendarle drobnarije, ki splošnega občutka niso bistveno kvarile: razpoloženje pod odrom je bilo tako pozitivno nabito, da se je tudi bend v zelo kratkem času uspel do konca sprostiti. Tako nasmejanega in razigranega Štupnika ne pomnim, pevec Niko je pričakovano odlično odigral vlogo frontmena, bobnar se je z veseljem bohotil na krepko povzdignjenem odrčku, basistka Emina pa je celo solirala. Publika je Dikijem jedla iz roke in - roko na srce - ob koncu kar malo pretiravala, saj se števila dodatkov po določenem času sploh ni več dalo šteti.

Viva