TIM BERNE 'QUICKSAND'

Auditorium, Gorica, Italija, 25. 3. 2001

Tim Berne bi moral biti bralcem Muske že zelo znan jazzovski obraz (portret v 6. številki iz leta 1998), zato se bomo izognili nizanju biografskih podatkov in dosežkov ter prešli naravnost h koncertu. Ta se je zgodil v Stari Gorici, in sicer v zelo prijetni in intimni dvorani Auditorium, kjer tudi letos poteka goriški jazzovski festival Gorizia Jazz 2001. Tim Berne in njegova nova zasedba Quicksand so bili tako rekoč uvodni del festivala, ki se s petimi nastopi različnih skupin vleče od marca do začetka maja. Med letošnje nastopajoče sodijo še Nils Landgren Funk Unit, Kronos Quartet, Jim Hall Trio ter lokalni bandi Gruntz and Ambrosetti Duo in Glauco Venier Quintet 'Gorizia'. Quicksand so bili odličen freejazzovski uvod v sicer zvočno zelo konvencionalen festival. Zasedbo sestavljajo Tim Berne na altovskem in baritonskem saksofonu, Marc Ducret na električni kitari, Tom Rainey za bobni, Craig Taborn na klaviaturah (napovedan je bil kot basist) ter Tony Malaby na tenorskem in sopranskem saksofonu. Berne se s kvintetom Quicksand zopet vrača k razširjenim zasedbam, čeprav so med nastopom še vedno ustvarjali majhne zalogaje intimnega komuniciranja in polemiziranja med posameznimi člani zasedbe. V neki skladbi se pojavlja cela vrsta osebnih pripovedi, ki se nato prepletajo in kombinirajo. Ustvarijo se različne trojke in pri saksofonih dueti, ki ob tako številni zasedbi delujejo že skoraj na mikro ravni, še posebej, če te dele primerjamo s kaotično in hrupno podobo celotne zasedbe. Morda so bili to še najizraziteje lirični in najbolj izpovedni deli precej intenzivnega in zahtevnega nastopa, ki je od poslušalca zahteval veliko zbranosti in koncentracije. Edino tako se v prosti zvočni lepljenki niso izgubljali majhni detajli in solistični izleti, ki so se le zelo redko zbrali v skupni točki. Se pravi, da je do družnega preigravanja enotne godbene tematike prišlo le redko, pogosto pa so bili takšni trenutki prav na dlani, a jih zasedba (namenoma?) ni izvedla do konca.

Nastop je bil v grobem razdeljen na dva dela, pravzaprav dve veliki skladbi, to je povsem v skladu z Bernovim nagnjenjem do igranja daljših skladb. Tako je dovolj prostora za razvoj individualnih izrazov ter skupinskega improviziranja, čeprav so bile klaviature in kitara preveč očitno potisnjene v ozadje. Craig Taborn in Marc Ducret sta na površje prišla le med bolj umirjenimi, solističnimi deli nastopa, krivdo za to pa lahko pripišemo predvsem ozvočenju. Auditorium je namreč zelo majhna dvorana, kjer je navezava saksofonov in bobnov že na akustični ravni prevzela celoten zvočni prostor. Sicer pa je Taborn v obeh delih nastopa poskrbel za intenziven uvod, ki je bil po zaslugi električnih orgel ter manipuliranja z efekti, samplerjem in laserskim gramofonom že skoraj kozmične narave. Tim Berne se v zasedbi ni pretirano izpostavljal. Zdi se celo, da ga pri igranju baritonskega saksofona prekaša diskurzivni partner Tony Malaby. Največ pozornosti je bil tako deležen prav Tom Rainey na bobnih, čeprav bi si lahko želeli malce manj izrazitega igranja, predvsem v dobro drugih članov zasedbe. In vendar: Tim Berne in zasedba Quicksand so poskrbeli za intriganten in napet freejazzovski dogodek ter prinesli del novomeškega temperamenta v zaspano Gorico.

Jure Matičič