TRIONACRIA

Klub Gromki, Metelkova mesto, Ljubljana, 27. 3. 2001

»Trinacria«: Trinoga ženska iz sicilijanske mitologije pooseblja povezanost treh pokrajin, ko besedo podvržemo besedni igri (z vrinjeno črko o: Trionacria), pa dobimo ime skrbno varovane skrivnosti »italijanskega« jazza in svobodne improvizirane godbe, ki se po lastnih trditvah spretno izogiba »mafijskim« poslom v tamkajšnjem jazzovskem establišmentu. Trionacria so trije mlajši predstavniki prevratniških struj sodobne evropske avantgarde, ki imajo korenine v free jazzovskih odklonih burnih šestdesetih let, v evropski veji svobodnega improviziranja ter v lokalnih in širših ljudskih vplivih, ki pa so v godbi prisotni le na subtilni ravni. Ta koncept enačijo z imenitnim pojmom »imaginary folk«, ki folku jemlje temelje in avtentičnost ter ga postavlja v polje imaginacije. Saksofonist Gianni Gebbia, trobentač Roy Paci (oba že znanca slovenskih koncertoljubcev; Gebbia z Druge Godbe in Paci kot nekdanji član jazzcorovcev Zu) ter neformalni ustanovitelj tria, bobnar Francesco Cuso, so energična in eksplozivna simbioza, nabrita z duhovitostjo in prežeta z odrsko suverenostjo, ki so jo demonstrirali tudi na odru Kluba Gromki. Ta nedvomno postaja zatočišče »kreativnim godbam«, ki se izmikajo podalpski omejenosti.

Že na samem začetku nastopa je trio podal nastavke, ki so jih nato razvijali ves koncert. V energičnem toku se izmenjuje spontana godbena konverzacija, ki gradi z drobnosluhom in s hitrimi odzivi večsmeren zvočni tok, ki se zlije v kratkih melodičnih, harmoničnih frazah trobente in altovskega saksofona. Pacijevo trobentanje korenini globoko v tradiciji sicilijanskih pogrebnih koračnic, hkrati pa je polno kratkih, melodičnih fraziranj in bravuroznih sprehodov v visoke registre, zvočnih popačenk in demonstracij moči in vzdržljivosti. Mojster Gebbia mu v tem ves čas parira v eksplozivnosti in energičnosti, po iskrivosti in domiselnosti (od tonskih registrov, ki parajo ušesa, krčevitih, vibrirajočih in hrapavih zvokov, »krikov«, do liričnih, toplih izlivov). Njuno »duhovno zlitje« (nalašč parafraza bratov Ayler) pa ne temelji v abstraknosti kot postulatu evropske tradicije improvizacije, pač pa gradi in izhaja iz melodičnih nastavkov (v tem lahko jasno vidimo sorodnost v zgodnjih dialogih Ornetta Colemana in Dona Cherryja). Bobnar Cuso je ob tem ves čas na preži. Njegovo igranje ne izhaja toliko iz ritmičnih nastavkov, temveč bolj iz spontanosti in impulzivnosti, hkrati pa daje ob tem naravnost brezbrižen vtis. Z burkaštvom in duhovitostjo je tak tip bobnarja, kakršen je bil Han Bennink v najboljših letih. Ko jo vsi trije užgejo skupaj v hitrem tempu, zares spominjajo na Zornovo Masado brez basista. (Primerjave z Masado jemljejo kot kompliment, po ironičnih besedah Cusa »je Masada tisti folk element v njihovi godbi«.)

Če lahko prvi del nastopa okarakteriziramo s »tour de force«, se je drugi začel bolj subtilno, s solistično ekspresijo vsakega posameznika. Med njimi je najbolj blestel Gebbia, ki že dalj časa razvija samosvojo, inovativno govorico z altovskim in s sopranskim saksofonom. V krajšem izlivu nam je demonstriral tehniko krožnega dihanja. Žurnalisti bi ga seveda takoj vrgli v predal šole Evana Parkerja. Čeprav so nastavki enaki, kar priznava tudi sam Gebbia, pa je estetika drugačna. Parker je namreč preveč abstrakten v primerjavi z melodičnostjo Gebbijevega (v tem primeru) alta (njegova tehnika je plod preučevanja arhaičnega pihalnega glasbila s Sardinije - launeddas). V kratkem izlivu je pričaral kontinuirano zvočno »multifonijo«, ki je izzvenela le še v zvoku kroženja zraka in »klikanja tipk«. Nato je sledila še najbolj masadovsko stigmatizirana skladba, nadaljnji potek koncerta pa se je dogajal v bolj burkaških vodah iskrivega ekshibicionizma, padanja v konkretnejše žanrske vode (pop šlager Macarena ali pogrebna koračnica), vendar še vedno v maniri suverenega muziciranja. Kot opozicionalci so Trionacria alternativa italjanski struji »novodobnega jazza«, kot ga poznamo v naših logih prek založbe Splasc(h) in bolj znane mednarodne Leo Records. Obe je skupina označila kot »izkoriščevalski«: Splasc(h) kot karikaturo sebe (mislijo predvsem na pozno obdobje!), Leo pa kot njeno še slabšo mednarodno različico. »Italijanske scene ni, ne obstaja!« so izrekli, zato vsi pridevki, ki smo jih dosedaj vajeni, kot topla, humorna, s folk vplivi prežeta scena, odpadejo. Prizvok mediteranskega je le krinka, učinek rutine »imaginarnega folka«, njihova godba pa te prakse presega, govori univerzalni jezik spontane interakcije, »kreative«, ki izvira iz improviziranja kot globalnega elementa. Ta glasba je trdna in suverena, hkrati pa odpira in redefinira nov pogled na košček sveta, ki smo ga dosedaj poznali le z enega vidika. Trionacria v Gromkem so le začetek (in to prekleto dober!!), nadaljevanje sledi.

LukaZ