Afriška salsa

“Ljudje – in s tem mislim prijazne, dobronamerne, izobražene posameznike – se velikokrat obračajo name z vprašanjem: 'Pa dobro, Litch, zakaj Afrika? Kaj je na njej takšnega, da povzroča takšno navdušenje?' In običajno se lahko samo obrnem z rahlim nasmeškom in zamahnem z roko. Tolikokrat sem o tem že razlagal, toliko je razlogov, ki sicer ne nadomestijo osebne izkušnje, a še ta je premalo. Fenomen afriške civilizacije ni nekaj, kar si lahko preprosto ogledaš, če že greš tja, kje šele, da ga bi zlahka samo opisal. Gre za več, predvsem pa gre za občutke, za fascinacijo.”

Nekako takole pričenja Andrew “Litch” Litchfield uvod v spremno besedo k zbirki “nepogrešljivih klasik in neznanih biserov iz zlatega obdobja afriškega popa”, izdanih pod naslovom The Music in My Head, ki je “ozvočila” istoimenski roman Marka Hudsona. Potem seveda vendarle pojasni svoje dojemanje afriške civilizacije ter nekje tudi ugotovi, da je v Afriki za vsem skupaj vedno prisotna tudi glasba; nato ga umesti v historične koordinate vse tja izpred 2. svetovne vojne do sredine devetdesetih let ter zameji predvsem na glasbeno dogajanje v zahodni Afriki, na ozemlju med Senegalom in Slonokoščeno obalo, kjer se je razvila glasbena kultura, katere skupni imenovalec je vpliv tam dominatne etnične skupine Mande s celo vrsto ljudstev, med katera spadajo Mandinka, Malinke, Bambara, Dioula in še nekatera druga. Ta zamejitev pa seveda pomeni, da gre skoraj izključno za glasbo iz Gvineje, Malija, Gambije in Senegala. In če ta glasbeni korpus pogledamo od blizu, bomo videli, kako je ves prepleten s skupnimi rdečimi nitmi, ki so v različnih obdobjih različno izrazite, a imajo skupen značaj: so produkt fascinacije zahodnoafriških “muzikantov” s karibsko in drugo latinoameriško godbo. To je tisto predivo, iz katerega se tam vsake toliko časa stkejo trdni in barviti zvočni valovi “afriške salse”.

“Afriška salsa” je seveda glasbeni pojav takšnih historičnih, geografskih in glasbenih razsežnosti, da ga ni mogoče v enem samem zamahu zajeti v podrobnostih. Že samo naštevanje in predstavljanje ključnih protagonistov bi zapolnilo ves razpoložljivi prostor. Zato se bomo tokrat omejili na en sam segment, na tisti produkcijski tok, ki enkrat opaznejše, kot osrednji, drugič spet kot podtalni, poniknjen, vendar od vsega začetka in nepretrgoma oplaja dogajanje na senegalskem glasbenem prizorišču.

Ključno ime aktualnega dogajanja, povezanega z “afriško salso”, so zagotovo Africando. V imenu in – kar je seveda še mnogo pomembnejše – v glasbi, ki jo ponujajo na petih albumih in pol, idealno združujejo pomen te sitagme. Leta 1992 so se Africando zavihteli v samo presečišče dogajanja na afro-latino glasbenem prizorišču s pravim slavospevom fuziji afriške in kubanske popularne godbe. S tem so povzročili nov, do sedaj zadnji in nadvse uspešen val zanimanja glasbenega občinstva za “afriško salso”, za ta nedvomno izjemno intriganten vidik združevanja kubanske in newyorško-karibske glasbene izraznosti z zahodnoafriškimi nastavki. Glasba, ki je oblila planet!

Kubanska godba je imela že od nekdaj svoj drugi dom tudi v Senegalu. Eden izmed prvih senegalskih “latino” bendov, ki pomeni hkrati korenine družinskega drevesa številnih poznejših skupin, je bil Star Band Du Miami, ki ga je leta 1958 (!) ustanovil Ibra Kasse. Kasse je bil eden izmed začetnikov sodobne senegalske popularne godbe; bil je lastnik nočnega kluba Miami v Dakarju, zato je ustanovil in vodil bend, v katerem je igral.

V zgodnjih sedemdesetih letih so ta izvorni nastavek povzeli Orchestra Baobab in tradicijo zelo uspešno nadaljevali. Pozneje, med letoma 1977 in 1981, so svoje k temu delu senegalske glasbene ponudbe prispevali tudi izvorni Etoile de Dakar s takrat še zelo mladim Youssoujem N'Dourjem, ki pa je ravno povzročil najprej razslojevanje skupine in zelo hitro potem tudi inavguracijo novega senegalskega pop stilema “m'balax”, ki je “senegalsko salso” za nekaj časa izrinil s prizorišča. V istem času je bil Laba Sosseh tisti sengalski “latino” pevec, ki je v tej generaciji uspel prenesti ta stil v Severno Ameriko, tam je celo uspel posneti kar nekaj uspešnic za kubanskega pevca in producenta Roberta Torresa.

A v tistem času se je na senegalskem prizorišči uveljavilo kar nekaj skupin, ki jih velja vsaj omeniti kot nosilce “latino” vplivov v senegalski in s tem zahodnoafriški popularni godbi. Number One de Dakar je bila prva skupina, ki je leta 1975 nastala iz pobeglih članov Etoile de Dakar in zelo uspešno začela samostojno kariero. Njena najbolj izstopajoča osebnost je bil pevec Pape Seck, ki se je po letih anonimnosti v zgodnjih devetdesetih letih spet aktiviral pri afro-latino-revival projektu Africando ter nato leta 1995 (žal) preminil. A na prvih albumih skupine Africando z vso odločnostjo predstavlja prav opisano historično navezo. Matična skupina vsega dobrega, kar je nastalo na senegalski glasbeni sceni, leta 1960 (!) ustanovljena Etoile de Dakar, je s številnimi posnetki iz zgodnjih let - še posebej velja omeniti priredbe portoriških popevk, denimo iz leta 1977, ki jih je priredil in v jeziku Wolof odpel že omenjeni Pape Seck - zagotovo utrdila podlago za razcvet “senegalske salse”. V tem kontekstu velja omeniti mlajšega in pri nas po krivici manj znanega pevca Thiona Secka, ki ima v preteklem repertoarju tudi hvalnico mentorju, pokojnemu pevcu legendarne senegalske skupine Orchestre Baobab Layeju M'Boupu. Posnetek, ki ga poznamo, je sicer iz leta 1994. Pa tudi Super Etoile de Dakar Youssouja N'Dourja so v začetnih letih opazno posegali po “latino” obrazcih, ko so sicer vzpostavljali izvorni senegalski pop stilem “m'balax”.

A čeprav ne vedno na sami fronti tamkajšnjega glasbenega dogajanja, so bili v sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih Orchestra Baobab tisti, ki so v resnici nosili senegalsko popularno glasbeno sceno k vedno bolj fascinantnim vrhuncem, pri tem pa ves čas delovanja niso skrivali, da so izvori njihovega ustvarjalnega navdiha “Kuba”, “latino”, “salsa”. Zato ne preseneča, da so Africando (tudi personalno, ne le konceptualno!) neposreden odvod prav tega legendarnega senegalskega orkestra.

Orchestre Baobab so bili ustanovljeni leta 1970, da bi igrali v novem dakarskem nočnem klubu Baobab. Člani skupine so pred tem večinoma igrali v klubu Miami, v Star Band Du Miami, ki je bil v tistem času najbolj razkričan senegalski orkester. Pravzaprav so od tam prišli štirje ključni člani: togoleški kitarist Barthelemy Attiso, saksofonist Issa Sissokho, ki je pozneje nadaljeval kariero v Super Etoile, ter dva pevca: Balla Sidibe in Medioune Diallo. Prav tega si velja zapomniti, saj je vse do danes povezava s projektom Africando. Sicer pa je bil v prvih letih delovanja skupine izstopajoča osebnost griotski pevec Abdoulaye “Laye” M'Boup, eden prvih senegalskih glasbenikov, ki je vnesel vso globino in veličino tradicije ljudstva Wolof v sodobni senegalski pop. Žal je ta fascinantna glasbena osebnost preminila v prometni nesreči že leta 1974.

Ob prej omenjenih je bila naslednja ključna osebnost geneze senegalske popularne godbe, ki se je pridružila Orchestra Baobab, še en pevec: že omenjeni Thione Seck. Takrat je bil izjemno mlad, skoraj še otrok, vendar že izjemno izurjen tradicionalni glasbenik, za kar je poskrbel njegov osebni mentor, ki ni bil nihče drug kot sam “Laye” M'Boup. Glasbeno kariero je pričel malo pred tem v že omenjenem Star Band Du Miami, po nekaj letih z Orchestre Baobab pa je bolj ali manj uspešno nadaljeval samostojno kariero. Ta pevec je zagotovo eden izmed še ne odkritih senegalskih glasbenih zakladov. Zato je skoraj neizogibno, da se kot gost pojavi na zadnjem albumu Africando All Stars Mandali/Betece, ki povzroča planetarno evforijo, in odpoje enega nespornih hitov z njega Sey.

Pri vsem skupaj je morda zanimivo, da so Orchestra Baobab preživeli izbruh “m'balaxa”, ki je v osemdesetih letih predvsem po zaslugi Youssouja N'Dourja in podobnih zalil mednarodno prizorišče, in do konca omenjenega desetletja pod vodstvom pevca Balla Sidibe in ob sodelovanju drugega pevca Radopheja Gomisa še vedno igrali po dakarskih klubih. To pa je bil ravno čas, ko so se na mednarodnem prizorišču pričele za njihovo zapuščino zanimati evropske založbe World Circuit in pozneje Stern's Africa. Rezultat tega zanimanja so bili štirje albumi, ki nekako dokumentirajo njihovo glasbeno zapuščino v obdobju od prvih skupnih posnetkov do leta 1981. Žal poznejših posnetkov iz osemdesetih let (še) ni na voljo, vse pa kaže, da se je dogodil skoraj neposreden prestop pevcev Orchestra Baobab v Africando. Ob dveh mlajših Senegalcih sta se že takoj tam znašla Pape Seck in Medoune Dialla.

Leta 1992 se je potem začela nova planetarna avantura “afriške salse”. Utelesil jo je projekt Africando, za katerim sta stala legendarni zahodnoafriški producent Ibrahima Sylla ter producent in aranžer Boncana Maiga, ki sta vso zadevo prodala londonski založbi Stern's Africa. Usoda tega projekta, ki več kot uspešno še traja in ki ravno v tem letu dosega vrhunec z albumom Mandali/Betece ter s pričakovano spomladansko promocijsko turnejo, nam je blizu in dobro znana. Pet odmevnih albumov, izmed katerih je omenjeni zadnji upravičeno podpisan z Africando All Stars, in sodelovanje pri projektu African Salsa je dokončno pregnalo začetni dvom v perspektivnost tega amalgama. V nasprotju z nekaterimi pričakovanji, da iz te moke ne bo veliko dobrega kruha, gre ambiciozni projekt "ultimativnega glasbenega srečanja Afrike in Latinske Amerike" - kot so ga poimenovali, ko so ga pred skoraj desetletjem zastavili - v vedno nova uspešna nadaljevanja. Zadeva “Africando” je zdaj že petič združila pri snemalnem projektu v newyorškem studiu plejado pretežno tam živečih latinoameriških glasbenikov in odlične senegalske pevce ter prominentne goste iz obeh okolij, ki so prispevali tudi večino skladb. Nastal je amalgam, ki ga zdaj že dobro poznamo: od plošče do plošče je samo še slastnejši in se ga da najbolj natančno označiti z "gombo salsa", kot nov tip salse; torej z nazivom, ki je že pred časom postal tudi naslov enega njihovih albumov.

Po albumih Trovador, Tierra Tradicional, Gombo Salsa in Baloba! - če odmislimo reprezentančno zbirko različnih izvajalcev z zgovornim naslovom African Salsa, pri kateri so samo sodelovali - je Betece/Mandali peti album s podpisom Africando in prvi z dodatkom “All Stars”. Kar nekaj časa je nastajal, seveda zaradi uskladitve snemalnih terminov s številnimi gosti, izšel pa je lanskega decembra ter se takoj zavihtel v same vrhove lestvic “world music” na obeh straneh Oceana. Tokrat je zanimivo, da so kot stalni člani Africanda našteti samo vodilni pevci: Medoune Diallo, Gnonnas Pedro, Ronnie Barro, Sekouba Bambino, Eugene Shoubou in Amadou Balake, medtem ko so vsi člani kubansko-portoriškega orkestra skupaj z drugimi pevci našteti med povabljenci. Sodelujočih instrumentalistov je kar 14, med pevci gosti pa so Senegalec Thione Ballago Seck, Kongoležan in eden največjih živečih mojstrov tamkajšnje rumbe Koffi Olomide, drugi francoski Kongoležan Lokua Kanza, zvezdnik portoriške “neo-plene” Hector Casanova in seveda največja zvezda med vsemi, Malijec Salif Keita. Nastala je izjemna zvočna predstava, ki bo 9. junija letos na sklepu Druge godbe 2001 v Križankah v Ljubljani zagotovo dobila še vizualno nadgradnjo. Te priložnosti pa ne gre zamuditi, saj je že zdaj gotovo, da boste takrat samo med pevci ob legendarnih članih Orchestra Baobab Medouneju Diallu in Gnonnasu Pedrosu, mladem Amadouju Balakeju in legendarnem Portoričanu Ronnieju Barru zagotovo slišali tudi “Zlati glas Gvineje” Sekoubo Bambina Diabateja ter menda tudi posebnega gosta, ki utegne biti celo Salif Keita. Takšne afriške priložnosti pa ti kraji niso ravno pogosto deležni.

Zoran Pistotnik

IZBRANA DISKOGRAFIJA

Orchestre Baobab

- Pirates Choice: The Legendary 1982 Session (World Circuit, 1989)

(pevci: Balla Sidibe, Medioune Diallo, N'Diouga Dieng, Radopho Gomis, Mapenda Seck)

- On Verra Ca: The 1978 Paris Session (World Circuit, 1992)

(pevci: B. Sidibe, M. Diallo, N. Dieng, R. Gomis)

- Baobab (Stern's Africa, 1993)

(pevci: B. Sidibe, M. Diallo, N. Dieng, T. Seck, R. Gomis)

- N'Wolof (Dakar Sound/CNR Music, 1998)

(pevci: Laye M'Boup, B. Sidibe, M. Diallo, N. Dieng, T. Seck)

Africando

- Volume 1: Trovador (Stern's Africa, 1992)

(afriški pevci: Pape Seck, Medoune Diallo, Nicolas Menheim)

- Volume 2: Tierra Tradicional (Stern's Africa, 1994)

(afriški pevci: isti)

- Gombo Salsa (Stern's Africa, 1996)

(afriški pevci: M. Diallo, N. Menheim, Gnonnas Pedro, Tabu Ley Rochereau, Sekouba “Bambino” Diabate)

- Baloba! (Stern's Africa, 1998)

(afriški pevci: M. Diallo, N. Menheim, G. Pedro, S. “Bambino” Diabate, Laba Sosseh)

Africando All Stars – Mandali/Betece (Stern's Africa, 2000)

(afriški pevci: M. Diallo, G. Pedro, S. “Bambino” Diabate, Amadou Balaka, Thione Seck, Koffi Olomide, Salif Keita, Lokua Kanza)

The Music in My Head (Stern's Music, 1998)

(Etoile de Dakar, Gestu de Dakar, Etoile 2000, Number One de Dakar, Thione Seck idr.)

African Salsa (Stern's/Earthworks, 1998)

(Pape Fall, Alioune Kasse, Pape Seck/Africando, Super Cayor de Dakar, Mapenda Seck)