Steve Albini - 3. del

Insider s čutom za odgovornost

V zadnjih dveh Muskah smo se seznanili s Stevom Albinijem kot producentom in glasbenikom. To sta njegovi osrednji dejavnosti, vendar se je že v času Big Black, v osemdesetih letih, izpostavil kot kritik obstoječih družbenih norm in pravil. Z ostrimi stališči in brez dlake na jeziku je postal celo provokator. Izhodišča njegove kritike so utemeljena z njegovim delom.

Se imaš za deloholika?

V bistvu sem zelo len človek. Vendar imam razvit čut za odgovornost. Na primer: tale studio je moje življenjsko delo. Gradnja studia in ustvarjanje prostora, ki ga lahko uporablja ves svet, to je moje življenjsko delo. Če bi dovolil, da posel s studiem propade, bi uničil nekaj, kar sem ustvarjal vse življenje. To je moja velika odgovornost. Poleg tega je v studiu zaposlenih osem ljudi, s katerimi moram zaslužiti dovolj denarja, da jih lahko izplačam, da bodo dobro živeli. Tudi to je velika odgovornost. Fantje, ki delajo v studiu, so krasni, zato si ne želim, da bi se jim zgodilo kar koli slabega. Skrbeti moram, da bodo vedno imeli za kruh. Zato moram delati veliko. Če bi me kdo vprašal, ali bi mi bilo ljubše, če bi delal manj, bi odgovoril pritrdilno. Če pa mi ljudje govorijo, da delam preveč in da bi moral delati manj, je isto, kot da bi mi govorili, da preveč ustvarjam, da preveč dosegam. Poleg tega v delu uživam, rad imam to, kar počnem. Zato bi bilo enako, kot če bi mi rekel, da preveč uživam, da se preveč zabavam.

O svojem delu tudi kaj napišeš.

Nisem napisal prav veliko. Ko sem bil še na kolidžu, sem v osemdesetih letih delal za fanzine v Čikagu. Takrat sem redno pisal. Od takrat pa sem napisal le nekaj člankov - nekaj jih je tehnične narave, nekaj jih je kritične narave. Menim, da pisanje ni ena od pomembnejših reči, ki jih počnem v življenju. Ne gre za moje življenjsko delo.

Vendar si končal ravno študij novinarstva.

To je bila edina stvar, ki me je v mladih letih poleg glasbe sploh zanimala. Novinarstvo sem imel za čist poklic. Od samih začetkov, ko so se ljudje začeli naseljevati v ZDA, so tiskali novice. Vsako mesto je imelo pet ali šest časopisov, samo v Čikagu so med letoma 1890 in 1929 tiskali 25 različnih časopisov na dan. Celotna ideja obveščenosti - glede na velikost države in borne komunikacije - je temeljila na časopisih, ki so tako postali pomembno komunikacijsko sredstvo, hkrati pa niso nastajali samo v maniri evropske tradicije, kjer so bili v prvi vrsti politični organ, v katerem so bile novice sicer objavljene, a je šlo bolj za kulturno orodje, v nekaterih primerih celo za propagandni stroj. Časopisi v ZDA so bili vedno populistični. Celotna tradicija novinarstva se me je dotaknila, všeč mi je bila misel o žurnalizmu kot iskanju resnice, pisanje o dejstvih, ko lahko kdo čez 100 let prebere, kar si napisal, in ve, kaj se je dogajalo. Zdaj trdim, da se je zgodovinski aspekt novinarstva v določeni meri izgubil.

Kdo naj bi bral reči, o katerih pišeš? Na internetu smo našli tvoj članek o velikih založbah.

Gre za specifičen članek. V Čikagu izhaja literarni in kritični zbornik Buffler. Neguje kritičen pogled na celotno družbo, na politično kulturo, na poslovno kulturo. Opazuje, kako se manipulira z razdalje, in piše o tem, kako so nekatere stvari predstavljene z ene strani, v bistvu pa jih poganja motivacija, ki izvira iz nasprotja. Dober je primer, ko velika korporacija najame oglaševalsko agencijo za oblikovanje podobe, ki bi jo prikazovala kot majhno podjetje ali ki kupce zavaja, kakšni individualisti so, če uporabljajo njene izdelke. Ali, nenazadnje, predstavitev politika kot osebe, ki je naklonjena osebni svobodi, rasti in ustvarjalnosti, v resnici pa ga pri teh izjavah vodijo politične in denarne koristi, ki s samo rečjo nimajo nič opraviti. Na teh načelih torej deluje časopis Buffler. Kar se dogaja okoli nas, ne smemo jemati “zdravo za gotovo”, razen ko gre za neposredno interakcijo z drugo osebo. Če so vmes posredniki, pa naj bo korporacija, medij, stil, kulturno gibanje, ni nujno, da je bit enaka predstavi o njej. Prosili so me, če napišem kaj o teh rečeh s področja glasbe. Dobesedno v enem popoldnevu sem napisal članek o težavah, ki se pojavijo med delanjem plošč, kaj se dogaja v studiih, kaj se dogaja z bendom med procesom nastajanja plošče. In ta članek je dvignil veliko prahu. Ponatisnili so ga v mnogih medijih in distribuirali po internetu. Preseneča me zato, ker so v članku objavljena dejstva, o katerih bendi med seboj nenehno razpravljajo. Gre za reči, o katerih se govori, a jih ni še nihče napisal in jih javno objavil. Članka nisem napisal, da bi druge glasbenike opozoril, kaj se dogaja, ampak zato, ker so me prosili, naj kaj napišem za kritičen časopis. Zdaj pa ga imajo nekateri za manifest, čeprav sploh ni. Ni nastajal s takim namenom. Gre bolj za pisano obliko pogoste teme pogovorov. Članek je zdaj že malce zastarel; mestoma zveni kot opozorilo, vendar so se v letih po objavi članka razmere dodatno poslabšale, tudi nekaj poslovnih praks se je rahlo spremenilo, čeprav so razmere nasploh bolj ali manj enake. Vendar bi rad poudaril, da je pritisk velikih založb, ko so v devetdesetih nastopale zelo agresivno in skušale podpisati z vsakim bendom, ki je pokazal vsaj nekaj popularnosti v undergroundu, precej popustil. Zdaj se spet ukvarjajo s proizvajanjem pop zvezd. Mislim, da znajo to početi precej bolje, in tudi priznam, da mi ta vzorec njihovega dela bolj ustreza. Pravzaprav so velike založbe v underground posegale zelo kratko obdobje, to obdobje je zdaj že mimo.

Kakšno je tvoje stališča do bojev zaradi avtorskih pravic? Gre za zaroto velikih založb in denarja?!?

To je del zgodbe. Če pa je v igri majhna založba ali mali izvajalec, ki mu ukradejo gradivo, mu ne ostane drugega, kot da se zjoka. Zakon o avtorskih pravicah ni idealen, še posebej, če se spustimo v debato o razlikah v zakonu med posameznimi državami. Bolje bi bilo, če bi v vsej Evropi veljal enak zakon o avtorskih pravicah in bil za povrh še sinhroniziran z ameriškim zakonom. Da morajo radijske postaje plačevati za “privilegij”, ki ga imajo z vrtenjem glasbe v etru, se mi zdi na primer neumno. Razumem, da je to zaradi zgodovinskega precedensa, pa vendar ni pametno. Da mora nočni klub plačevati, ker didžej vrti plošče, se mi zdi prav tako neumno. Da plačuje pravice kdo, ki fizično prodaja ploščo - utelešenje idej nekoga drugega v glasbi -, pa se mi zdi še kako prav. Tudi če napišeš pesem, katere verzijo kasneje naredi kdo drug in z njo postane popularen, si zaslužiš denar. Nekateri aspekti zakona o avtorskih pravicah so torej povsem smiselni, drugi pa so absurdni.

Kako gledaš na glasbene časopise? Dva modela obstajata: profesionalni ...

Mhm, Rolling Stone, Spin, NME in taki.

... potem pa so tu še fanzini.

Fanzini so predvsem bolj zabavni. Ko prebiraš fanzine, si lahko prepričan, da kdo piše o čem, kar ga res navdušuje. Zato bo pisanje slikovito, veliko bo superlativov, klicajev in podobnih reči. Zato mislim, da je pisanje za fanzine osvežujoče in zelo dobro. Fanzini so neformalni, zato si lahko dovolijo neposrednost in brezobzirno odkritost. Profesionalni časopisi se zanašajo na oglaševanje, zato so, tudi ko kritizirajo, zelo diplomatski, vsaka plošča bo dobila vsaj 6 ali 7 od 10 možnih točk, nobena plošča ne bo nikoli dobila 0, medtem ko bodo priljubljene plošče dobile 9 ali 10. Več kot očitno je, da se ta posel ne da poročiti z estetiko - pa naj gre bodisi za delanje plošče bodisi za pisanje o glasbi. Namesto fanzinske logike “Naj bo tole popularno ali ne, situacija je taka!” ali “Tale bend sploh ni popularen, a vendar mi je zelo všeč.”, hodijo po glavi misli: “Oh, tole je pa popularno, o tem bi bilo treba pisati.” Povsem jasno je, kaj bralca bolj zabava.

Ocenjevati plošče z ocenami je nesmiselno. Človek s ceste ima ploščo rad, kdo je tisti, ki lahko odloča o dobri in slabi plošči?

S tabo se popolnoma strinjam. Če že bereš kritiko česa, potem pričakuješ, da boš prebral osebno mnenje. Ne pa, da berem kritiko, v kateri mi avtor ni sposoben povedati niti svojega pravega mnenja. Ali pa izberejo koga, ki ni sposoben imeti mnenja in pisati o plošči.

Ves čas se govori tudi o objektivnosti ocen.

Objektiven si lahko v novinarski zgodbi: “Avtobus se je zaletel v stavbo ob tem in tem času. Pri tem je življenje izgubilo 9 ljudi, tole so njihova imena, najdete jih v tej in tej mrtvašnici.” O tem se lahko napiše objektiven članek. Objektiven pa ne moreš biti v članku, ki govori o estetskih zadevah, to preprosto ni mogoče. Edina stvar, ki jo je od kritika mogoče zahtevati, je odkritost. Ne moreš pa reči, da ima kritik napačno mnenje, saj je lahko njegovo mnenje kvečjemu drugačno od tvojega. Če pa me nateguje z diplomatskim jezikom in če noče žaliti bralstva, je zame popolnoma nezanimiv.

Kako gledaš na kritike o bendu Shellac, ki jih najdeš po časopisih? Vedno opozorijo, da gre za bend Steva Albinija, plošča pa je vedno super.

Sem član Shellac in imam nekaj avtoritete. Vem pa tudi, da ne gre za moj bend, ampak da smo v njem trije, pa tudi, da večinoma nisem jaz tisti, ki je za bend najbolj pomemben. To lahko trdim povsem suvereno, ker sem doživel prav vse koncerte Shellac, poslušal sem prav vsako ploščo benda Shellac, pravzaprav sem ustvarjal vsako ploščo benda Shellac. Vem, kaj se v tem bendu dogaja. Zato ni pomembno, kaj ima kdo drug, ki ni v Shellac, povedati o bendu. Shellac imamo razvit tudi odnos s publiko, vsi drugi - ljudje, ki delajo plošče, ljudje, ki pišejo o ploščah, koncertni promoterji, ljudje, ki so v glasbeni industriji kakorkoli povezani z menedžmentom - pa so za nas nepomembni. Pomemben je le odnos med nami in našimi fani. Zato ne oglašujemo in ne promoviramo naših plošč, ne pošiljamo jih glasbenim časopisom, ne obveščamo jih: “Tole je naša nova plošča, prosimo vas, da napišete kaj o njej.” Novinarjev ne vabimo na koncerte, nimamo ne menedžerja, ne odvetnika, nič. Vse te reči bi namreč vsaj malo vplivale na prav poseben odnos, ki smo ga razvili z občinstvom. Pravzaprav se ni težko odločiti, da ne boš dvigoval prahu okrog benda. Če se dviguje prah, rastejo tudi pričakovanja, ustvarja se imidž, ki ne upodablja nas. Gre pač za promocijski proces - in odločili smo se, da v njem ne bomo sodelovali.

Delate torej podobno kot Fugazi. Tudi oni nimajo menedžerja ...

Ja, podobno razmišljamo. Smo tudi dobri prijatelji, veliko smo že nastopali skupaj. Smo sorodne duše, kameradi.

Prakticirate DIY (do it yourself) ... ne bi rad rekel ideologijo ...

Mislim, da je povsem primerno, da tako rečeš.

Bolj mi je všeč, če rečem gibanje.

Meni je tudi to prav.

Kaj si misliš o debati, ki se zadnja leta odvija okrog DIY? Vaše plošče so DIY, po drugi strani pa so tu ljudje, ki opredeljujejo, kaj DIY je in kaj ni.

Soditi o drugih ni prav. Vsakdo ima svoje razloge, zakaj kaj počne tako, kot počne. Reči, da je kaj neprimerno, čeprav ne razumeš, zakaj je tako, ni prav. Zato tudi ni prav, če obstaja spisek reči, ki so prepovedane. Če bi bilo, potem ne bi imel vsak svojih okoliščin. Zato pa je toliko bolj prav, če od ljudi zahtevaš, da o svojem življenju odločajo sami, da so odgovorni za svoja dejanja in da počnejo reči zaradi samih sebe. To je pravilno razmišljanje, glede teh reči ne bi smeli biti dogmatski.

Kako je s tvojim dogmatskim stališčem glede vinila ter digitalne in analogne tehnike?

O tem se lahko pogovarjamo zelo dolgo. CD je zelo pripraven medij za distribucijo in primeren za povprečnega poslušalca, ki ni fan glasbe, a si kdaj pa kdaj zavrti nekaj glasbe. Politično pa je CD zelo slaba reč, saj glasbenim podjetjem prinaša ogromne dobičke, ti pa niso pošteno razdeljeni ljudem, ki naredijo plošče, še posebej bendom. Cene se v trgovinah nenehno dvigujejo, medtem ko se stroški izdelave nižajo.

Poleg tega bodo v določenem časovnem obdobju vsi podatki z zgoščenk izginili.

Drži. Napovedi o tem, čez koliko let bodo podatki izginili, so različne. Ocenjujem, da se ne bom hudo zmotil, če rečem, da se čez 50 let ne bo dalo poslušati nobenega od ploščkov, ki jih imamo zdaj. CD se mi ne zdi primeren medij za resnega poslušalca. Vinilne plošče - če so dobro izdelane - zvenijo precej bolje. Ne pravim, da je zvok toplejši ali da imajo bolj retro zvok, enostavno bolje zvenijo! Glasbo poslušam vsak dan, to je moj poklic. Ko grem domov in poslušam CD in vinil, ugotovim, da vinilna plošča zveni bolj realistično, da je bolj podobna temu, kar ves dan poslušam v studiu. Nimam razlage za to, ne morem pa zanikati, da se mi dogaja. Zato so mi vinilne plošče ljubše, tudi trajnejše so. Zdržale bodo 100, mogoče 200 let, morda celo več, kdo ve. Ampak o 100 letih sem prepričan.

Ja, če je ne boš poslušal vsak dan.

Tudi če bi jih poslušali cele dneve, le čiste jih je treba ohranjati, in potem ne boste imeli nobenih težav. Meni se zdi zadeva okrog vinila zelo enostavna: bolje zveni, dlje traja in lepši je. Vinilne plošče so odličen medij za posredovanje glasbe. Za ljudi, ki niso obsedeni z glasbo, je CD čisto OK. Proces je zelo enostaven – plošček vržeš v CD predvajalnik in ga poslušaš. Ni ti treba skrbeti za obračanje plošče, dovolj je že majhna škatla, ki predvaja muziko, in to je to, super. Povsem druga reč je v studiu, kjer so težave z digitalnim snemanjem velike. Največji problem je, da digitalni posnetki ne trajajo večno. Vsi magnetni mediji se s časom pokvarijo. Če začne razpadati analogni trak, lahko proces še vedno ustaviš in glasbo se da poslušati in jo tudi prenesti na nov medij. Če pa začne razpadati digitalni zapis, si takoj v težavah, traku sploh ne moreš vrteti, glasbe ne moreš sneti, nikakor. Zato se mi zdi neprofesionalno, zavajajoče in hinavsko, če komu album posnameš na digitalni medij, medtem ko veš, da se ga čez nekaj let ne bo več dalo poslušati. Ko nekaj snemaš, snemaš zgodovino.

O tem te sprašujem tudi zaradi imena benda Shellac, gre namreč za ime snovi, iz katere delajo vinil.

Ja, plošče na 78 obratov. Vendar imena nismo izbrali zaradi tega. Snov šelak je zanimiva. Delajo jo hrošči. Obstaja insekt, ki proizvaja snov za vinilne plošče, podobno kot čebele proizvajajo med. To se mi zdi zanimivo - da obstaja snov, ki jo delajo insekti, mi pa jo uporabljamo v industriji.

Leta 1994 ali 1995 si izjavil, da je Spiderland, album skupine Slint, zadnji, ki je spremenil glasbene tokove. Kaj se je po tvoje v glasbi dogajalo od takrat?

Pomembne plošče so seveda izhajale, ni pa izšla nobena tako pomembna, da bi se meni zdela pomembna, ha ha! Odvijajo se cikli in trendi, ki se me ne dotaknejo. Celotna drum and bass scena mi ni pomenila nič, tehno rock mi ne pomeni nič, v Čikagu je trenutno zelo velika in zelo trendi free jazz improvizirana glasba, za katero sem resnično upal, da bo dobra. Koncept igranja glasbe v svobodni maniri! Že izraz “free music” zveni tako lepo, kaj ne? Zavest, da lahko spontano ustvariš nekaj vrednega, je krasna. Če pa greš na te jazzovske dogodke, se vedno znova dogaja enako; ni mi jasno: če ni meja, če ni pravil, če ni pričakovanj - kako to, da vedno doživljam isto? Zakaj sem vedno enako frustriran? Pričakoval bi, da sem vsaj kdaj pa kdaj zares frustriran, razočaran, da pa bi me kdaj pa kdaj vendarle potegnili noter, da bi bil navdušen. A se ne zgodi, ha ha.

Ali Kena Vandermarka tudi uvrščaš v to kategorijo?

No, Ken Vandermark je poseben kaliber. Je odličen glasbenik in edinstvena osebnost. Igra tako free stil kot glasbo, ki je bolj strukturirana, hkrati je tudi zelo dober skladatelj, zelo dobro igra tudi z drugimi glasbeniki. Zato mislim, da gre za posebnega glasbenika. Vendar pa je tu še 50, 100 majhnih glasbenikov, ki skušajo početi isto. O njih sem govoril.

Ljudje iz osemdesetih in devetdesetih let, ki so igrali punk rock, zdaj igrajo free jazz, free music, na primer Sorts iz Washingtona. Zanimivo je, kako se bendi razvijajo, začnejo s punkom, zdaj pa igrajo jazz ali free jazz.

Če bi analiziral take bende, bi ugotovil, da so punk igrali v razmahu punkovske scene, ko so vsi podpirali tovrstno glasbo. Zdaj so v free sceni, kjer se spet podpira igranje v določenem stilu. Med tema obdobjema so po možnosti pripadali grunge sceni, potem so po možnosti bili še del drum and bass scene in igrali v dub stilu. To je predvidljivo in se čisto nič ne razlikuje od tistega, kar se je zgodilo v Angliji: nekaj tednov so bili vsi v ska glasbi, potem so bili vsi nekaj tednov nori na glasbo modov, nato pa so nekaj tednov vsi poslušali Joy Division.

Če se že pogovarjamo o trendih, v ZDA na ulicah ni opaziti elektro ljudstva, ki ima sicer zelo opazen imidž. V Evropi je povsem drugače, veliko je takih ljudi.

Drži. Treba se je zavedati, da je klubska scena v Evropi precej uniformirana. Vsako mesto ima klube, vsaka generacija ima obdobje, ko je najraje zahajala v klube. V ZDA pa obstajajo ljudje, ki nikoli za nobeno ceno ne bi stopili v nočni klub. Deloma ima to v ZDA opraviti s precej veliko “kulturno” rečjo, ki izhaja še iz obdobij v zgodovini, ko je bilo ljudem nerodno že piti. Bilo jih je sram, če jih je kdo videl vstopiti v nočni klub, ker velja pitje za najhujše zlo. Ko v ZDA vstopiš v bar, lahko opaziš, da je zelo temačen, ljudje praviloma pijejo precej sramežljivo, precej so oddaljeni od vhodnih vrat, da jih ne bi kdo videl. V pubih in tavernah po Angliji in nasploh v Evropi pa je razpoloženje veselo, svetlo je, vsi so srečni, ker se srečujejo. V ZDA je vedno prisoten tihi sram zaradi pitja, to posredno ubija tudi ves entuziazem do nočnih klubov.

Na kaj takega nisem nikoli pomislil, a drži. Najsvetlejši prostor, v katerem sem bil doslej, je bil irish pub v Austinu. Gre pri tem tudi za posledico prohibicijskih časov?

Še precej dlje nazaj v zgodovini je treba iskati razloge. Ameriška družba je bila vedno puritanska. Ljudem so radi govorili, kaj smejo delati, kaj je treba početi, kaj je še pomembnejše od drugega koncepta, dati proste roke svobodi, da vsakdo počne, kar želi sam. Ta dva nasprotujoča si impulza sta vodila skoraj vsak večji kulturni dogodek v tej državi; po eni strani svobodnjaška filozofija, da je dovoljeno vse, kadar in kolikor hočeš, zahtevaj srečo - dokler ne škoduješ drugim ljudem, bo vse v redu. Na drugi strani pa je koncept, ki pravi, da so ljudje - in s tem družba - boljši in močnejši, če imajo močne moralne vrednote in stroga etična načela. Ta so tradicionalno vezana na biblijo. In če o čem biblija ne govori izrecno, si bodo ljudje, ki biblijo veliko prebirajo, že kaj izmislili in to predstavili kot argument za svoja stališča. Ta dva koncepta se dobesedno vojskujeta od samih začetkov te države. Obdobje prohibicije je verjetno najboljši primer, saj je takrat religiozna moralna elita uspela s trditvijo, da je pitje alkohola slaba stvar, da jo je treba opustiti in s tem postati moralno močen. Večina ljudi se je kljub temu hotela zabavati in so kljub temu tudi pili. Za trenutek je nastala očitna razlika med uradnim stališčem države in aktualnimi razmerami v njej. Take reči so se dogajale na veliko. V šestdesetih letih je bilo uradno ameriško stališče, da je komunizem slaba reč, ki jo je treba ustaviti za vsako ceno, ter da je edini kraj na svetu, kjer bi lahko imeli kaj učinka, jugovzhodni del Azije, zato se je bilo treba posvetiti vojni v Vietnamu in ustaviti komunizem. V resnici pa so vsi vedeli, da gre za neumno vojno, ki je ne bi smelo biti, v kateri nismo hoteli sodelovati. V tem trenutku je ozračje vse bolj in bolj sovražno do kajenja. Verjamem, da bodo cigarete v naslednjih 10 letih skušali prepovedati. Ko se bo to zgodilo, bo kriminal dobil nov zagon, s tem bodo okrepili mafijo, saj bo šlo spet za razliko med uradnim stališčem in resničnim stanjem. Skoraj s stoodstotno natančnostjo se da ugotoviti, kaj bo uradno ameriško stališče do mamil, do ilegalnih priseljencev, do splava, še preden se ti problemi pojavijo. Primer: ko je internet postajal pomemben kulturni fenomen, je bilo jasno, da bo hotela vlada v uradnem stališču internet nadzirati. Pa čeprav je edini razlog, da ljudje toliko prisegajo na internet, ta, da je nereguliran. Na razdalji med uradnimi stališči in tistim, v kar ljudje res verjamejo, se pojavljajo vsi omenjeni konflikti. Če pripadaš katerikoli od dveh strani, je tvoje življenje brez konfliktov in vse se odvija tako, kot veš, da se bo. Če pa si morda ujet mednju, imaš velike težave.

Če si se že dotaknil interneta - kaj si misliš o velikih založbah, ki iščejo načine, kako nadzorovati glasbo na internetu.

Ne bo šlo. Poslovneži kar ne morejo dojeti, kje gre iskati razlog, da je internet popularen, da deluje: v tem, da je hiter in da je zastonj. Če te kaj zanima, lahko odgovor na vprašanje poiščeš takoj, ne glede na to, kje si, pa še stane te ne. V trenutku, ko bi omejili katerega koli od teh treh dejavnikov in rekli, “če bi lahko nadzorovali informacije tako, da bi ljudje do njih prišli po tem zapletenem kanalu”, bi informacijski napredek upočasnili ter s tem kontrolirali informacijo. Ali: “Oh, naj ljudje internet kar uporabljajo, da pridejo do tega in tega materiala, ampak mi jim bomo to zaračunali, montirali bomo kako reč, da bo postalo drago in bomo lahko služili.” Ali: “No, nekateri deli interneta niso primeri za našo državo, zato bomo oblikovali zaščitne ovire, da ne bodo mogli videti teh groznih reči po internetu.” V trenutku, ko bi kompromitirali katero koli od treh fundamentalnih prednosti interneta, ta ne bo več uporaben, ljudi ne bo več zanimal. To je enako, kot če bi rekel, da bi bil požar čisto v redu stvar, če le ne bi bil vroč in ne bi oddajal svetlobe. Poskusi, da bi spremenili fundamentalno naravo interneta zaradi profita, so obsojeni na propad, ker se jih bo dalo vedno zaobiti. Če ti fantje razmišljajo, da bodo po internetu prodajali komade v mp3 formatu, se morajo tudi zavedati, da bo lahko kdo, ki bo te komade kupil, takoj zatem te komade že posredoval naprej zastonj - in ves svet jih bo lahko dobil zastonj. Nemogoče jih bo zadržati, to je seveda dobro. Veliko fantastične glasbe je treba še odkriti po internetu. Doslej sem bil po internetu izpostavljen večinoma nepomembnim rečem. Vendar pa ljudem daje občutek o možnostih sodelovanja, občutek svobode in občutek pomembnosti, dovoljuje komunikacijo - in jaz stojim za vsemi temi rečmi.

BIGor, Viva

Post scriptum: Stevu Albiniju lahko še vedno pišete na naslov: Steve Albini, 2621 West Belmont Avenue, Chicago Illinois, USA 60618, ali pošljete faks po številki 00 1 773 539 4495.