Bonnie ‘Prince’ Billy

Pohajkovanje po ulici navzdol

Očitno je za glasbenike, ki se predstavljajo le z glasbo, vse težje. Torej za tiste, ki se nočejo ukloniti zahtevam glasbenega trga, ampak trmoglavijo po svoje. Will Oldham je zagotovo med njimi. Ne glede na hvalnice, ki mu jih ‘pojejo’ kritiki in glasbene eminence, ostaja večini neznan. Zato pa lažje deluje po lastnih željah in potrebah.

Tistega aprilskega večera se nas je v Orto klub nakapljalo le nekaj desetin. Zato pa tisti ‘ta pravi’. Priložnosti za koncert glasbenika, ki se redko potika po evropskih odrih, res nismo želeli zamuditi.

Po ne najprimernejšem ogrevanju Tonyja Rosa in Dana Ryana je Bonnie ‘Prince’ Billy (sam je želel, da ga najavljamo pod tem imenom) s skupino le zasedel oder. Že po videzu vseh nastopajočih smo lahko sklepali, da bo to ‘domač’ nastop. Da so glasbeniki tu predvsem zaradi glasbe.

Bonnie ‘Prince’ Billy s skupino je v živo nekaj drugega. Krhki vokal s plošč pridobi v koncertni izvedbi moči, saj jo tudi potrebuje, da se lahko enakovredno kosa z glasnima električnima kitarama. David Pajo je s klaviaturami ostal nekje na robu, medtem ko je bobnar neusmiljeno narekoval rockovski tempo. Bonnieju to očitno povsem ustreza. Še lažje se je izgubil v lastnih pripovedih, pozabil na telo, ko je ves skrčen z usti lovil mikrofon.

Pesmi, ki tudi na ploščah nosijo rockovski naboj (O Let It Be, May It Always Be), so v tovrstni koncertni različici zvenele prepričljiveje, bližje bistvu. Tiste intimne pripovedi, kot na primer I See A Darkness, pa so izgubile značaj, osebno noto, krhki odtenki so se povsem izgubili v polnem naletu petčlanskega rockovskega benda. Šele v dodatku je Bonnie sam, obrnjen s hrbtom proti občinstvu, brezhibno odpel Careless Love, in se delno oddolžil tistim, ki smo ves koncert pogrešali izvorno intimo večine njegovih pesmi.

Koncert je bil precej drugačen od tistega, kar slišimo na ploščah.

Naš nastop je vsak večer drugačen. Zvok pesmi je odvisen od ljudi, s katerimi igram.

Drugačne so bile tudi izvedbe.

Spet vsi glasbeniki prispevajo zamisli o aranžmajih pesmi. Obenem se mi zdi pomembno, da obdržim bistvo pesmi. Zato je dobro, da jo včasih pogledam z drugega zornega kota.

Koliko vadite pred nastopi in pred snemanji plošč?

Pred turnejo vadimo skupaj, medtem ko za snemanja vadim sam. Običajno snemam z glasbeniki, ki so dovolj dobri, da se relativno hitro naučijo igrati pesmi. S tem zadržim svežino posnetka, ker je za vse precej nova izkušnja. Ne želim preveč vaditi niti snemati, ker to zveni kot odkrivanje že doseženega, starega.

Rekel bi, da se glasbeniki, s katerimi sodeluješ, v veliki meri prilagajajo tvojim zamislim. Na primer, na EP plošči All Most Heaven sodeluješ z Ryanom Murphyjem, ki sicer vodi Chestnut Station in izvaja povsem drugačno glasbo, ali člani Dirty Three ...

Mislim, da je vznemirljiva plat sodelovanj prav ta spopad identitet, iskanje prostora, kjer lahko uspešno sodelujemo. Mislim, da je glasba na tej EP plošči večinoma Ryanova, pravzaprav se na nekaterih mestih čuti bolj njegov vpliv, drugje spet moj.

Kako shajaš s producenti?

Večino plošč sem produciral sam, ob pomoči Davida Paja in Ryana Murphyja. Steve Albini sam trdi, da ni producent, je le snemalec, tehnik. Nič ne reče o glasbi. Postavi mikrofone, posname, zmeša zvok. Nikoli ti ne bo rekel: “Tole bi moral odigrati tako, tole tako.” Na koncu te samo vpraša, če si zadovoljen s posnetkom, in če ga vprašaš za njegovo mnenje, odvrne, da je to tvoja glasba. “Sam povej, če si zadovoljen,” reče.

Ja, vaša glasba večinoma zveni razpuščeno, kot da je posneta v prvem, mogoče v drugem poskusu.

Pravzaprav je vse odvisno od plošče do plošče. Za Ease Down The Road smo porabili več časa. Nekatere pesmi smo ponavljali in popravljali, nekatere dele smo izločili, drugje spet kaj dodali. Bilo je že živčno, nič več sproščeno. Če kar naprej in naprej in naprej ponavljaš isto pesem, to ni sproščujoče. Fino je, če pesem posnameš v prvem poskusu, a to pri novem albumu večinoma ni šlo.

Verjetno so te že neštetokrat vprašali, zakaj objavljaš plošče pod različnimi imeni?

Ker so različne plošče.

Že, a meni se ne zdijo tako zelo različne, ne vidim bistvene razlike med ploščami Palace in kasnejšimi pod imenom Will Oldham ali Bonnie ‘Prince’ Billy.

Živim v majhnem svetu, zato je zame razlika zelo velika. Glasba na ploščah Palace je bila posledica učenja ustvarjanja glasbe in plošč. Učenje, kako zapustiti stari svet, kjer nisem ustvarjal glasbe, in vstopanje v novi svet ustvarjanja. Na neki točki, po plošči Viva Last Blues, sem dobil občutek, da sem postal del tega glasbenega sveta. To ni bil več stari svet. Prej je bila glasba še raziskovanje, po tem pa sem se moral soočiti z dejstvom, da se glasbe ne učim več, da se ne morem obnašati kot otrok. Ne morem se pretvarjati, da ne poznam oblike pesmi, da ne vem, kdaj napišem dobro besedilo. Ti dnevi so mimo, zame je nastopilo novo glasbeno obdobje. Od takrat vem bolje. Menim, da je v ploščah Palace drugačna vrednost kot v kasnejših pod imeni Will Oldham in Bonnie ‘Prince’ Billy. Ni bilo te celovitosti. Ljudje, ki poslušajo starejše plošče, ne najdejo nujno povezave z novejšimi. Te imajo svoje življenje.

Toda še vedno vodiš založbo z imenom Palace Records. Zakaj si jo ustanovil? Verjamem, da si dobil ponudbe večjih založb.

Zato, ker večje založbe ne vedo, kako skrbeti za vrsto glasbe, ki jo ustvarjam. Tako Drag City le distribuira moje plošče, no, EP z Ryanom Murphyjem in ploščo Ode Music z instrumentalno filmsko glasbo je tudi založila. Vendarle je Drag City precej večja založba kot moja. Sam rad prevzemam odgovornost za potek stvari, naj kažejo na slabo ali dobro. Čim večja je založba, tem težje je ves čas aktivno vpletena. Težko se je soočiti s težavami, če kdo drug skrbi za tvoje plošče. S Palace Records smo res naredili veliko napak, a za vse smo krivi sami. Kričim lahko sam nase. Če bi se jezil na druge, morda sploh ne bi imeli časa zame.

Zanimiva je odločitev, da ne izdajaš singlov z albumov. Torej se ne greš ‘njihove’ igre.

V Ameriki ni trga za single, snete z albumov. Posebej ne za neodvisno založbo, ki ni povezana z nobeno veliko založbo, ne plačuje radijskim postajam za predvajanje in se ne dobrika promoterjem, torej res nima smisla. Veliki radii tako ali tako ne predvajajo moje glasbe, na kolidž postajah pa glasbo izbirajo specializirani didžeji, ki imajo popolno svobodo pri izbiri pesmi z albumov. Zadaj ni promoterjev, ki bi jim vsiljevali določene pesmi. Niti ni potrebe, da bi jim sam svetoval z izdanim singlom. Tu, v Evropi, moje plošče objavlja Domino Records, to je krasna založba, in človek, ki je zadolžen za moje izdaje, ve, da sem lahko težaven in me ne sili v izdajanje singlov. Sicer bi lahko prekinil sodelovanje.

Verjamem, da so te že mnogokrat vprašali o tvojem sodelovanju z Johnnyjem Cashem, a vendar: kakšen je bil tvoj prvi odziv na povabilo?

Včasih imam zelo nezdravo, tanko kožo. V prvem trenutku je moja aktivna zavest zavrnila ponudbo, ker sem se bal, da se bom zbudil in se bo vse skupaj izkazalo za sanje. A vedel sem, da moram sprejeti sodelovanje, da moram na snemanje. Obstajata dve plati moje osebnosti; ena me je vzpodbujala, ‘daj, naredi to’, medtem ko je druga stran zatrjevala, da je vse izmišljotina. Tudi kasneje nisem verjel, da bom res na plošči, dokler nisem dobil v roke izvoda. Potem sem bil končno pomirjen.

Načrtuješ še kakšno sodelovanje? Bral sem, da se pripravljaš na snemanje s PJ Harvey in z Björk.

Na PJ Harvey bom moral počakati, da konča turnejo z U2. Težava je tudi v tem, da ona živi v Angliji, jaz v Ameriki, oba imava zapleteno življenje, ampak vse bi lahko naredila v enem dnevu. Skupaj naj bi posnela dve ali tri pesmi, priredbe country pesmi Conwaya Twittyja v duetu z Loretto Lynn, izvorno z začetka sedemdesetih let. Izšlo naj bi na skupnem singlu in kasneje na kompilacijskem albumu, to naj bi bila zbirka sodelovanj, ki jo vkup spravlja moj prijatelj in tour menedžer Brian. Sprašuje okoli, kdo bi rad kaj posnel s kom, in potem poskuša po najboljših močeh to uresničiti. Z Björk imava skupnega prijatelja, filmskega režiserja Harmonyja Korina, ki je režiral Gummo in Julien Donky Boy, napisal scenarij za Kids. Trudi se, da bi naju spravil skupaj in da bi kaj posnela. Napisal je že glasbo in besedilo pesmi, nekaj o naju, o sebi in meni, Björk je na to besedilo napisala glasbo in ga zapela. Naslov pesmi je The Harm Of Will, ker je njegovo ime Harm (očitno okrajšava za Harmony, op. a.), moje je Will, in pesem bo objavljena na novi plošči Björk.

S kom bi še rad sodeloval, pa do sedaj nisi imel priložnosti?

Ne vem. Vedno obstajajo tovrstne želje, a zame so kot sanje. Vedno imam občutek, da sem tako daleč stran od vsega, živim v undergroundu, menim, da je celo moje življenje underground ... Krog, v katerem se gibljem, je tako različen od ... Sodelovanje z Johnnyjem Cashem je bilo res nekaj posebnega, prav tako s Polly Harvey, še sedaj ne vem, kako je sploh prišlo do tega. Želel bi si, da bi prišlo do podobnih sodelovanj, ker se, po mojem mnenju, dogaja ogromno odlične glasbe, a res ne vem, kako naj bi prišlo do tega. Zame je to tako tuje. Ti glasbeniki so politično ‘zaščiteni’ z ljudmi iz velikih založb. Če bi želel priti do glasbenikov, s katerimi bi rad sodeloval, kako naj pridem do njih? To je nemogoče, ne morem priti v njihovo hišo. Drugi zlahka pridejo v mojo hišo, ni zaščitena z varnostniki.

Ti je sodelovanje s Cashem pomagalo pri promociji, se tvoje plošče bolje prodajajo?

Bomo še videli. Novi album je izšel šele pred kratkim, na začetku te turneje. Zagotovo mi je sodelovanje pomagalo, ker več ljudi kupi ploščo Johnnyja Casha. Upam le, da tisti, ki so jo kupili samo zaradi tega sodelovanja, niso razočarani (smeh). Torej, želel bi si, da ljudje kupijo moje plošče zato, ker jim je všeč moja glasba.

Menim, da bo tako, zame je Ease Down The Road tvoja najboljša plošča.

Ja, rad jo imam.

Novi album še vedno sledi tradicionalnemu načinu dela, nisi uporabil elektronskih semplov ali kaj podobnega, od elektronike se sliši le primitivna ritem mašina ali melotron.

Novi album je v celoti posnet z računalnikom, uporabili smo kopico računalniških efektov. Običajno ne razmišljam o uporabi semplov, nikoli nisem bil obkrožen z ljudmi, ki bi razmišljali o tem. Morda, če bi srečal glasbenike, ki jim je ta tehnologija domača, in če bi lahko kako komuniciral z njimi, potem bi mi bilo v veselje z njimi tudi sodelovati.

Torej to ni etični zadržek?

Ne, gre le za to, da mi ni na dosegu roke.

Kakšno pa je tvoje mnenje o remiksih? Techno Animal, na primer, sta pred leti objavila remiks tvoje pesmi na kompilaciji Macro Dub Infection za Virgin Records.

V večini primerov je bilo zame poslušanje katerih koli remiksov le izguba časa. Obstajajo izjeme, na primer, plošča Davida Paja je odlična. (Pajo je ploščo objavil pod imenom Aerial M. Gre za EP Post Global Music s štirimi remiksi, med remikserji so Tied And Tickled Trio in Bundy K. Brown; op. a.) Dober nakup so Madonnini singli z dodatnimi remiksi, običajno so tako objavljene fine stvari. Njeni remiksi so res narejeni v plesne namene, omogočajo pa ji tudi, da eksperimentira. Najprej različnim remikserjem ponudi v obdelavo isto pesem, kasneje se odloči, kaj bo uporabila za album in kaj bo objavila na singlih.

Bi dovolil, da kdo naredi remikse pesmi s tvojega novega albuma?

(Dolg vzdih.) Ne vem. Remiksi, ki so bili na moje pesmi narejeni doslej, mi ne pomenijo dosti, so kot sapica, ki mine. To sploh ni glasba. Zame je besedilo bistvo pesmi, biti mora dovolj inteligentno, biti mora eno z glasbo, sicer zame to ni pesem. Če bi kdo uspel ohraniti celovitost pesmi, torej, če bi uspel ohraniti smisel melodije in besedila, bi bilo res krasno. Mislim celo, da ne bi bilo pretežko. Nekaj pesmi na novem albumu ima enakomeren ritem, ki je tako ali tako posnet s pomočjo računalnika. Lahko bi šel k bratu in se malce poigral z računalnikom. Pravzaprav mi je vseeno. Hmmm, fino bi bilo slišati Holly Home v plesnem klubu, rad bi, da bi jo kdo priredil. Si zamišljaš Britney Spears, ki bi pela to pesem, posnela bi še video, kjer bi migala z joški? (Vedno resneje se sprašujem, če govorim s pravim Willom Oldhamom; op. a.)

Lahko pojasniš ozadje ali poglavitno zamisel albuma Ease Down The Road?

(Razmišlja minuto, morda več.) Glavna zamisel je bila, da bi naredil lahko ploščo. Da bi slavila dobre stvari. V nekem trenutku, niti ne vem točno, ob kateri priložnosti, sem se vprašal: “Kdo sem?” Šel sem skozi številne dileme, aktivno sem se soočal z različnimi vprašanji, a na plošči sem želel zajeti kar najpreprostejši pogled. Nisem prepričan, če je grozljivo pregrešno narediti tako ploščo, potem ko sem bil pripravljen slaviti pot v pekel. Nisem niti prepričan, če bi bilo slednje dobra stvar.

Torej je zadaj določen koncept, ni le zbirka pesmi, ki si jih napisal v določenem času.

Tako je. Ploščo sem pripravljal leto in pol, medtem sem klestil besedila in popravljal pesmi, tako da so vse sklenjena celota.

Zadnje vprašanje bi bilo: v preteklosti si redko dajal intervjuje, prav tako si težko sodeloval s koncertnimi organizatorji. Se je položaj zate spremenil?

Ja, po svoje se je spremenil. Intervjuji imajo sedaj zame nekaj več smisla, kot prej. Pred leti sem se spraševal, zakaj so sploh potrebni. Na začetku tega sploh nisem razumel. Samo sedel sem in nobeno vprašanje ni imelo nobenega smisla. Sedaj, ko sem vedno bolj vpleten v svet glasbe in izgubljen v njem, je včasih zdravo, da spregovorim o stvareh, ki me tiščijo. Ko si enkrat tako daleč, niti nimaš možnosti, da bi se ustavil. Še vedno pa mislim, da je večji del intervjujev slabih, zelo nezdravih, nespoštljivih, tudi čustveno vznemirjajočih. To, da sem prišel v Slovenijo, je posebna priložnost, zdi se mi pomembno, da dam intervjuje. Še nikoli nisem bil tu in menim, da mora glasba priti tudi do drugega občinstva.

Ko mi je Paul (odgovorni pri angleški založbi Domino, op. a.) predlagal, da bi tu naredil intervju, sem najprej zavrnil. Januarja sem bil 10 dni po Evropi samo zaradi intervjujev in vsem sem zatrdil, da jih imam za letos dovolj. Izjema je le Slovenija, verjetno bom dal kak intervju jutri v Zagrebu, in to bo za letos vse.

Najlepša hvala, ker si si vzel čas za nas.

Ne le koncert, tudi pogovor z Willom Oldhamom mi je razkril drugo plat njegove osebnosti, precej drugačno, kot sem si jo ustvaril zgolj ob poslušanju plošč. Daleč od tega, da bi bil le vase zaprt melanholik, to je le del njega, del, ki ga najlažje pretaplja v glasbo. S koncerti in vse številčnejšimi sodelovanji se odpira in začenja uživati še v čem drugem, kot v samoti. V dobro ali v slabo glasbe.

Janez Golič