Dreyfus Jazz Line

Prvo desetletje

Da živimo v času, ki je vse prej kot naklonjen izvirnosti v glasbi, najbrž ni treba posebej govoriti. Predfabricirani izdelki, s katerimi nas zasipajo radijske in televizijske postaje, pa seveda založbe plošč, priznavajo samo še eno izvirnost - tisto za služenje denarja. Domišljija sodelujočih je v tem primeru skoraj brezmejna. Toda vsaj včasih naletimo tudi na zgodbo, ki je ravno nasprotna. Najbrž si prav zato vsi želimo, da bi se po njej zgledoval še kdo. Francis Dreyfus, človek, ki stoji za danes pomembno neodvisno francosko založbo Dreyfus Jazz Line, je gotovo izvrsten primer take zgodbe.

Svetovljan v 'najboljših letih' je jazz, s katerim ga je pri osmih letih zastrupil starejši brat, še doživljal kot popularno glasbo časa, zato je že v najstniških letih z dvema prijateljema v predmestju Pariza, kjer je živel, ustanovil tri jazzovske klube, ki so delovali čez vikend. Med študijem naravoslovja in prava pa se je začel za žepnino ukvarjati z glasbenim založništvom. To je posel, ki navadno prinese rezultate šele na daljši rok, razen če imaš seveda srečo, kot jo je imel Francis Dreyfus.

V sedemdesetih letih je Dreyfus spoznal pianista Jeana-Michela Jarra, sina slovitega francoskega skladatelja filmske glasbe Mauricea Jarra. Jean-Michel se je odrekel klasični glasbi in se zaljubil v jazz, zraven pa poskušal vse, da bi uspel. Prirojena radovednost ga je pripeljala v stik z elektronsko glasbo, ki jo je študiral pri znanem skladatelju Pierru Scheafferju. Počasi je začel iskati lasten izraz znotraj dotlej zelo minimalistične in večinoma eksperimentalne elektronske glasbe, ki ji je želel dati manj stroge in abstraktne oblike. Počasi je razvil orkestrirano melodiko, ki jo je leta 1976 posnel na ploščo z naslovom Oxygêne. Dreyfus je bil založnik plošče, ki je - tako kot vrsta kasnejših - dosegla večmilijonsko naklado in uvedla nekaj dotlej neznanih, vendar zelo donosnih glasbenih trendov, kot so glasba za supermarkete, dvigala in letališča; iz teh trendov je kasneje nastala novodobna ali 'new age' glasba.

Francisu Dreyfusu se je kot založniku, managerju, promotorju, pokrovitelju umetnosti in predvsem izpričanemu ljubitelju jazza zdelo primerno, da zaradi svoje sreče in finančnega uspeha, ki ga je imel s pop glasbo, naredi kaj za jazz. Ker je bil z njim že dotlej poslovno povezan kot francoski založnik Milesa Davisa, Dexterja Gordona in Ala Jarreauja, je bil do prave produkcije jazzovskih plošč (da bomo lažje ločili založnika kot skrbnika avtorskih pravic na nekem področju) samo še korak, ki ga je naredil na začetku devetdesetih let. Dreyfus je gotovo izjemno sposoben poslovnež, zato ni čudno, da začetki DJL niso bili skromni in neopazni, ampak je takoj objavil nekaj odlične starejše glasbe, ki jo je uspel izkopati iz pozabe. Med drugim tudi koncert slovitega pianista Buda Powella v klubu Blue Note (Round About Midnight), nekaj koncertov trobentača Cheta Bakerja, Stana Getza in celotno zapuščino saksofonista Arta Pepperja, če omenim samo nekaj izrazitejših imen iz vse bogatejšega kataloga založbe. Vzporedno z znanimi ameriškimi jazzovskimi glasbeniki je začel Dreyfus izdajati tudi plošče večine najbolj uglednih francoskih glasbenikov, na primer organista Eddyja Louissa, violinista Didierja Lockwooda, kitarista Philipa Catherina, harmonikarja Richarda Galliana ter seveda pianistov Martiala Solala in Michela Petruccianija.

Prav z žal že pokojnim mojstrom klavirja, ki je bil tudi živa podoba neuklonljivega človeškega duha, se je založba Dreyfus najbrž najbolj proslavila. Francis Dreyfus je namreč Petruccianija prepričal ne le v to, da se je vrnil v Francijo, ampak da je začel tudi snemati plošče, ki so manj uglajene, pa zato veliko bolj zavezane izročilu jazzovske glasbe, s tem pa tudi bolj iskrene in avtentične. Prav vse po vrsti sodijo v sam vrh Petruccianijeve ustvarjalnosti, toda med njimi je nekaj naslovov (Marvelous, Au théâtre des Champs Elyses, Tri in Tokyo, Solo Live), ki ga postavljajo na precej opaznejše mesto med sodobnimi mojstri črno-belih tipk, kot ga je imel za kratkega življenja.

Nasploh je založba DJL podobna dežurnemu reševalcu zavoženih karier. O tem zgovorno pričajo plošče velikega bebop bobnarja Roya Haynesa, ki je sedemdesetleten pri njej spet nadaljeval diskografsko kariero, pomembnejša pa je zgodba odličnega tenorskega saksofonista Steva Grossmana, ki je še ne devetnajstleten v zasedbi Milesa Davisa konec šestdesetih let zamenjal Wayna Shorterja. Čeprav z njim ni ostal dolgo, je kariero nadaljeval v prav tako zvezdniški zasedbi legendarnega bobnarja Alvina Jonesa, potem pa je šla njegova kariera samo še navzdol. Dreyfus je izvedel, da živi v Italiji, in ga prepričal, da je začel snemati zanj. Rezultat je nekaj izvrstnih plošč, ki pomenijo ustvarjalni vrhunec tega odličnega in neumornega saksofonista s to napako, da mu je morebiti vedno manjkalo nekaj ambicioznosti. Danes je po zaslugi plošč, kot so In New York, Time to Smile, S. Grossman Quartet with Michel Petrucciani in najnovejše z Johnnyjem Griffinom, pogled na njegovo kariero precej drugačen.

Morda je eden večjih zvezdnikov Dreyfusovega kataloga basist in producent Marcus Miller, še eden izmed mladcev, ki je proti koncu kariere Milesa Davisa nastopal v njegovi zasedbi in zanjo tudi napisal vrsto skladb, zlasti za album Tutu. Pravkar je objavil četrto samostojno ploščo M², ki nadaljuje njegovo raziskovanje uporabe elektronike v jazzu.

»Najbrž nisem preveč demokratičen,« pravi Francis Dreyfus. »Nimam toliko časa, da bi ga zapravljal za to, da bi ljudem pojasnjeval Picassovo veličino. Ali se je zavedajo ali pa so besede odveč. Tudi distributerja, ki pravi 'Ne vem, če bo šlo ...', ne potrebujem. Z njim ne mislim razpravljati. Poiskal bom drugega. Mislim, da je jazz najpomembnejša glasba 20. stoletja. Rodil se je z njim. Pomaga mi sanjati. In zato hočem vlagati vanj.« Bogati katalog, ki se bliža številki sto, to najbolj zgovorno dokazuje.

Jure Potokar