Eros Ramazzotti

Njegova zgodba

“Estoy enamorado de ti (zaljubljen sem vate),” se je marca 1998 na razprodanem koncertu v newyorškem Radio City Music Hall v španščini zaklinjal množici vreščečih žensk, ki so mu na oder metale rože, pošiljale poljube, se sklanjale, da bi se jih dotaknil. "De ti, de ti, de ti," je s prstom kazal na vsakič drugo žensko.

Nekako tako je koncert Erosa Ramazzottija tedaj povzel New York Times in pri tem poudarjal, kako drugačen, nežen, očarljiv in prav nič aroganten je italijanski superzvezdnik v primerjavi z veliko bolj slavnimi kolegi. Skoraj tako kot Julio Iglesias. Dobro, nemara je tole slaba primerjava, ampak kljub temu imata spoštovana gospoda veliko skupnega; predvsem žensko občinstvo, ki jima na koncertih jé iz rok in žejno pije vsak njun vzdih (in teh ni tako malo), vsako namerno tišino in sledeč veliki finale, z glasom bolečine in trpljenja; in potem spet in spet, vse do konca, do zadnje pesmi na repertoarju.

Kaj pa primerjava z Barryjem Whitom? Kar je Barry White za ljubimce, je Eros Ramazzotti za ženske. Takšne, ki hrepenijo po ljubezni in dotiku. Eros na koncertih jasno nakazuje, da si vsaka ženska zasluži pozornost; da se v vsaki skriva seksapil in erotičnost, ki jo tako lepo zaokroža njegovo grško ime.

Vprašanje je, koliko časa bo podoba šarmantnega latinskega ljubimca sploh še vzdržala. Prej kot za konkurenco gre za spremembo stila. Njegov prodor na ameriški trg namreč zahteva prilagajanja, ki so kar lepo število metov stran od italijanskih kancon, s kakršnimi je Ramazzotti pred slabimi dvajsetimi leti sladko vznemiril evropsko javnost. Okusi se seveda spreminjajo, tudi njegov se; z novim, veliko bolj produkcijsko obdelanim mehkorockerskim nastopom, h kateremu spada čedalje bolj športna podoba. Duet s Tino Turner, na primer, s katero sta v Cose della vita/Can't Stop Thinking Of You osvajala simpatije svetovne publike, je bil zgolj pika na i, s katero je Eros zakoličil komercialno in profesionalno uspešen album največjih uspešnic. Spogledovanje z ameriškim trgom je jasno nakazoval tudi spisek studijskih glasbenikov, ki so sodelovali pri predelavah največjih hitov na albumu Eros. Bobnar Vinnie Colaiuta, na primer, je redni spremljevalec Stinga, kitarist Mike Landau je sodeloval s Pink Floyd, Quincyjem Jonesom in Celine Dion, pevci Jim Gilstrap, Alex Brown in Phillip Igram pa s Steviejem Wonderjem, Aretho Franklin, Michaelom Boltonom, Eltonom Johnom in Natalie Cole. Impresiven seznam vsekakor dopolnjuje še nekaj izrednih sodelovanj in nastopov. Poleg že uveljavljenih obiskov na festivalih, kjer se je Erosovo ime pojavljalo z mastnimi črkami skupaj z Rodom Stewartom, Eltonom Johnom in Joejem Cockerjem, je za slednjega kasneje napisal pesem That's All I Need to Know, z Andreom Bocellijem je odpel eno najbolj znanih balad Musica è, s Pavarottijem je na tradicionalnem koncertu Pavarotti and Friends leta 1998 zapel Se bastasse una sola canzone, k sodelovanju pa ga je pred nekaj leti vabil tudi Lenny Kravitz.

Ramazzotti je bil eden redkih, ki se je pomena latinskoameriškega trga zavedal že konec osemdesetih let, torej na začetku kariere, in sočasno z italijanskimi izdajal tudi španske albume. Kot je leta 1998 za New York Times povedal predstavnik založbe BMG International, s katero Eros sodeluje že od leta 1988, je Erosov medijski napad usmerjen predvsem na latinskoameriško in ameriško tržišče, v Južni in Srednji Ameriki ter v samih Združenih državah. Dovolj zgovoren je podatek, da se je njegov leta 1996 izdani album Dove c'e musica prodal v šestmilijonski nakladi, od tega jih je samo v ZDA prodal 500.000. V luči teh zavidljivih številk in ameriških uspehov se zdijo njegova zmagoslavja sredi osemdesetih let na sanremskem festivalu skromna prazgodovina. Pa ni bilo tako. Ko je leta 1984 s Terra promessa zmagal v kategoriji mladih talentov v San Remu, je bil tedaj enaindvajsetletni Rimljan prvovrstna atrakcija. Stari italijanski glasbeni mački in mačke so mu peli hvalospeve, prav tako mediji. In to ne le italijanski. Pesem se je na evropskih lestvicah postavljala ob bok takratni evropski pop sceni, v kateri so vladali recimo Culture Club, Gazebo in Kajagoogooo. Kakšnih britanskih instant šlagerjev iz zakladnice Stock Aitken Waterman takrat še bilo ni. Vsi so vedeli, da ne gre za muho enodnevnico. Dve leti kasneje je z Adesso tu opravil tudi s tako velikimi imeni, kot je na primer Ana Oxa. Najbolj srečen je bil poleg Erosa seveda njegov oče, ki je sina blagoslovil ne le z imenom, ki naj bi mu prineslo srečo, pač pa tudi z glasbenim talentom, ki ga soboslikarju Radolfu Ramazzottiju ni uspelo unovčiti. “Ko sem bil še otrok, mi je oče govoril, da bom nekega dne slaven. Nisem mu verjel, toda imel je prav,” je New York Timesu priznal Ramazzotti. Če kaj delaš tako dobro, kot to počne on, in če imaš – kot bi vzneseno dejali Italijani – instinktivno strast do glasbe, je uspeh pač zagotovljen. Po albumih, izdanih pri italijanski založbi DDD, Cuori agitati (1985), Nuovi eroi (1986) in In certi momenti (1987), na katerem se je mimogrede znašel tudi duet La luce buona delle stelle z britansko plavolaso lepotico Patsy Kensit, je sledila evropska turneja, ki si jo je ogledalo več kot milijon gledalcev. Šlo je za prvo koncertno turnejo kakšnega italijanskega glasbenika, ki mu je v živo prisluhnilo tako veliko število privržencev. Dejstvo, da je šlo večinoma za privrženke, je pravzaprav zanemarljivo. Kvaliteta Ramazzottijevih uspešnic je namreč govorila sama zase, in to prav gotovo ne v prid puhli medijski pozornosti, ki naj bi jo Eros skrbno unovčil zaradi videza. Še bolj nepričakovan uspeh je dosegel naslednji mini album Musica è (BMG, 1988). Brez dvoma je uspehu pripomogla tudi španska verzija albuma, s katero se je Eros prikupil milijonskemu špansko govorečemu občinstvu; dobri dve leti kasneje je z In ogni senso (1991) nastopil v razprodanem newyorškem Radio City Music Hall, najboljše posnetke s turneje pa je objavil tudi na dvojnem albumu Eros in concert (1992).

S svetovno slavo si je lahko kasneje, v devetdesetih letih, odpiral vrata na vse mogoče koncertne odre in megalomanske prenose v živo; video za malo ploščo Cose della vita z albuma Tutte storie (1993) mu je režiral sam Spike Lee. Tako se je Eros že začel konkretno približevati ameriškim kolegom. Naslednja plošča Dove c'e musica (1996) je bila tako nekakšna mešanica ameriško-italijanskih zvokov. V Italiji in Kaliforniji posnet album je Ramazzotti produciral popolnoma sam, k sodelovanju pa je povabil paleto kvalitetnih glasbenih mojstrov svetovnega slovesa. "Novi" Eros, kot so njegova nova glasbena spogledovanja označili glasbeni kritiki, je očaral dobrih šest milijonov poslušalcev, ki so kupili njegov izdelek, nekakšno zlitje svetovnih glasbenih stilov. Sveža in inovativna plošča je zgovorno nakazovala, da Erosova glasbena kariera po desetih letih strmega vzpona še zdaleč ne bo nazadovala. Z lastno produkcijsko hišo Radiorama, ki jo je ustanovil leta 1994, je namreč zabredel v veliko bolj strokovne in zapletene glasbene vode. Ramazzotti je od prvega producentskega skoka naprej vedel, da bo moral pošteno zamahovati ne le s strastjo, ampak tudi s pametjo. Tako sprva ni tvegal s kakšnimi megalomanskimi imeni, ki bi poskrbeli za potrebno odmevnost v producentskih logih. Začel je z mlajšimi italijanskimi obetavnimi upi, kakršen je bil nekoč sam, kasneje pa postopoma splaval na trdno skalo zvenečih izvajalcev. Na leta 2000 izdanem albumu Come fa bene l'amore starega mačka Giannija Morandija je tako sodeloval ne le kot producent, pač pa tudi kot pisec besedil in skladatelj.

Na zadnjem albumu Stilelibero (2000) so kot producentje sodelovali dolgoletna prijatelja Claudio Guidetti in Celso Valli in tudi slovita Trevor Horn in Rick Nowels, prijetno pa je presenetil tudi z duetom s Cher, s katero sta zapela romantično Piu Che Puoi. Svetovljanska zasedba ustvarjalcev je botrovala prav tako svetovljanskemu albumu; Erosov izpiljeni baladni slog se na Stilelibero rokuje z mehkobnim rythm and bluesom in s sodobnimi plesnimi prijemi, ki izdelku dodajo ščepec zdrave inovativnosti. Od prve L'ombra del gigante do zadnje Per me per sempre se poslušalcu odpira raznovrstna, a kljub temu skladna paleta glasbenih stilov, ki jim je v zadnjih letih podlegel Erosov okus. Ta je zaradi sprejemanja drugačnih glasbenih ritmov botroval nadvse odprtemu in, kot namiguje že naslov albuma, svobodnjaškemu pop izdelku, nad katerim privrženci ne bodo razočarani. Eros dobro ve, kaj dela. In v današnji glasbeni zmešnjavi so takšni glasbeniki nadvse cenjeni. Tudi v Sloveniji, kamor se Eros vrača že tretjič.

Marta Pirnar