Urbana črnina

KRS One

Nekatere neprijetne stvari (recimo revma in starostne pege) so človeku prihranjene do visoke starosti, druge (cepljenja in cukanje za "ta sladke") izkusi v najbolj rani mladosti, nekatere pa ga doletijo v najlepših letih. Ena od teh je občutek vakuuma, ujetosti v prazen prostor.

Kul, si rečete, Živadinov je za ta občutek ostankom ruske kozmonavtike zvalil velike kupe (sponzorskih, a vendar) novcev, kaj naj bi bilo neprijetnega, če te prazen prostor ujame zastonj, in to v najboljših letih? Narobe je to, da govorim o tisti praznoti, ko buljiš v microsoftovo imitacijo belega lista na monitorju in tuhtaš, kako bi jo počrnil, in to čimbolj urbano. Teme – okej, svetlobice –, ki so se pojavljale na obzorju in nudile kolikor toliko uporaben potencial za zapolnjenje črne rubrike, so bile:

- napisati manifest slovenskega hip hopa, v katerem bi zahteval vsaj ustanovitev normalnega hip hop fanzina, založbe, domače strani in studia;

- poklicati v Zagreb in se dogovoriti za intervju z El Bahatteejem, ki je pravkar “scimpral” solo ploščo;

- popametovati o tem, da se na ameriški sceni ne dogaja nič pametnega in da bo na kakšne nove produkte in bende, vredne umestitve v tole revijo, treba čakati še kakšen mesec;

- končno napisati kaj o legendi legend, mojstru ceremonij mojstrov ceremonij, mislecu, filozofu, organizatorju, producentu, predavatelju, pisatelju ... o Hiphopu (kot se rad poimenuje) ... saj veste: Krs One.

Kot boste brali, je zavladala črka d, o drugih pa tole: manifest se bom ojajčil napisati takrat, ko bom za slovenski Hiphop sam naredil vse, kar sem lahko ... Bahatteeja bomo raje obdelali "v živo" za poletno izdajo, na tektonske premike v “ju es of ej” bo pa tako treba čakati ... še čakati ... in še čakati ...

A misel na Krsa ni priletela sama od sebe – stari car se je namreč po štirih letih odločil, da je ponovno čas, da svojo modrost prelije v album. Reče se mu Sneak Attack, in ker ga vsaj še kakšna dva tedna ne bomo slišali, je tole idealna prilika, da se nanj pripravimo s hitro retrospektivo fascinantno obsežnega minulega dela. 20. avgusta 1965 se je v Brooklynu rodil Lawrence, ki se je pisal Parker. Otroške bolezni niso znane, razen adolescentskega samozadostnega mišljenja, ki ga je pri štirinajstih pognalo od doma in ga naplavilo v južni Bronx, kjer je hotel v miru - se reče proč od mame in izven ustaljenega šolskega sistema - igrati košarko in požirati knjige. Stavku "naplavilo v južni Bronx" je treba resnici na ljubo dodati še "v zatočišče za brezdomce", kjer so Lawrencu dodali vmesno ime Krisna, ker je kazal nadpovprečno veliko zanimanja za harekrišnovsko duhovnost, tako ali tako pa so ga vseskozi bolj kot materialnost zanimali rap, duhovni svet in filozofska pota duha.

Brezdomsko zatočišče mu je poleg imena podarilo še prijateljstvo s socialnim delavcem Scottom Sterlingom, ki je v največji možni meri vplivalo na njegovo nadaljnjo življenjsko pot. Leta 1984 je namreč Lawrence skupaj s Scottom ustanovil bend Scott La Rock and the Celebrity Three, preostanek celebritijev pa sta bila Levi 167 in MC Quality. V času, ko je večina rap sveta rappala o avtih, mamilih, partijih in nakitu, so omenjeni modeli posneli komad Advance, v katerem je Krs govoril o tem, kako preprečiti jedrsko vojno. Zaradi nesoglasij z vodjem založbe je bend najprej ostal brez pogodbe, nato pa še brez dveh članov. Scott in Lawrence, ki si je medtem že nadel ime Krs One (to je kratica za Knowledge Reigns Supreme Over Nearly Everyone), sta ostala in se oblikovala v duo Boogie Down Crew. S tem imenom sta se vključila v še en bend, 12:41, s katerim sta za založbo Sleeping Bag posnela singel Success Is The Word. Ko so ju pri deljenju denarja, zasluženega s to ploščo, nategnili za avtorske in izvajalske pravice, sta šla popolnoma na svoje, se preimenovala v Boogie Down Productions ter tako že s samim imenom benda skušala namigniti na pomembnost celostnega nadzora - besedil, produkcije, muzike, videa - nad lastnim outputom.

BDP je nemudoma začel natepavati demo posnetke in jih razpošiljati na vse radijske oddaje, ki sta jih poznala. Tako je zanju slišal radijski džoker Mr. Magic in ju povabil v studio Power Play, kjer je ravno takrat snemal tudi znani producent Marley Marl. Ta je za MC Shana napisal in produciral komad Queensbridge, ki je opeval domnevno hiphopovsko superiornost tega predela New Yorka nad drugimi okrožji. Južna Bronxovca BDP seveda nista ostala dolžna in sta odgovorila s skladbo South Bronx. To je bil začetek najboljše in najbolj znane bitke v zgodovini Hiphopa. Medsebojna zmerjanja, podtikanja in namigovanja so si sledila dobri dve leti in žela navdušenje med fani, saj so ves čas ostajala tostran dobrega okusa in poudarjala ter demonstrirala to, kar med fani šteje največ: sposobnosti (skills).

Leta 1987 sta Krs in Scott La Rock posnela prelomen in legendaren album Criminal Minded, v katerem bi nekateri radi videli prvi pravi gangsta rap album, a bolj kot za klasično gangsta rappersko prikazovanje nasilja kot edine poti za preživetje v getu, gre tu za kritiko sistema skozi oči nemočnega mladega inner city prebivalca. Plošča je dobila tragični epilog z nasilno smrtjo Scotta La Rocka, ki je bil ustreljen, ko je poskušal posredovati v sporu med didžejem D-Niceom in še nekim džokejem. Krs je v spomin na Scotta še nekaj let nadaljeval ustvarjanje pod starim imenom BDP. K sodelovanju je pritegnil mlajšega brata Kennyja Parkerja in džokeja D-Nica ter z njima posnel še štiri studijske plošče (By All Means Necessary, 1988; Ghetto Music: The Blueprint of Hiphop, 1989; Edutainment, 1990; Sex and Violence, 1992) in koncertni album (Live Hardcore Worldwide, 1991). V vseh teh delih je Krs pilil poseben besedni slog, ki se oblikovno močno navezuje na jamajške oralne prakse, vsebinsko pa se ves čas spušča na polje poučevanja, opozarjanja, razsvetljevanja in filozofije. Še danes velja, da ima Krs najobsežnejši besedni zaklad med vsemi mojstri ceremonij, sam pravi, da mu zato ni treba uporabljati kletvic, profanih zmerljivk in uličnega spolnega besednjaka.

Leta 1993 se je Krs imensko individualiziral, čeprav sta osnovni platformi, besedna in glasbena, ostali nespremenjeni: po jamajško zabrejkane basovske linije, regejaško sinkopirane kitare in klavirji, semplani beatboxi in gromek, poln, privzdignjen vokal. Trije albumi, ki so izšli po ukinitvi imena BDP (Return of the Boom Bap, 1993; Krs-One, 1995; I Got Next, 1997), sicer niso dosegli kultnega statusa njegovih izdelkov s konca osemdesetih let, a so vsak ob svojem času zagotovo presegali povprečje na sceni. Nekateri rahel padec kvalitete in pomanjkanje novih idej pripisujejo Krsovim vse pogostejšim postranskim dejavnostim. V tem času je namreč začel predavati na raznih univerzah (tudi na Yalu, Stanfordu in Harvardu), pospešeno se je ukvarjal z gibanjem Stop The Violence, ki ga je ustanovil (in z njim zbral več kot 800.000 dolarjev za izobraževalne in osveščevalne programe za mularijo v getih), glasbeno pa je sodeloval z zelo različnimi izvajalci: R.E.M., Sly and Robie, Shelley Thunder, Shabba Ranks, Ziggy Marley, The Neville Brothers, Mad Lion ... Še posebej zanimivo je njegovo sodelovanje s stripovsko založbo Marvel Comics, kjer je pomagal pri nastanku stripa Break The Chain, ki je opozarjal na nepismenost in kulturno neznanje. Vabi za zbiralce se reče: stripu je bila priložena tudi kaseta, na kateri so posneti trije nenaslovljeni Krsovi komadi.

A glavna stvar, s katero se Krs ukvarja zadnjih nekaj let, je organizacija Temple of Hiphop, katere končni cilj je globalna povezanost vseh hiphoperjev, ne glede na to, kakšni so in od kod so doma. Krs v intervjujih nenehno poudarja, da bi rad, da bi napočil dan, ko bi lahko pri popisu prebivalstva rekel, da etnično in kulturno pripadaš Hiphopu. (Opomba: naslednje leto bo popis prebivalstva v Sloveniji ... se bomo prijavili za Hiphoperje??!!) Pod imenom Temple Of Hiphop je že izšla kompilacija, Krs pripravlja več knjig, pospešeno išče prostore za templjevo materializacijo, skratka, dela ima več kot dovolj. Ali je ta njegova vsestranska aktivnost pustila kakšne posledice na novem albumu Sneak Attack, boste izvedeli v naslednji Muski ... kdo ve, mogoče bo pa prav ta plošča prinesla nov zalet ameriški sceni ...

napo-lee-tano