Letnik: 2001 | Številka: 5 | Avtor/ica: Jane Weber

Kozmična Amerika

Virtuozni šaljivec

Furry Lewis je bil med najbolj priljubljenimi pevci bluesa Sama Chartersa. Ker je bil tudi v šestdesetih letih navzoč na glasbenem prizorišču, je nekatere njegove kitarske zvijače še danes slišati na ploščah številnih glasbenikov, od Dava Van Ronka do našega koncertnega znanca Steva Jamesa, ki je bil celo osebni učenec tega pomembnega stilista.

Furry Lewis sodi med zanimivejše glasbenike iz mesta Memphis in njegove okolice v državi Tennessee. Bil je predstavnik songsterjev, pevcev, ki niso igrali in peli samo blues, temveč so repertoar obogatili s starimi baladami angleških priseljencev, s tedaj priljubljenimi pesmimi in s plesnimi skladbami belih prebivalcev Tennesseeja in Arkansasa. Prepeval in igral je na popoldanskih sobotnih prireditvah, na razuzdanih zasebnih zabavah, v beznicah, v delovnih taborih, na cestah Memphisa in pozneje Chicaga. Snemal je v poznih dvajsetih letih, potem pa utonil v pozabo za dobrih trideset let, in lahko rečemo, da ga je doletela podobna usoda kot marsikaterega glasbenika, saj ga je velika depresija prisilila, da se je preživljal z vsemi mogočimi priložnostnimi deli, ki z glasbo niso imela nič skupnega.

Pojoči komedijant

Walter Furry Lewis se je verjetno rodil 6. marca leta 1893 v mestu Greenwood v Misisipiju. Ko je bil star sedem let, se je družina preselila v Memphis, kjer je potem preživel večino življenja. Kot trinajstletnik je začel delati na železnici, obenem je igral kitaro in pel za zabavo, pri sedemnajstih letih pa se je pri delu ponesrečil, izgubil nogo in bil odpuščen. Kot glasbenika ga je leta 1920 najel lastnik potujočega zabavišča - William Lewis. Dr. Willie Lewis Medicine show, kot se je imenovalo zabavišče, je bila kar velika organizacija, saj je imela najete še druge znane glasbenike, kot so bili Jim Jackson, Will Shade in Gus Cannon. Glasbeni komedijanti so zabavali občinstvo, lažni zdravnik pa je naivnim ljudem prodajal zvarke, ki naj bi zdravili vse bolezni. Vendar je Furry Lewis, čeprav je v začetku dvajsetih let potoval in nastopal z drugimi glasbeniki (bil je pač celo občasni član skupine Memphis Jug Band), ostal samotar in je pozneje le redko igral in snemal z drugimi glasbeniki. Nikoli ni postal poklicni glasbenik, saj njegovi posnetki, narejeni pred krizo, niso bili posebno uspešni in so jih zasenčili tisti, ki so jih naredili tedanji zvezdniki Frank Stokes, Jim Jackson in Memphis Minnie. Lewis je zato kot nekakšen nerazumljeni virtuoz vse do leta 1966 delal pri komunali mesta Memphis. Raziskovalci bluesa so si bili edini, da je bil Furry Lewis nenavadno samosvoj glasbenik, njegov očitno edini pravi vzornik, ki ga je tudi po njegovih lastnih besedah resnično odločilno navdušil, pa je bil slepi cestni pevec Blind Joe Arkansas, ki ga je kot osemletni deček slišal v Memphisu. Lewis je na začetku kariere skušal igrati s hrbtno stranjo noža, pozneje pa je osvojil slog bottleneck. Njegov kitarski slog je najlepše opisal Stefan Grossman v knjigi The Country Blues Guitar iz davnega leta 1968 (nekatere stare Grossmanove glasbene knjige so še danes dosegljive na www.musicroom.com).

Lewisov repertoar

Ker je bil Lewis samotar, so ga ob koncu dvajsetih let toliko hitreje pozabili. Večina glasbenikov je tedaj združevala moči in igrala v duetih ali manjših skupinah, ki so potovale in glasbenikom zagotavljale preživetje v težkih časih. Prav zaradi stalne migracije je težko opredeliti memfiški slog bluesa, saj so se glasbeniki srečevali, igrali skupaj in privzemali zamisli in oblike. Ker je Lewis igral sam, je razvil nekoliko osebnejši slog, zgrajen na ohlapnem in stalno spreminjajočem se ritmu, ki je glasbenikom onemogočal, da bi ga uspešno spremljali. Za skladbe, ki jih je igral v drsečem načinu, je imel kitaro uglašeno v odprti uglasitvi E-dur, njegovo slidovsko igranje pa je še danes klasičen primer preprostega, učinkovitega in čistega igranja. V nasprotju z večino kitaristov, ki so igrali slide in so besedilo dopolnjevali z igranjem na zgornjih strunah - to je tako imenovana "govoreča kitara" -, je Lewis besedilo poudarjal z akordi na spodnjih strunah. Stephen Calt kot zelo nazoren primer takšnega igranja omenja skladbo Cannonball Blues. Songsterji so morali predvsem zabavati ljudi in igrati za ples, plesne skladbe pa niso smele biti ritmično zapletene, zato je bil za ples najbolj primeren ritem ragtima. Ragetimovske skladbe je Lewis igral največkrat na šeststrunsko, večino slidovskih pesmi pa na dvanajststrunsko kitaro. "Tudi na šeststrunski kitari je njegovo igranje preprosto, čisto in v skladbi Jellyroll ritmično enakomerno," je v spremni besedi k albumu In His Prime zapisal Calt. V železnem repertoarju vsakega podeželskega glasbenika v dvajsetih letih je bila skladba Poor Boy Long Ways From Home. Bluesovski glasbeniki so preprosto zgradbo in prijetno melodijo priredili za slidovski način igranja. Med drugimi so jo posneli Bukka White, Mississippi John Hurt in Son House. Lewisova izvedba ima naslov Why Don't You Come Home in tudi on jo, kot vsi omenjeni kitaristi, na posnetku iz leta 1927 igra v odprti uglasitvi in v slidovskem načinu.

Pesem Casey Jones

Našteli smo samo nekaj izstopajočih skladb. Večje pozornosti je vredna tudi pesem o Caseyju Jonesu - najbolj znana in najbolj priljubljena balada s preloma stoletja, ki z balado o Johnu Henryju tvori temeljni kamen ameriške folklore in je pomemben del Lewisovega repertoarja. Govori o nesreči pri vrtanju predora za železnico leta 1900 v Cantonu v Misisipiju. Mehanik pri parnem vrtalnem stroju Casey Jones se je zaradi izjemne požrtvovalnosti smrtno ponesrečil. Pri črnskem prebivalstvu je postal simbol naporov človeka, ki premaguje težave in optimistično gleda v prihodnost. Čeprav je znanih nič koliko izvedb, je izvedba Furryja Lewisa še danes med najbolj svežimi in prepričljivimi in sodi med tiste vire, ki so navdihnili skupino The Grateful Dead, da je v repertoar vključila sicer zelo avtorsko preoblikovano temo s takšnim naslovom. Večina rockovskih glasbenikov, ki je segala po zapuščini Furryja Lewisa, je do te skladbe verjetno prišla ob pomoči znamenite antologije, ki jo je za založbo Folkways pripravil Harry Smith, veliko nadobudnih kitaristov pa je Lewisov slog povzelo ali vsaj kolikor toliko uspešno kopiralo po glasbi Dava Van Ronka.

Furry Lewis je bil med prvimi glasbeniki, ki so jih glasbeni strokovnjaki in zanesenjaki vnovič odkrili v šestdesetih letih. Sam Charters ga je odkril in posnel že leta 1959 in je bil nad glasbo dobesedno očaran, v to se lahko prepričamo v številnih Chartersovih delih. Lewis je pravzaprav oče preporoda bluesa in je bil poleg Sonnyja Terryja in Brownieja McGheeja eden redkih glasbenikov, ki so doživeli veliko priljubljenost. Dal je celo intervju za revijo Playboy, igral je samega sebe v nekem filmu Burta Raynoldsa in nastopil v najbolj gledani oddaji v Ameriki, v Johnny Carson Showu. Podobno kot Townes Van Zandt je občinstvo zabaval s pripovedovanjem šal.

Jane Weber

IZBRANA DISKOGRAFIJA:

Furry Lewis, In His Prime 1927-1928 (Yazoo, 1050)

Furry Lewis, Complete Recorded Works (Document, DOCD-5004)

Vse skladbe Furryja Lewisa, posnete v dvajsetih letih, so s štirih snemanj v letih 1927, 1928 in 1929, ko je snemal za družbo Columbia v Chicagu in Memphisu. Skoraj vedno je snemal sam, le na prvih treh posnetkih ga spremlja mandolinist Charles Jackson (ali Johnson?). Med Lewisove bolj znane teme sodijo ob omenjenih še skladbe Good Looking Girl Blues, Falling Down Blues, stara predbluesovska pesem I Will Turn Your Money Green, Furry's Blues (v njej kitarska spremljava spominja na slog Lemona Jeffersona), Jellyroll in Everybody’s Blues. Lewis je veliko snemal tudi po letu 1959 in treba je priznati, da na nekaterih posnetkih zveni neverjetno prepričljivo, čeprav je njegov glas seveda izgubil nekaj višine in močnega vibrata, značilnega za prve posnetke, pa tudi prsti so z leti postali počasnejši. Znan je bil tudi po vročih koncertih, kjer je občinstvo zabaval s včasih kar težko razumljivimi ciničnimi in grotesknimi šalami ter ga navduševal z odličnim kitarskim znanjem. Plošče Furryja Lewisa so dosegljive v katalogih založb Yazoo (www.shanachie.com) in Document (www.document-records.com).