Manic Street Preachers

Med kultom in mainstreamom

Hoteli so izdati samo en album. Album, ki bi se prodal v nekaj milijonskih nakladah in s katerim bi v začetku devetdesetih let presegli sloves Guns'n'Roses in njihovega Apetite For Destruction. Potem bi se razšli. A razen težko pričakovanega albuma Generation Terrorists (1992), Manic Street Preachers niso uresničili nobene od groženj; so pa v desetih letih posneli že šest albumov in dosegli status največjih mučenikov britanske alternative, ki je z njimi dobesedno obsedena.

Primer. Obstaja bend Generation Preachers. Njihov repertoar je v celoti posvečen priredbam Manic Street Preachers. Menda so jim povrh vsega podobni tudi po videzu. Po besedah pisca besedil in basista Manicsov, Nickyja Wira, so jim Generation Preachers bolj podobni, kot so si sami. Noro. V Veliki Britaniji prav gotovo ne obstaja nobena skupina, ki bi imela takšno zaledje privrženih - ali raje obsedenih - fanov, pravi Wire. In ne pretirava. To so dejstva. Samo prelistajte kakšen britanski glasbeni časnik iz začetka devetdesetih in kmalu vam bo jasno.

Richey “4 EVER”

Waleški manijaki so bili (in še vedno so) ljubljenci tiska, pa ne le zaradi progresivne, na punku sloneče, po novem valu spet novovalovske glasbe; glam obleke, črno ličilo pod očmi in nad njimi ter protimonarhistične floskule. In mučeniški Richey Edwards James, ki je – alkoholiziran, anoreksičen in depresiven – na sebi vsake toliko časa ugasnil kak cigaret ter si z žiletkami, noži in drugimi ostrimi predmeti prizadejal bolečine in brazgotine po vsem telesu. Kul. Že vrabci čivkajo tisto njegovo čudaško, zdaj nadvse slavno potezo iz leta 1991, ko je iz obupa, ker v več kot uro dolgem prepiru ni mogel prepričati novinarja časnika NME, da Manic Street Preachers niso zgolj kopica neresnih mladcev, iz žepa vzel rezilce in si v roko vrezal “4 REAL”. Menda so jih po tem incidentu vsi jemali resno: kvartet je podpisal pogodbo s Sony, Richey pa je postal malodane narodni heroj. Umetnik, ki je skrbel za umetniški vtis. In zraven pisal huda besedila. Njegove srhljive izpovedi duševne in čustvene stiske so se stopnjevale iz albuma v album.

“Misery and trauma making love • Best go shoot the fucking doves • The past is so beautiful • The future like a corpse in snow • I think it's all the fucking same • It's a life sentence babe • A line of vodka tears inside • A shot of boredom helps my mind • Staring through a thousand dead eyes • I guess my nerves are brutalised.” (Condemned to Rock'n'roll, album Generation Terrorists, 1992, Columbia.)

“I write this alone on my bed • I've poisoned every room in the house • The place is quiet and so alone • Pretend there's something worth waiting for • There's nothing nice in my head • The adult world took it all away • Wake up with same spit in my mouth • Cannot tell if it is real or not • I try and walk in a straight line • An imitation of dignity • From despair to where.” (From Despair To Where, album Gold against The Soul, 1993, Columbia.)

Takšni in podobni verzi so dočakali vrhunec z Richeyjevim monumentalnim dnevnikom anoreksije 4st 7lb, ki je pristal na albumu Holy Bible (1994, Epic):

“Days since I last pissed • cheeks sunken and despaired • so gorgeous sunk to six stone • lose my only remaining home • see my third rib appear • a week later all my flesh disappear • stretching taut, cling-film on bone • I'm getting better • Karen say's I've reached my target weight • Kate and Emma and Kristin know it's fake • problem is diet's not a big enough word • I wanna be so skinny that I rot from view • I want to walk in the snow • and not leave a footprint.”

Čudaško uživanje v lastni zlorabi je privabljalo izgubljene duše, ki so v Richeyju našle dušnega pastirja. Krog, ki se je zbiral okoli Manics Street Preachers, je bila nekakšna klientela častilcev Richeyjevega trpljenja, njegovega karizmatičnega mučeniškega statusa, nekakšne indie izvedbe Kristusa.Vrhunec trpljenja je bilo seveda njegovo izginotje. Od 1. februarja 1995, ko je navsezgodaj zjutraj, tik pred odhodom Manicsov na turnejo v Združene države, Richey brez potnega lista odšel od doma, ga namreč ni videl nihče več. Razen nekaj perverznih prevarantov, ki so ga leta potem videvali na Kanarskih otokih in v drugih svetovnih kotičkih, med drugim tudi na tržnici nekje v Indiji. Richey je izginil. Pika.

Pomirjeni naprej

Paradoksalno je, da je bil neuravnovešeni Richey pravzaprav kot skala trden temelj zasedbe. Okoli njega so se zbirali fani, albumi so glasbeno ovekovečali predvsem njegove pesniške izpovedi, vizualno pa predvsem njegove zamisli. James Dean Bradfield, Nicky Wire in Sean Moore so se znašli v hudi čustveni in poklicni zagati. Brez dvoma so bili Manic Street Preachers v luči Richyjevega izginotja še vedno najbolj kontroverzen bend; celotno britansko otočje se namreč ni spraševalo le tega, ali je Richey živ ali mrtev, pač pa tudi, ali so člani benda dovolj močni, da začnejo znova, z novim konceptom in z novimi zamislimi.

Trepetanja je bilo kmalu konec. Štiri mesece kasneje so se fantje (med drugim tudi po temeljitem posvetu z Richeyjevimi starši) odločili, da nadaljujejo z zasedbo pod istim imenom. Pod pritiskom medijev in simpatij oboževalcev so Manic Street Preachers najprej postregli s priredbo Raindrops Keep Falling on my Head, ki je izšla septembra 1995 na dobrodelnem albumu Help, tik pred koncem leta pa so na Wembleyju nastopili kot predskupina Stone Roses.

Težko pričakovani album s pomenljivim naslovom Everything Must Go (Epic) smo dočakali šele spomladi leta 1996. Simpatije so bile na njihovi strani, pa tudi radovednost mnogim ni dala miru. Album so dobesedno pograbili ne le v Veliki Britaniji, pač pa tudi po drugih evropskih državah. Manic Street Preachers so čez noč postali velikani evropske alternative, ki se je z Everything Must Go že prelivala v veliko bolj prevladujoče glasbene tokove. Britanski glasbeni nagradi za najboljši album in najboljšo skupino leta 1996 sta bili zasluženi; ni ravno od muh soočiti se s tragedijo, začeti znova in pri tem pridobiti še več privržencev. Pohvale najbolj vredno je seveda to, da jim je uspelo posneti najbolj optimističen in najbolj homogen album. Čeprav pet pesmi na albumu izvira iz Richeyjeve umetniške dediščine, prinašajo tiste z besedili izpod peresa Nickyja Wira zdravo ravnotežje, ki ga na prvih treh albumih ni bilo. Manic Street Preachers so poskrbeli, da so glave obdržali nad gladino brbotajočega in grozečega izvira čustev. S tem so posredovali tudi zdravo in vzgojno sporočilo, namenjeno vsem tistim, ki se nikakor niso mogli pomiriti z Richeyjevim izginotjem. Tako so Manic Street Preachers sklenili nihilistično obdobje s Holy Bible in se brez nepotrebne sentimentalnosti, ponosni in pomirjeni zazrli v prihodnost.

Leto 1996 je bilo res njihovo leto. Na njihova pleča so padle oznake come back leta, album leta, skupina leta in, kot je tedaj za Mojo rekel James Dean Bradfield, pirova zmaga leta.

V mainstream

Odslej je bilo vse lažje. Odprle so se nove možnosti in nova sodelovanja. Če jih je leta 1991 Kylie Minogue prijazno nekam poslala, ko so jo prosili, naj z njimi posname duet za pesem Little Baby Nothing (duet so potem posneli s Tracy Lords), je zdaj z veseljem stopila z njimi na oder; nekaj mesecev kasneje sta James in Sean celo sodelovala kot avtorja glasbe in koproducenta pri njeni leta 1997 izdani plošči Impossible Princess. James Dean in Nicky Wire sta sodelovala tudi z 808 State; besedilo za malo ploščo Lopez je napisal Nicky, zapel pa James. Do sodelovanja je prišlo tudi med snemanjem novih pesmi za album This Is My Truth Tell Me Yours. Potem ko sta sodelovanje zavrnili Cerys iz Catatonie in Sharleen iz Texasa (obe sta namreč pred kratkim že posneli duete), je ta čast pripadla Sophie Ellis Bextor iz zasedbe The Audience, ki jo danes vsi poznamo zaradi italijanskega didžeja Spillerja in nalezljive dance uspešnice Groovejet (If This Ain't Love). Samo tako mimogrede, pesem Black Holes For The Young se je znašla kot B-stran na mali plošči Everlasting.

Zdaj že popolnoma utečen dvojec Wire/Bradfield (prva polovica skrbi za besede, druga pa za glasbo in vokal) je z This Is My Truth Tell Me Yours (1998, Virgin) odprl nove veličastne glasbene trenutke, ki se bodo v zgodovino zapisali z zlatimi črkami. Album, ki je (tako kot Everything Must Go) nastal pod producentskim varstvom mojstra nad mojstri Mika Hedgesa, je namreč najpopolnejša verzija njihove intelektualne in glasbene popolnosti, ki se iz zavedno revolucionarnih idejnih zasnov preliva v harmonično, mogočno in prepričljivo glasbeno kuliso. Vprašanje je, če obstaja še kakšen alternativen bend s tako spevnimi refreni in čustvenimi pozivi k vsaj moralni in vrednostni, če že drugega ne, ljudski vstaji. If You Tolerate This Your Children Will be Next, na primer, govori o španski državljanski vojni, s katero je bil Nicky Wire nekaj časa naravnost obseden. In takšne obsedenosti z zgodovinskimi dejstvi, političnimi ideologijami, socialnimi težavami, moralnimi lekcijami in drugimi splošno izobraževalnimi koncepti so glavno vodilo Wirovega ustvarjanja. Ob prevladujočih ljubezenskih pesmih so njihove idealistično pridigarske protimonarhistične floskule prav dobrodošla sprememba.

Tovrsten intelektualni format, ki jih je pred kratkim popeljal tudi na Kubo, kjer so koncertirali pred samim Castrom, je seveda daleč stran od ameriške vsesplošne socialne in politične pasivnosti. Nič čudnega, da jih Američani ne razumejo najbolje in da so bile Združene države Amerike imune za njihove osvajalske poskuse; pravzaprav so imeli Manics tudi veliko smole. Ko so leta 1996 skupaj z Oasis odšli na ameriško turnejo, sta jih sveže sprta brata Gallagher z odpovedjo turneje pustila na cedilu; ko so dve leti prej poskušali podoben prodor, jih je zapustil Richey. Poleg tega so imeli hude nesporazume z ameriško Sonyjevo podružnico, tako da je This Is My Truth Tell Me Yours v ZDA izšel šele leto dni po izidu v drugih državah, torej šele potem, ko so podpisali pogodbo z ustvarjalno veliko bolj odprto založbo Virgin.

Vprašanje je, če niso s tako poznim ameriškim izidom zapravili dragocene priložnosti. This Is My Truth Tell Me Yours je bil namreč enkratna priložnost, da himnično obdobje z zadnjih dveh albumov tako ali drugače unovčijo tudi čez lužo, res pa je tudi, da je sama ideja, na kateri so Manic Street Preachers gradili kultni status, nemara preveč tesnobno evropska, zatorej v drugačni tradiciji vzgojenim Američanom nerazumljiva.

Koncept, ki so se mu podredili na novem albumu Know Your Enemy (2001, Sony), je prav takšno utesnjeno, za evropske alternativne standarde atraktivno izmenično poudarjanje dveh žanrov; po eni strani namreč novi Manics zvenijo eksperimentalno, preklop k minimalističnemu punk rock stilu pa odreja vokalna barva Nickyja Wira, ki se na novem albumu pogosteje preskuša v vlogi pevca; po drugi strani Manics ohranjajo njim lastno svežino veličastnih zvočnih in razpoznavnih glasovnih razsežnosti, ki jih premore James Dean Bradfield. Takšno "sedenje" na dveh slogovnih stolih so Manic Street Preachers v praksi nakazali s svojevrstno tržno potezo, istočasnim izidom kar dveh malih plošč. Found That Soul in So Why So Sad sta tipičen primer razlike, ki album kreativno razkosa na dve polovici. Jasno, da je slednja že postala uspešnica MTV, medtem ko o Found That Soul doslej ni bilo dosti govora. Nadvse premetena poteza bo s pomočjo prodaje obeh malih plošč gotovo poskrbela za kristalno jasno odrejanje njihovega prostora v alternativnih in v mainstreamovskih garderobah. Glede na kultni status in čudaško zgodovino ne v eni ne v drugi ne bi smeli imeti težav.

Marta Pirnar