Matjaž Šček

Zagledan v skandinavsko zborovstvo

Ljubljanski madrigalisti so konec aprila z zborovskim seminarjem, dvema slavnostnima koncertoma in izdajo nove zgoščenke praznovali deseto obletnico. Pred tem uspešnim zborom je vseh deset let stal mož, o katerem je Jožek Štucin v Primorskih novicah leta 1998 zapisal: “Matjaž Šček je zborovodja, ki petju pospešeno vrača eleganco, aristokratsko držo in visoke poustvarjalne standarde. Je skratka estet s prefinjenim občutkom za vokalni stavek.”

Namesto običajne predstavitve raje vprašanje - koliko zborov vodite trenutno?

Sem zborovodja Ljubljanskih madrigalistov, to je moj prvi in edini zbor. Ob tem delam tudi z zborom Ipavska, nekaj zaradi pokolenja, izviramo namreč iz Vipave, nekaj pa tudi zato, ker so mi ti mladi, neizkušeni pevci ponudili izziv. In to rad počnem. Ker pa sem poklicni zborovodja, moram od tega tudi živeti, to pa je seveda druga stvar. Pred dvema letoma se je v Novi Gorici odprla možnost dela s srednješolskimi zbori, to trenutno počnem v popoldanskem času. Za zdaj delam z dekliškim zborom. Lani sem vzel prve letnike, letos prve in druge, upam, da bodo prihodnje leto prvi, drugi in tretji letniki in da bomo tako postopoma napredovali. V prihodnjem letu se nameravamo lotiti deškega zbora, torej tistega, kar pri nas manjka. Moti me, da se zborovsko prepevanje še vse preveč okvirja v društva in neke tradicije, manjka pa piramida od nič navzgor. To je na primer na Švedskem zelo lepo urejeno, in bog ve, če bo meni uspelo, da bom lahko začel na Goriškem graditi vsaj delček tega. Glede na to, da se poslavljam od Ljubljanskih madrigalistov, bo morda to zame tisti pravi izziv. Imam čudovite sodelavce, ki mi omogočajo organizacijsko zaledje, tako da se lahko nemoteno posvečam delu.

Kako zbirate in izbirate mlade pevce?

Pred dvema letoma smo začeli tako, da so prišli na avdicijo priporočeni pevci, ki so končali osmi razred. Pravzaprav sem bil malo razočaran nad ravnijo in ugotovil sem, da bo treba kar orati ledino. A po letu in pol se je pokazalo - pred kratkim smo imeli nastop na reviji -, da se da marsikaj narediti, in vsekakor želim nadaljevati. Prvo leto je bilo bolj skromno, letos je že tako tako, upam, da se bo naslednje leto na kakšnem od tekmovanj naše delo že poznalo.

Saj je vendar Primorska vedno veljala za izredno močno v zborovstvu.

Ja, društveno, a kultura društev je v bistvu dvorezen meč. Ponekod zelo dobro uspe, drugod pač ne. V Vipavi ne delam zaradi društva, pač pa zato, ker so me povabili k ljudem, ki so imeli solopevsko šolsko izobrazbo z Glasbene šole Ajdovščina. Koliko in kaj so se naučili, še ne vem, da pa so se navdušili, da so začutili, kaj pomeni glas, ta inštrument, ki ga nosimo v sebi, to so pri Rajku Koritniku dobili. In kot taki so prišli v ta ansambel, zato je ta ansambel tako dober.

Če ste jih pripeljali na Našo pesem in bili tako uspešni, že morajo biti kvalitetni.

No, z Našo pesmijo je pa tako. Zelo sem vesel uspehov, ki se tam pokažejo - navzven, kdo pa jih ne bi bil? Vendar se me ne dotaknejo prav posebno. Zelo pa sem vesel, kadar se zgodi kaj, kar se nam je na primer letos zgodilo z Madrigalisti v Mariboru: po dolgem času smo se na odru začutili. To je pa tisto pravo. Ko sem šel z odra, sem rekel, “jaz sem zadovoljen” - in pika. Zadovoljni so bili tudi pevci in ne nazadnje tudi publika.

Na Naši pesmi je publika zelo poznavalska, kritična.

Seveda, verjetno je tam najpomembnejša publika, zato je to pomemben oder. In Madrigalisti se kljub temu, da je bil zanje ta nastop zelo pomemben, niso ustrašili, pač pa so bili popolnoma suvereni, medtem ko je pri Vipavskem zboru predvsem damam padlo srce v hlače. Tu se začuti kilometrina.

Madrigalisti so že v zasnovi privabili pevce z izkušnjami in verjetno so bili že ob vašem prihodu kar dobro organizirani, tako da ste lahko kmalu veliko nastopali, hodili na turneje.

Res je, kar od vsega začetka, in sam nisem nič sodeloval pri organizaciji, razen s kakšnim mnenjem. Stalno sem okrog sebe čutil ljudi, ki so poskrbeli za vse. Samo tako znam delati, drugače sploh ne bi mogel. Zato sem se tudi tedaj, ko sem začel delati z Madrigalisti, lahko odločil za status svobodnega državljana ali umetnika, še vedno na svobodi, ali kako se že temu reče. Seveda nisem ustanovitelj tega zbora, kot je nekje zmotno pisalo. Povabili so me na prvi občni zbor, kjer sem povedal, kako si zamišljam delo. Bil sem eden od treh kandidatov in odločili so se zame. Razlog, da sem se po desetih letih odločil oditi, pa nikakor ni v samem zboru. Odhod sem napovedal že pred letom dni. Začutil sem namreč, da je prišlo obdobje, ko sem se nekoliko izpel, ko dosti več ne bi mogel narediti. Rekel sem si, da bi bilo lepo biti pošten do samega sebe in reči: Poglejte, mislim, da je prav, da v zbor pride nov veter, jaz sam pa morebiti potrebujem nove stimulacije. Pa razlog ni bil kakšna konkretna ponudba, čeprav jih seveda imam, preprosto zaželel sem si narediti še kaj novega, pa tudi tega, da bi v zbor prišlo kaj svežega. Kako bodo to speljali, ne vem.

Upajmo na najboljše, Madrigalisti so vendar organizacijsko utečen korpus in odličen, na Naši pesmi najviše nagrajen zbor.

Zelo dobri so, ampak v zborovstvu je pomembna tudi čustvena, osebna plat. Marsikdo petje povezuje z zborovodjo, namesto da bi ga z muziko. In vendar zborovodja pooseblja delček zborove vizije. Sam ne bi hotel tako razmišljati, ne bi si želel, da bi bilo to odločilno, pač pa samo glasba.

Kako pa izbirate glasbo? Kako pride na primer do sodelovanja z mladim skladateljem? Na Naši pesmi ste z zborom Ipavska peli skladbo Luca Ferrinija, za katerega malokdo ve, da tudi sklada ....

Nekaj je pogojeno čisto geografsko, ker živimo ob meji. Luco poznam že več let, vendar iz čisto drugih razlogov. Kar naenkrat pa je prišel k meni s partiturami za zbor, in sicer na besedila Kosovela, celo Gregorčiča. Prav želel si je nekega izziva, ni pa imel tega komu ponuditi, in se je obrnil name. Nekaj teh pesmic sem naredil z zborom iz Vipave; moram reči, da sem bil prijetno presenečen, kako hoče Luca poleg klavirja, čembala in vsega, kar počne, tudi skladati. Predvsem pa živi tako kot mi v dvojezičnem okolju in izredno ceni slovenski jezik in kulturo. V tem pogledu lahko omenim še enega glasbenika, to je skladatelj Fabio Nieder. Vprašal sem ga, kako da se trudi s slovenščino, pa mi je odgovoril, da so vendar vsi njegovi vzorniki v Sloveniji - Lojze Lebič, Uroš Krek ... Rekel sem si “uau”, kako lepo je to slišati. Taka sodelovanja mi veliko pomenijo in upam, da jih bo še več.

Še kdaj delate z manjšimi ansambli? Spominjam se vaših začetkov s Primorskim oktetom, ko ste sodelovali v prvem Poletnem taboru Glasbene mladine v Seliščih v Prlekiji, precej let je od tega ...

To je bila moja prva šola. Rad se je spominjam in zelo vesel sem predvsem tega, da smo tedaj naredili za tiste čase skoraj nepojmljivo stilen koncert - čitalnico in Marolta. Če takrat ne bi bili v Seliščih in nas ne bi dodatno stimuliralo samo dogajanje v taboru in seveda Uroš Lajovic kot mentor, tudi pevci sami tega ne bi razumeli, jaz pa verjetno tudi ne. Takšne stimulacije so včasih odločilne. Seveda še zdaj naredim kakšen manjši projekt, predvsem v zamejstvu, a morda bolj zato, da priskočim na pomoč. Trenutno me zanima sestav solopevcev Ecce in morda bom prihodnje leto delal z njimi, vendar poleg osnovnega dela.

Kakšna je z vaše perspektive naša zborovska scena?

Rekel bi, da izrazito izstopa pet ali šest ansamblov. Če vzamemo, da je to špica, se mi zdi, da se piramida širi, kar je potrdila tudi zadnja Naša pesem, kjer so se pojavili čudoviti ansambli. Kar ne vem, odkod so se vzeli. In tega se človek veseli. Poznajo se rezultati dela nekaterih mojih kolegov in vrstnikov, prihajajo pa tudi novi zborovodje, ki imajo jasne pojme in jih znajo z ansamblom tudi izvesti. V naših tako imenovanih amaterskih zborih pa se dogaja še nekaj zanimivega. Marsikateri pevec se individualno šola, to je dober začetek. Moram reči, da se opazno širi tudi program. Najboljši veter v slovensko zborovstvo po mojem mnenju prinašajo mladi pevci, ki odhajajo v različne mednarodne zbore in se vračajo z novo literaturo, z novimi idejami. Sam sem si pred nekaj leti želel dobro spoznati švedsko zborovsko muziko. Prosil sem Garyja Gradena, da mi pošlje vse tisto, kar misli, da je pomembno v skandinavski zborovski glasbi. Ta paket je seveda prišel, tako da se v mojih programih najde tudi kaj iz tega kupa. Zaljubil sem se v skandinavsko vizijo zborovstva, ki je tako trdno in sistematično postavljeno, tako drugače od našega. Zato ima tudi več veljave in se tamkajšnji mediji do njega ne obnašajo tako, kot se na primer naša televizija do naših zborov. Predvsem narodnozabavna muzika, se mi zdi, je velik in hudo neprimeren konkurent zborovstvu, ker ju ljudje povezujejo, češ, mi Slovenci radi ob kozarčku vina malo zapojemo, lahko pa je še frajtonerica zraven ... K sreči imamo kljub temu kar visoko zborovsko kulturo, naši zbori, pa tudi posamezni pevci, ki gostujejo v tujini, ne ostajajo neopaženi, prav nasprotno. In vsega tega seveda ne bi bilo brez omenjene piramide, ki pa bi jo bilo treba krepko dodelati. Na Švedskem je ta piramida od vrtca do visoke šole natančno začrtana, in če si pri tridesetih izkušen pevec, ki ima za seboj petnajst do dvajset let zborovskega petja, natančno veš, kje je tvoje mesto. In imaš seveda tudi glasbeno izobrazbo. Pri nas pa je vse bolj slučaj. Ko sem bil pred kratkim z novogoriškimi dekleti na šolski reviji in sem se nato pogovarjal z ravnatelji, učitelji in zborovodji, sem jih ob njihovem pripovedovanju, v kakšnih razmerah delajo, začel kar občudovati, da sploh kaj spravijo skupaj.

Kako se pri nas dober zborovodja sploh lahko izšola?

Doslej v Sloveniji to še ni rešeno. Nekateri so seveda dobri zborovodje, predvsem zato, ker so imeli klasično šolanje dirigiranja ali česa podobnega, ob tem pa osebno afiniteto do dela z ljudmi, tudi z amaterji, a to je veliko premalo.

Kako pa se izšola zborovodja na Švedskem?

Tam piramida ne funkcionira le za pevce, ampak tudi za tiste, ki strokovno delajo z njimi. Gary Graden je profesor na glasbeni gimnaziji, kjer imajo vsi dijaki petkrat na teden zbor, ker je redni del pouka. Tisti, ki se odločajo, da bodo zborovodje, imajo ob vstopu na akademijo, kjer seveda lahko študirajo prav zborovodstvo, že štiri leta izkušenj. Mi pa si pljuvamo v lastno skledo. Ne vem, koliko slovenskih orkestrov se lahko ponaša z velikimi dosežki v svetu, je pa kar nekaj slovenskih zborov, ki lahko svojo kulturo suvereno predstavljajo v tujini. In vendar je zborovstvo nekako odrinjeno.

Je to morda zato, ker naša družba na zborovstvo gleda kot na amatersko dejavnost?

Prepričan sem, da je prav tu velika zmota. Poskrbeti bi bilo treba za nadobudne mlade zborovodje, ki bodo nato prišli v domača okolja, lahko tudi amaterska, vendar ne nujno. In ti bodo naglo dvignili raven. A žal za te ljudi nihče ne poskrbi!

In kje ste vi dobili potrebno izobrazbo?

Začel sem študirati dirigiranje, vendar me je zanimalo prav zborovodstvo, zato sem razmišljal, kam bi se obrnil. Nazadnje me je prešinilo: gospod Lojze, kdo pa drug! Odločil sem se, da stopim do gospoda Lojzeta Lebiča. Za vse, kar znam, se moram zahvaliti njemu. Zelo sem vesel, da sem ga še ulovil na Pedagoški akademiji, drugače bi najbrž visel v njegovem kabinetu.

Izobraževali ste se tudi na seminarjih v tujini in spoznali marsikaterega dobrega zborovodjo. Kako pa je prišlo do sodelovanja z Vytautasom Miškinisom, ki ste ga Madrigalisti konec aprila povabili na delavnico in obletnični koncert?

Miškinis je moj prijatelj, in želel sem si, da bi z nami delil delovno obletnico. Veliko se govori o Miškinisu, zelo malo pa vemo o vseh drugih litovskih skladateljih. Zato je tokrat Miškinis z našimi zborovodji delal skladbe za moški zbor, vendar je ob tem predstavil vso litovsko glasbo, predvsem sedanjo in polpreteklo - za mešane, moške, ženske, mladinske, otroške, deške zbore ... Kot predstavnik litovske glasbe je literaturo prinesel s seboj, zborovodje pa so si ogledali, kje jo lahko dobijo.

Poleg Miškinisa radi sodelujete z Garyjem Gradenom.

V teh desetih letih, kar hodim po Evropi, sem našel samo dva taka prijatelja, Miškinisa in Gradena. Junija lani sem bil z vipavskim zborom na Tirolskem na Garyjevem seminarju in opazoval sem ga, kako dela z različnimi zbori. V trenutku ugotovi, kaj je pametno povedati zboru, kaj zborovodji, da bo od tiste ure in pol čimveč pridobil. Nekoč sem teden dni preživel na Švedskem in obredel sem vse zbore, ki mi jih je priporočil Gary Graden. Slišal sem čudovite ansamble, na primer Bach Chambers Choir, fenomenalno skupino, ki je v svetu ne poznajo, ker ne hodi na tekmovanja, ker tega ne mara. Moram povedati, da so amaterji, pa so se mi celo pri vajah dvignile kocine. Ta zvok, to medsebojno sodelovanje, ta odnos! Nekaj tega navdušenja, tega načina bi rad prinesel v naše kraje. Kdo drug bo morda prinesel kaj iz Afrike ali Južne Amerike. Sam sem se pač zelo zagledal v baltske in skandinavske dežele in njihov način dela, to pa predvsem zato, ker sem ugotovil, da tam ljudje zborovstvo čisto drugače cenijo. Srčno upam, da bomo šli z Madrigalisti junija na Finsko, v Tampere, vmes bi se radi ustavili tudi v Vilni in imeli koncert v Miškinisovem mestu. Če bomo dobili “solde”. To bi bil tako čudovit sklep desetletnega obdobja z Madrigalisti, da se ne da povedati!

Kaja Šivic