Michael Messer

Kraljevska kitara

Naslov novega albuma angleškega bluesovskega kitarista Michaela Messerja morate jemati nekoliko z rezervo, čeprav verjetno drži, da gre za enega boljših evropskih kitaristov, ki črpajo iz bluesa. Teh pa pravzaprav niti ni tako malo, saj smo jih že na naših odrih slišali kar nekaj.

Blues ima v Veliki Britaniji bogato tradicijo, čeprav je po drugi strani res, da otoških kitaristov, ki bi igrali v občutljivem drsnem slogu, ni ravno veliko. Messer je kmalu začel dobivati prve pohvalne kritike in različna priznanja, saj je bil že leta 1991 razglašen za najboljšega akustičnega bluesovskega glasbenika v Veliki Britaniji, še večje časti pa je bil deležen leta 1993, ko mu je spremno besedo za album Rhythm Oil' napisal sam Johnny Cash. Z Michaelom Messerjem smo se pogovarjali ob izidu njegovega novega albuma z naslovom King Guitar (www.catfishrecords.co.uk).

Ali je blues v Angliji še vedno popularen kot nekoč?

Rodil sem se leta 1956 na jugu Anglije, zato se spomnim zlatih let bluesa. No, ta glasba je v Veliki Britaniji še vedno dokaj priljubljena. Težko bi sicer govorili o takšni priljubljenosti, kot je je bil blues deležen v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih, ko je doživel razmah po vsem svetu. Toda mislim, da je tudi danes dovolj glasbenikov, ki blues samosvoje približujejo mlademu občinstvu. Poglej na primer R. L. Burnsida. To se mi zdi zelo pomembno in lahko zatrdim, da je blues še vedno aktualen. K priljubljenosti starega bluesa iz dvajsetih in tridesetih let je veliko pripomogla tudi založba Catfish, za katero zdaj snemam. Do pred kratkim so izdajali samo stare bluesovske posnetke, znani so po odličnem zvoku, zdaj pa so začeli iskati tudi aktualne živeče glasbenike; to je vsekakor pohvalno in mislim, da lahko njeno poslanstvo primerjamo s poslanstvom založbe Yazoo v osemdesetih letih. Včasih imam občutek, da je založba Catfish pravega nacionalnega pomena, saj nas spominja na nekaj pomembnega, a žal skoraj pozabljenega.

Na tvojo glasbo so me opozorili nekateri angleški poznavalci bluesa s Tonyjem Russellom na čelu. Bil sem presenečen, ko sem prvič slišal tvojo ploščo. Zdi se, da si preposlušal veliko glasbe.

Na albumu je resnično veliko bluesovskih slogov. Moji vzori, vsaj kar zadeva blues, prihajajo v glavnem iz tridesetih let: Robert Johnson, Blind Willie McTell, Blind Willie Johnson in drugi solistični glasbeniki, veliko sem poslušal tudi čikaški blues iz petdesetih let in glasbenike, kot so bili Muddy Waters, Howlin' Wolf in Elmore James. Ker pa sem 45-leten Anglež, se razume, da sem bil tudi pod močnim vplivom domačih glasbenikov, kot so The Rolling Stones, Rory Gallagher, The Beatles, in vsega drugega, kar se je dogajalo, ko sem glasbeno odraščal. Lahko rečem, da se trudim vse te vplive vključiti v glasbo in iz vsega skupaj narediti nekaj svojega, ne pa zgolj kopirati glasbo drugih. Seveda je čutiti tudi vplive iz mojega življenja sploh. Bilo bi neumno, če bi samo poslušal druge glasbenike in jih slepo oponašal, to nikakor ni moj namen.

Kaj je po tvojem mnenju najpomembnejši prispevek angleških bluesovskih glasbenikov?

Mislim, da pred leti Američani niso videli bluesa na takšen način, kot smo ga mi. Mogoče jim je bil preblizu, zato so ga preprosto prezrli, in upam si trditi, da smo jim prav Angleži s prej omenjenimi glasbeniki pokazali, za kaj gre in kaj so spregledali. Mislim, da so The Rolling Stones in Alexis Korner zelo zaslužni za to, da je blues začel poslušati ves svet. Če ne bi bilo skupine The Rolling Stones, mogoče nikoli ne bi slišali za Muddyja Watersa in Elmorja Jamesa. Na angleške bluesovske glasbenike zato ne smete gledati zviška, saj so bili velikokrat izjemno pomembni, da ne rečem ključni pri odkrivanju korenin. Ta pomen je torej zame nesporen in jasen.

Kako pa je človek takrat v Angliji sploh lahko slišal za blues? Ste poslušali radio, hodili v klube, kupovali tedaj verjetno težko dosegljive plošče?

V blues sem se pravzaprav zaljubil prek popa. Ko sem bil otrok, so bili Stonesi pop, in spomnim se, da so se glasbeniki pogovarjali o ploščah starega bluesa. Stonesi so na primer velikokrat omenjali Elmorja Jamesa in Muddyja Watersa in radovednost mi ni dala miru, dokler se nisem nekako dokopal do tistih starih škripajočih posnetkov in spoznal, za kaj gre. Tako se je torej vse skupaj začelo, in da ne bo zablode, naj še enkrat poudarim, da je bil pop tedaj pod prevladujočim vplivom bluesa, kar je seveda svojevrsten fenomen, ki danes žal ne drži več. Poglej današnje izvajalce popa. Mislim, da še za Erica Claptona niso slišali, kaj šele, da bi iskali navdiha v zgodovini. Še nekaj zanimivega bi rad omenil. Angleži smo bili, kar zadeva priljubljenost in samo razumevanje bluesa, nekoliko v prednosti že zaradi jezika. Ko so plošče z bluesom začele prihajati v naše trgovine, nam je bilo veliko lažje razumeti, o čem so prepevali ti napol pozabljeni pevci, neangleško govoreči narodi na evropski celini pa so se verjetno nekoliko težje identificirali s to globoko glasbo.

Mislim, da so se pri založbi Catfish dokaj resno zavzeli za tvojo kariero, vendar predvidevam, da si snemal že prej in da to ni tvoja prva plošča.

King Guitar je moja prva plošča za založbo Catfish in tako tudi prva izdaja, ki bo dosegljiva po vsem svetu, toda pred podpisom za to prodorno angleško založbo sem posnel že pet albumov za manjše založniške hiše, ki so znane zgolj v specializiranih bluesovskih krogih. Vedno, ko posnamem novo ploščo, se mi zdi, da sem se nekaj naučil, in imam občutek, da so moji izdelki od albuma do albuma boljši. Na snemanjih sem si nabral veliko izkušenj, staram se, iz dneva v dan sem pametnejši in upam, da se vse te življenjske izkušnje zrcalijo v moji glasbi. Za nameček sam pišem razmeroma veliko skladb, pomaga mi Terry Clarke. Z njim veliko sodelujeva, blues uporabljava kot nekakšen pripomoček za pisanje skladb in nikakor nočeva pisati klišejskih skladb v slogu: I woke up this morning ... To se mi zdi zastarelo. Podobe iz starega bluesa se seveda pojavljajo tudi v mojih skladbah, vendar na način, kot so to počeli Stonesi. Nikoli si nisem želel, da bi snemal priredbe del drugih avtorjev. Moj blues torej govori o njem samem – o bluesu in njegovih ljudeh, o pokrajini, od koder prihaja, in podobnem, s tem, da bi vse skupaj rad prilagodil današnjemu času. Če poješ tradicionalne bluese, poješ pesmi iz nekega drugega časa; vedeti moraš, da se lirika starega bluesa današnjega človeka ne dotika tako tesno, kot se ga je pred desetletji. Menim, da je bilo posnetih že preveč plošč s priredbami starih bluesov. No, tudi sam ga igram, vendar ga skušam zgolj uporabiti sebi v prid. Za ploščo King Guitar sem na primer posnel skladbo Worried Life Blues Freda McDowella, toda dodal sem ji reggaejaško preobleko in ji tako dal čisto drugo razpoloženje. Na ta način to glasbo spravim na bolj osebno raven. Name je močno vplivala tudi skupina Led Zeppelin in spomnim se, kako je predelala skladbo Travelling Riverside Blues Roberta Johnsona. Takšnih primerov je bilo v njihovi glasbi še več. Skladba Whole Lotta Love, na primer, temelji na skladbi Muddyja Watersa, oni pa so jo spremenili v nekaj tako njihovega. Iz približno istega kotička prihajam tudi sam.

Kako pa je danes s koncertnim dogajanjem v Veliki Britaniji?

V zadnjih nekaj letih sem veliko nastopal v Italiji, Franciji, Belgiji in na Nizozemskem. Kar nekaj koncertov sem imel tudi v Angliji, vendar raje nastopam na celini. V tem letu bom predvsem veliko promoviral album King Guitar. Ta je pravkar izšel tudi v ZDA, zato bom odšel tudi tja na krajšo turnejo. Ob koncertih pa načrtujem tudi nova snemanja, verjetno bom že jeseni snemal novo ploščo za založbo Catfish. Vesel sem, da se mi je pot končno odprla, in upam, da bo na koncertih veliko ljudi slišalo mojo glasbo.

Jane Weber