Michel Godard

Zaobljena dama na liposukciji

Brez vsakega slepomišenja si lahko priznamo, da v današnjem času tuba resnično ni prav pogosto glasbilo, pa čeprav je v porodnih krčih jazza, torej v času New Orleansa, odigrala pomembno vlogo.

Tuba je bila takrat nepogrešljiv člen pihalne godbe, ki je obelodanila vsak vsaj malce večji dogodek v mestu: naj je bil pogreb ali poroka, igrale so se tako ali tako skoraj iste glasbe (mi, »ta posvečeni«, že vemo zakaj ...). In ker je s temi dogodki - pogrebom in poroko - povezana podobna hoja v procesiji, je tuba, sicer precej okoren in težak instrument, še zmeraj mnogo mobilnejša ritmična sekcija kot pa klasični bas in komplet bobnov. Prav zato je bil zven tube v tistih godbah, ki so dobile ime jazz, šele s samosvojo muho Jellyja Rolla Mortona, tako pogost in tako zelo pomemben. Te tradicije se še zdaj zavedajo nekateri zdajšnji plehgodbaši, ki se gredo New Orleans revival: The Dirty Dozen Brass Band, Rebirth Brass Band, The Bollywood Brass Band in še nekaj jih je.

Vendar pa se je tuba kot solistično glasbilo, enakopravno drugim, običajnejšim jazzovskim glasbilom, vključila v jazzovski armamentarij šele potem, ko je bila odvezana stereotipskega neworleanskega pojmovanja s pojavom trobilcev, ki so bili zmožni z njo ustvarjati še kaj drugega kot le enostavne, ponavljajoče se ritmične obrazce. Eden tistih, ki to počne najbolj suvereno, je Michel Godard. Pa ni edini, saj jih naštejemo vsaj v sodobnih godbah še nekaj: Bob Stewart, Jon Sass, Marcus Rojas.

A med njimi je prav Godard tisti, ki je tubo najbolj odmaknil od stereotipnega hopa-cupa trobljenja. Pod njegovo sapo je tuba namreč postala vse prej kot prenajedena, okorela, z dvojnim podbradkom in zalitimi parklji ozaljšana glasbena dama. Godard ji je namenil nikoli enako govorico, tako da je govoriti z njo nikoli končana, nikoli ponovljena zgodba.

Obseg, ki ga Godardova tuba širi skozi zvočno obzorje, se razteza od skrajno nizkih do visokih, skoraj falzetnih tonov, ki bi jih z lahkoto pripisali kakšnemu občutno gracilnejšemu pihalu. Zna biti mehko hrapava, da te zaščemi po hrbtu in se ti postavi po koncu še tistih nekaj dlak, ki jih človek pač ima, a zna biti tudi robata in groba, da ti vzvalovita črevesje in mehur. Lahko je kristalno čista in ostrega nastavka, da zaboli v ušesu, ali pa je prehlajeno zavita v hripavost subharmonikov, da zmoti jasnosti navajen sluh. Izvedbena okretnost je sicer značilnost mnogih sodobnih tubašev, a pri Godardu nikoli ni imela prizvoka 'poglejte-kaj-zmorem'. Poslušanje Godardovih šestnajstink ali celo dvaintridesetink je bilo tako samo po sebi umevno, da sploh nismo pomislili, da so ti toni v bistvu zaigrani tako hitro, da jih povprečen amaterski glasbenik ne uspe tako hitro zaigrati niti na klavirju, kaj šele z lastno sapo na več metrov dolgi zviti cevi. Godard je to počel z lahkoto, vsaj zdelo se je tako. Ne, o Godardovi tehnični podkovanosti res ni moč reči žal besede. A kaj, ko to v sodobnem glasbenem svetu pač ni dovolj. Za presežke je le tehnična podkovanost, žal, premalo.

Godardov glasbeni eklekticizem, ki se kaže ne le v nezmožnosti, da bi označili njegovo avtorsko glasbo z eno ali dvema jazzovskima kategorijama (free, bop, postmoderni jazz), pač pa tudi z mnogoterostjo različnih glasbenih postav, utegne biti tisti presežek, ki ga med omenjenimi tubisti postavlja na piedestal jazzovske zgodovine. Od povsem klasičnih orkestrov, kot je Orchestre National de France, kjer je Godard v fraku in metuljčku pohajkoval med zašpehanimi partiturami dekadentnega Wagnerja ali zagrenjenega Mahlerja, do sodobnih resnih orkestrov, ki jim včasih le za dva metra dvignjen oder koncertne dvorane omogoča končati koncert pred poslušalci, sitimi vseh sodobnih disonanc in bevskanj, brez incidentov (takšen je Ensemble Intercontemporain). Manjše klasične zasedbe Godardu seveda niso neznane, saj je deloval v komorni Concert Arban.

Vsaj nam je Michel Godard občutno bolj znan v polju jazzovskih, parajazzovskih in etničnih godb, kjer ga spremljamo že več kot desetletje in pol. Od zgodnjih lastnih projektov, v katerih se je že takrat profiliral kot glasbenik izrednega čuta za melodiko, glasbeno arhitekturo in tehniko, naprej. Eden takih zgodnjih projektov je cedejka Le Chant du serpent (La Lichere), na kateri se pojavi z glasbeniki, ki ga spremljajo še dandanes – denimo čuteča in impresivna pevka Linda Bsiri. V času vzpona novofrancoskega jazza iz konca osemdesetih in začetka devetdesetih let je bila ta plošča ena pomembnejših. A takrat tako skoraj ni bilo francoskega jazzerja, ki z Godardom ne bi vsaj enkrat studijsko ali koncertno sodeloval: od bolj razvpitih, kot so Louis Sclavis (Chamber Music, IDA), Michel Portal in Pierre Favre, do enako zanimivih, a po krivici postavljenih v senco velikih (Dominique Pifarely, ki je mnogo več kot le Sclavisov violinist, ter kitarist Marc Ducret). Tem se postavljajo ob bok zdajšnji mlajši francoski godbeniki, ki s pridom izkoriščajo Godardove izkušnje ter širjavo njegovega obzorja: pianistka Sylvie Courvoisier (Ocre, Enja) in čelist Vincent Courtois (Translucide, Enja) sta že dva. Seveda pa dober glas seže v deveto vas, in Godard je bil s svojo tubo ter serpentom, pozno srednjeveškim predhodnikom tube, malikovan soglasbenik mnogih uglednih jazzovskih godbenikov: Enrica Rave, kjer je opazno zaznamoval mnogo več kot le prijeten in originalen projekt Bizetove Carmen (Label Bleu), Pina Minafre in njegove apulijske bande (La Banda, Enja), Wolfganga Puschnigga in Linde Sharrock (Dream Weavers, Label Hopi), Miroslava Tadića in Marka Nauseefa (Loose Wires,Enja), Kennyja Wheelerja, Raya Andersona in še mnogih drugih. Kot večnega stilskega eklektika pa so ga poznali tudi folk in etnični godbeniki – poznano nam je njegovo sodelovanje z Rabihom Abou Khalilom, libanonskim mojstrom ouda in petja, s katerim je sooblikoval skoraj vse Khalilove novejše plošče (Sultan's Picnic, Arabian Waltz, Odd Times, vse Enja), ter z BretonciBagad Kemperle (odlična Kejadenn, Silex), ki so svojo ljudsko radoživost že pred časom izpričali na Drugi Godbi (takoj po koncertu pa neprijetno plačali z iztreznitvijo na Povšetovi).

Med vsemi temi projekti zasluži posebno mesto Godardov zadnji, nastal po impresivnem obisku zastrašujoče mistične palače Castel del Monte v Apuliji, kateremu je botroval seveda mag evropskega jazza, Pino Minafra, doma le streljaj vstran. V oktagonu zasnovana palača, ki jo je dal sicilijanski kralj Frederik II. s še sedaj nejasnim namenom zgraditi na začetku prejšnjega tisočletja, je dolgo časa zbujala strah in draž mnogim umetnikom. Godard se ji ni mogel upreti in je v konstruiranju zasedbe Castel del Monte sledil arhitekturnim razlagam palače: tako je skupino zasnoval kot enakovreden oktet, kot so tudi osmi osmerokotni stolpiči Castel del Monteja med seboj enakovredni in povezani v centralno oktagonalno dvorano, kjer je bila posneta, pod milim nebom, odlična cedejka Castel del Monte (Enja, 2000). Kako tudi ne odlična, saj so zavidljivo sintezo starih italijanskih plesnih oblik (tarantela, folia, chacona), postmodernega jazziranja, italijanskega sončnega zabavljaštva, francoskega neposrednega hedonizma in celo starojazzovskega swingovskega zanosa ustvarjali trobilca Godard in Pino Minafra, pihalec Gianluigi Trovesi, harmonikar Jean Louis Matinier, basist Renaud Garcia Fons, tolkalec Pierre Favre ter pevki Linda Bsiri in Lucilla Galeazzi. In če že zaradi drugega ne, je prav zaradi sijočega cveta evropskih jazzistov s te plošče potrebno ta projekt poglobljeno uživati, tako kot bi morali v bistvu skoraj vse, ki jih je podpisal Michel Godard. A teh je preveč, zato naj velja to – ob pomanjkanju časa je Castel del Monte to, kar o Godardu skoraj morate vedeti.

Rok Jurič