Marco Passarani

Rimska “electro-nix” revolucija se je začela

Mogoče večno mesto na prvi pogled res ni idealno za razvoj eksperimentalne elektronske glasbe, ampak v zadnjih petih letih je na pogoriščih velikih rave zabav in v senci velikega italijanskega zabavnega aparata nastala peščica neodvisnih založb z neprekinjenim tokom odličnih fonotečnih izdelkov.

Oseba, ki stoji v središču vsega, je Marco Passarani, ustanovitelj založbe Nature in lastnik distribucijske hiše Remix, ki v Italijo pripelje levji delež neodvisne elektronske produkcije iz vsega sveta. Vse skupaj je le del rimske elektro scene, ki vključuje založbe Plasmek, X-Forces, Balance, Engine ter kopico producentskih imen kot Mat 101, D'Arcangelo, Sprawl, Andrea Benedetti, Jollymusic, M.S.B, Monomorph, T.E.W. in Dynamic Wave. Passarani se je s plesno elektronsko glasbo srečal že na koncu osemdesetih let, tako da je njegova didžejska in producentska kariera precej impresivna. Na začetku seveda najdemo acid house, kasneje detroitski tehno, elektro, hip hop in avantgardne skladatelje, prav na koncu pa čudno mešanico vsega naštetega. Njegove koalicije z različnimi sodelavci so predvsem zelo raznolike in eklektične. Prvo malo ploščo je izdal pri založbi Generator, ki jo vodi Alan Oldham, nekdanji član sedaj že dolgo časa odsotne zasedbe Underground Resistance. Ko so ti leta 1992 že drugič nastopali v Rimu, mu je Passarani potožil, da v Italiji ni nobenih možnosti za izdajanje plošč. Oldham je problem vzel resno in Generator številka 22 (1993) je bilo delo Marca Passaranija. Naslednji korak je bila še ena mala plošča za Inter-Ferrenceovo nizozemsko založbo Inter-Ferred, potem antinuklearni protestni projekt skupaj z detroitskimi Ectomorph, nato pa še vzpostavljanje neodvisne mreže lastnih založb. Pri tem početju sta bila poleg Marca Passaranija vpletena tudi Andrea Benedetti in Sandro Nasonte, tako da so se na sredini devetdesetih let počasi izoblikovale prve rimske “electro-nix” založbe in bolj konkretne povezave s tujimi producenti. Glavni problem torej ni bil v pomanjkanju idej, ampak je še vedno tičal v prepričanju italijanske publike, da domači glasbeniki ne morejo premagati tujih zvezdnikov. Zato se večina plošč založbe Nature proda v tujini. Prva mala plošča pri Nature je bila menda velika uspešnica v angleških trgovinah, kot so Fat Cat, Silver Fish in Rub A Dub. Zanimanje za Rimljane so kazali celo pri Aphexovi založbi Rephlex, sad prijateljstva pa je plošča bratov D'Arcangelo, ki je izšla pri omenjeni založbi. Po drugi strani pa založba Nature proda le nekaj kopij plošč v mestih, kot so Bologna, Udine in Milano. Rimski “electro-nix” je za zdaj še vedno stvar podzemlja, zato se tamkajšnji producenti ne selijo zastonj na Planet Rome, ki ima vedno večje število naseljencev. Prav zaradi tega kompilacija Mission Two: Connecting Electro-nix Network zmagoslavno naznanja, da se je revolucija začela.

Marco Passarani je pred kratkim izdal tudi prvi album z imenom 6 Katun (2001), na katerem nadaljuje dosedanjo pot brskanja po različnih tradicijah elektronske glasbe, pot kritike političnih razmer v Italiji ter odkrivanja teorij futurizma in davnih tehnologij. Intervju z Marcom Passaranijem je bil narejen na letošnjem festivalu elektronske glasbe Distorsonie, ki je potekal od 4. do 7 aprila in se že šesto leto odvijal v prostorih kluba Link v Bologni.

Povej mi, kako se je razvijala rimska scena? Ali mogoče obstaja kakšna tradicija elektronske glasbe ali je bilo vse odvisno od nekaj posameznikov?

Mirno lahko rečemo, da v Rimu nikoli ni obstajala kakšna posebna scena. Nismo imeli rockovske ali punkovske scene, sicer pa je bil Rim vedno mesto, v katerega so prihajali ljudje iz podeželja delat za vlado in različne urade. Zato nikoli nismo imeli takšnih scen kot Bologna, Firence ali Milano. Na koncu osemdesetih let pa so nekateri ljudje začeli delati prve acid in house zabave, tako da je ta stvar v kratkem času zelo zrasla. Prej ni obstajalo nič, nato pa se je pojavila neka zelo drugačna in zanimiva scena. V nekaj letih, od leta 1988 do leta 1990, je postalo gibanje zelo veliko, imeli smo po dve ali tri zabave ob koncih tedna, z najboljšimi didžeji iz New Yorka, kot so Joey Beltram, Frankie Bones, pa Underground Resistance iz Detroita. Dogodki so bili zares veliki, čez konec tedna smo imeli po tri velike zabave s približno tri, štiri tisoč ljudmi. Vsi tisti, ki so prihajali iz tujine, vsi didžeji so imeli na nas velik vpliv, tako da se je razvil malce drugačen zvok kot drugje v Italiji. Tudi plesali smo na popolnoma drugačno glasbo kot, na primer, v Riminiju, Milanu ali Neaplju, kjer so vrteli bolj house glasbo, v Rimu pa so vrteli bolj zgodnje rave zvoke iz Belgije, Franka De Wulfa in podobne. Didžeji so razvili precej dober okus, tako da so mešali najboljše stvari iz Belgije, Detroita in Anglije, se pravi hardcore, zgodnji breakbeat, Colina Favorja in druga podobna imena. Poleg vsega tega je v Rimu delovala tudi zelo dobra radijska postaja, ki pa ni bila piratska, ampak popolnoma uradna. Vsak dan so od dveh do štirih popoldne oddajali zelo dobro oddajo z elektronsko glasbo, ki je z maso poslušalstva pomenila nevarno konkurenco velikim radijskim postajam, celo prehitevala jih je. Gibanje je precej hitro raslo tudi zaradi tega, ker oddaja ni bila na sporedu zvečer, ampak popoldne. Ob sobotah zvečer od devetih naprej pa so imeli posebno oddajo, ki je ljudi pripravljala na različne zabave in jih s tem spravljala v pravo voljo. Vsako uro so imeli drugačnega didžeja iz Rima, Evrope ali pa Amerike, tako da so bili to prvi veliki trenutki za tehno glasbo v Rimu. Nato je vse nenadoma preveč zraslo, tako da je rave scena počasi umrla ali pa se je spremenila v komercialo; kar se tiče dogodkov, smo imeli nekaj let premora. Od leta 1995 pa imamo veliko ilegalnih zabav. Na začetku so didžeji vrteli samo hardcore in gabbo, zadnje čase pa so se naučili uživati tudi v bolj eksperimentalni glasbi. Tudi organizatorji so postali bolj odprti, tako da smo imeli z njimi veliko priložnosti za sodelovanje. Pripeljali smo veliko dobrih skupin iz Amerike, Anglije in Nizozemske, hkrati pa tudi sami igrali z njimi. Leta 1996 smo naredili zabavo z Angleži Autechre, na kateri se je nabralo tri tisoč ljudi, in to samo za tak nenavaden, eksperimentalen zvok.

Torej je publiki v Rimu všeč eksperimentalna glasba, ki jo delata Autechre ali pa denimo I-F, če gremo v bolj poslušljive sfere? Slišal sem, da je Ference že vrtel v Rimu ...

Ference je naš dober prijatelj, v Rimu je preživel veliko časa, ker ima rad Italijo, rad ima hrano, dekleta in seveda italijanski disko. Veliko časa je prebil na nedeljskem bolšjem trgu pri Porta-Portese in kupil ne vem koliko starih plošč, ki jih tam dobiš po dva tisoč lir. V Rimu je igral štirikrat, in moram priznati, da ima tu veliko oboževalcev, tistih, ki imajo radi njegove zgodnje, bolj trde elektro plošče in tudi njegove novejše disko komade.

Kako so torej nastale vse te majhne rimske založbe, Plasmek, Nature, X-Forces ... in druge?

Na začetku smo imeli v Italiji samo dve veliki tehno založbi, ACV z Leom Anibaldijem in bratoma D'Arcangelo in potem še Sounds Never Seen. Ampak pri teh dveh založbah je bilo skoraj nemogoče izdati ploščo. Pri ACV so imeli zelo slabe pogodbe za glasbenike, ki so bili s podpisom vezani za pet let, poleg tega pa nisi dobil nič denarja, če se je plošča prodala v manj kot tisoč izvodih. Bilo je podobno kot pri kakšni veliki založbi, le da niso bili velika založba. Torej popolna polomija. Druga založba, Sounds Never Seen, pa je predstavljala le glasbo prvega italijanskega tehno didžeja, ki se imenuje Lory D. Jaz sem bil na žalost del popolnoma druge ekipe, tako da pri njegovi založbi nisem mogel izdati prav ničesar. Ampak po tem, ko sem delal že na kakšni tretji radijski postaji, se mi je ponudila priložnost, da končno naredim nekaj svojega. Lastniki so namreč ukinjali postajo, tako da sem se zaradi tega posvetil ustanavljanju lastne založbe in delu v trgovini z imenom Remix. To je bila tiste čase najboljša trgovina s tehno glasbo v Rimu in v Italiji, ki pa je sedaj čisto zanič. Sam sedaj predstavljam distribucijo Remix, ki je popolnoma ločena od trgovine. Poleg tega imamo mi same dobre stvari (smeh). V glavnem, lastnik trgovine mi je dal priložnost, da izdam lastne komade, dal mi je denar za produkcijo in tako naprej. Tako smo počasi rasli, pridružil se je še Andrea Benedetti, ki vodi založbo Plasmek, in sedaj so vse stvari v naših rokah, imamo lastno založbo, produkcijo in nasploh nobenih problemov.

Kako si sploh prišel do elektronske glasbe, kako si se zapletel v produciranje?

Ko sem bil star trinajst let, sem po šoli delal v trgovini s ploščami, ki je prodajala tudi video igre. Delal sem sicer na tisti strani trgovine, kjer so bile video igre, ampak tipa, ki sta prodajala plošče, sta mi vedno predvajala veliko new wave popa, skupine kot Depeche Mode, Human League in pa bolj kompleksne stvari kot David Sylvian, Japan, Jon Hassel, eksperimentalne ambientalce ... Seveda sem začel iskati izvor vseh teh zvokov, tako da so prvi na vrsto prišli Kraftwerk in kasneje še vsi drugi. Ko sem se potem igral s trackerji na mojem računalniku, sem semplal Sylviana ali pa Sakamota in se tako naučil, kako delati glasbo. Se pravi, da so imele na mojo glasbo zelo velik vpliv različne bolj abstraktne skladbe.

Kaj pomeni beseda “electro-nix”, ki jo uporablja tudi I-F, pojavi pa se tudi na kompilaciji Connecting Electro-nix network? Je bil izraz tvoja ideja?

To besedo sva si s Ferenceom izmislila v Rimu leta 1995, ker sva hotela pokazati, da čeprav delamo na različnih koncih sveta, vendarle pripadamo isti ideji in isti glasbeni družini. Electro-nix pomeni 360 stopinj elektronske glasbe, ki je lahko dance, italo disco, downbeat, experimental, deep ... pač kar koli. Izraz electro-nix ustvarja neke vrste omrežje, tako da še vedno dajemo vtis povezanosti, četudi zaradi razdalj ne delamo skupaj.

Menda si bil povezan tudi z nastankom festivala Distorsonie v Bologni.

Mogoče je bil z Distorsonie še bolj povezan Andrea Benedetti, ampak z Maurom (pobudnik in organizator festivala, op. av.) smo skoraj vsak mesec razpravljali o tem, da bi morali narediti neke vrste festival. Na začetku je bil seveda zelo majhen, izključno z italijanskimi skupinami, potem pa smo si rekli, zakaj ne bi ljudem predstavili tudi kaj bolj velikega. Ljudje so na festival zelo pozitivno reagirali, zato smo se potrudili, da je festival odprt, kar se le da. Se pravi, da ne nastopajo samo italijanski glasbeniki, ampak tudi ljudje z različnih prizorišč, ki so povezana z Italijo.

Poleg tebe se je v Italiji razvilo še veliko elektro producentov, na primer Mat 101 in Jollymusic, ki v bistvu delata glasbo za video igrice. Povej mi, kako so ti prihajali na površje?

Mat 101 sestavljata dva člana, računalniški programer, to pojasni povezavo z video igrami, in pa didžej, ki je zelo divji in eklektičen karakter. Tudi on je, podobno kot Ferrence, veliko časa preživel na bolšjem trgu na Porta-Portese. Ob nedeljah je bil tam tudi po pet ur in kupoval vse vrste stvari, majhne robote, čudne klobuke, veliko denarja zapravi tudi za plošče z italijanskim retro discom, torej trash discom. Zato je tudi hotel narediti projekt, ki bo hkrati predstavljal elektronsko glasbo in pa bolj nore avantgardne stvari, za katere najdeta navdih v vsej krami, ki jo Francesco prinese domov. Enako velja tudi za Jollymusic: iz navadne navlake dobita zamisli za nekaj popolnoma psihedeličnega. Naslednji Mat 101 ne bo več arkadna glasba, ampak bo bolj abstraktna plošča, naslednji Jollymusic pa bo verjetno glasba za film, z godali in podobnimi stvarmi. Oba imata rada predvsem veliko različne glasbe, ki jo obvladata in spreminjata v okviru elektronike.

Kaj ti pomeni futurizem? Če citiram tvojo zadnjo malo ploščo, se ukvarjaš z davnimi tehnologijami. Kako se to pozna v tvoji glasbi? Nenazadnje rišeš helikopterje in letala v obliki egipčanskih hieroglifov.

Pred nekaj leti sem bral knjigo Fingerprints Of The Gods, ki jo je napisal Graham Hancock. V knjigi skuša združiti različne teorije o piramidah Majev, Egipčanov in vseh mogočih drugih civilizacij. Takrat sem si mislil, da je čisto mogoče, da je bil naš planet nekdaj že naseljen, ampak ne z nekimi vesoljci in Nezemljani, ampak s človeško raso, ki je nato nekako izginila. Obstaja toliko dokazov in toliko znakov, da lahko tehnologija uniči mnogo stvari. Se pravi davna tehnologija v tem pomenu, da moramo mi imeti nekaj bolj naravnega, nekaj, kar je bližje naravi. Naša tehnologija se namreč vrti samo še okoli denarja, ne več okoli same tehnologije. Delamo predmete, ki jih ne rabimo, tako da bi bil povratek lahko za nas celo boljši.

Iz preteklosti pojdiva v prihodnost. Kakšni so načrti z založbo Nature, kateri projekti te še čakajo po prvem solo albumu 6 Katun?

Pravkar smo za Jollymusic podpisali pogodbo z EMI, to bo pomagalo pri širitvi založbe Nature in jasno tudi pri širjenju naših možnosti. Prihaja tudi nova kompilacija Electro-nix Network, potem mini album Mat 101 vs. Passarani, ki naj bi izšel še pred poletjem, novi album delajo tudi Angleži J's Pool, ki so izdali Nature številka 15, pred božičem pa načrtujem tudi novi album. Nekaj skupnega načrtujemo tudi z založbo Schematic. Verjetno bomo predstavljali tisti del njihove produkcije, ki ne pride v Evropo izključno prek angleške založbe Warp.

Kako si prišel skupaj s Schematic?

V osnovi smo ena in ista scena, le da si vsak pomaga z drugačnimi glasbenimi rešitvami, imamo pa enako ozadje, tako da smo prišli skupaj zato, ker delamo podobne stvari. Stopil sem v stik z Romulovim prijateljem, nato je Romulo stopil v stik z mano. Čeprav smo na različnih straneh oceana, imamo podobne ideje. Za projekt s Schematic sicer še nisem popolnoma prepričan, da bo uspel, vendar bomo vseeno naredili veliko stvari skupaj. Fantje pogosto prihajajo v Italijo, tako da je vse skupaj spet del omrežja electro-nix.

Misliš, da se razmere v Italiji s festivali, kot je Distorsonie, spreminjajo?

Kaj se gotovo spreminja. Ljudje še vedno ne vedo natančno, kaj se dogaja, ampak stvari se vsekakor spreminjajo. To se pozna tudi, če poslušaš našo popularno glasbo, ki počasi uporablja drugačne ritme, nenavadne zvoke ...

Že če poslušaš skupine, ki nastopajo na San Remu, opaziš razliko.

Zagotovo je drugače kot pred tremi, štirimi ali petimi leti, ampak še vedno je prezgodaj, da bi o tem natančneje govorili. Italijani imajo nasploh zelo provincialen odnos do teh stvari. Vedno mislijo, da je kaj iz tujine boljše od domačih stvari. Na primer, če italijanski glasbenik uporabi angleško ime, se mu lahko prodaja tudi podvoji.

Torej sta D'Arcangelo velik uspeh, ker izdajata tudi pri Aphexovi založbi Rephlex?

Vsaj v Rimu sta zelo uspešna, veliko ljudi posluša njuno glasbo, za druge dele Italije pa nisem tako prepričan. Verjetno ju poznajo še v Bologni in podobnih krajih, drugod po Italiji pa so stvari še preveč zaostale.

Jure Matičič