Letnik: 2001 | Številka: 5 | Avtor/ica: Damjana Zupan

Saga o pianistih (19. del)

Janez Matičič

Naj bo anekdotična pripoved o njegovem profesorju Škerjancu, o kakšnem nekdanjem študentu ali pa razlaga spoznanj, ki jih je dobil v svojem drugem domu, Parizu, med skoraj dvajsetletnim sodelovanjem z raziskovalno skupino Pierra Schaefferja - Janez Matičič, ki bo 3. junija praznoval 75 let, pritegne z nizanjem detajlov, stkanih v spominu, hkrati pa zgodbe nenehno stopnjuje v crescendu in nas nato v nadgradnjah vodi proti novim vrhuncem. Skladatelj, pianist, fotograf - in snemalec, ljubitelj eksotičnih potovanj in poletov v nebo (pa še česa drugega, kar skriva v dvojčkasti naravi) je takole zaznamovan s črno-belo dvojnostjo klavirskih tipk:

Kakšni so bili vaši začetki igranja na klavir?

Ko sem imel dvanajst, trinajst let, sem doma igral na skrivaj, ker sicer nisem smel. Doma je bil pianino, ki je zdaj v moji sobi in ki je bil predviden za mojo sestro. Zame je bilo rečeno, da bom klavir rabil kasneje kot stranski predmet, ampak v začetku sem moral vsak dan vaditi violino, sestra pa se je mučila na klavirju - saj ni prišla niti prek Bayerja. Klavir je bil zaklenjen, da ja ne bi jaz prišel zraven, ker je mama videla, da me glasbilo posebej zanima - bolj kot moja violina, ki je nisem preveč maral. Vedel pa sem, kam sta mama in sestra skrivali ključ. Kadar sta šli popoldne ven, sem ju opazoval, in ko sta izginili za vogalom, sem hitro vzel ključ in odklenil klavir, kot da bi bil res prepovedana skrinja. Kakšna radost, ko sem odprl klavir! Ko pa sem videl, da sta se vračali domov, sem ga hitro spet zaklenil, vzel violino v roko in začel vaditi.

Kdaj pa ste lahko začeli 'legalno' igrati na klavir?

Na srednji glasbeni šoli, ko sem še naprej igral violino, sem imel obvezni stranski predmet klavir. Le da sem mislil, da bom takoj prišel h kakšnemu pianistu, kot sem si želel. A ni vrag - v roke me je dobil Rančigaj, ki pa sem ga na gimnaziji - na Realki - že imel kot profesorja za teorijo. To je bilo zame pravo razočaranje in tudi povratek nazaj, saj sem doma igral že Chopina in poskušal stvari, ki so bile vedno dosti težje od tistega, kar bi lahko igral. S tem pa sem se veliko naučil. A on je začel s tisto strašno tehniko in s prstom – “pri tipki, na tipko”, pa da se roka ne sme premakniti, moril me je s tisto staro češko metodo. Počasi sva igrala Duvernoya, in ko je bilo po toliko mesecih konec tistega zvezka, sem že mislil, da gremo k naslednji fazi. “Ne, ne, ne, Matičič,” je rekel, “zdaj gremo pa spet od začetka, ampak malo hitreje.”

Pa vas je kdaj kasneje učil pravi pianist?

Ko sem prišel na Akademijo študirat kompozicijo. Takrat sta bili akademija in srednja šola bolj povezani - vse je bil en zavod, in profesorji so bili včasih lahko isti, a v bistvu so bili le ločeni. Lahko pa se je profesor s srednje šole učencu obesil za rep in tako prišel na visoko stopnjo. Tako je hotel narediti tudi moj profesor z mano. Jaz pa sem rekel, da ni govora, saj sem se že zmenil s Horakovo, ki je bila zame odkritje. Bil sem pri njej in ona je rekla, da me vzame pod pogojem, če se moj dosedanji profesor s tem strinja. On pa: “Kaj si pa ti misliš, kar takole se boš šel!” Bil sem pri njem na domu in je malo manj kot jokal: “Izdajalec, torej tako si ti mene izdal! Se spomniš, na realki, v prvi gimnaziji sem ti govoril, da si talentiran fant in da iz tebe še nekaj bo! Vedno sem bedel nad teboj in zdaj sem te še štiri leta učil klavir - veliko, veliko si se naučil in dobil si lepo osnovo, zdaj hočeš pa drugam, zdaj me pa hočeš izdati? Sram te bodi, sram!”

“Ja, gospod profesor, jaz želim in sem se tudi pozanimal, da imam pravico, gospod rektor je tudi rekel, da lahko ...” On pa: “Pridi jutri!” Pridem naslednji dan - pa spet ista pesem. Dolgo časa me je gledal: “Izdajalec, izdajalec!” Jaz pa se nisem premaknil. Čez nekaj časa, ko že ni mogel ničesar več, pa je rekel: “Izgini, kamor češ!”

In kam ste potem izginili - k profesorici Horakovi?

“Hvala lepa!” in sem 'laufal' kot žival, ki so jo spustili iz kletke ... Jasno, potem sem šel takoj k Horakovi. Ampak z Rančigajem sva ostala stalno v stikih: kasneje sem učil na srednji šoli kot profesor za harmonijo, oblikoslovje, analizo - vsi so hodili in učil sem vse sedaj pomembne glasbene osebnosti naše dežele, kot so Globokar, Mihelčič, Lebič, tudi Ljuba Rančigaja, sina mojega profesorja, sem učil. Klavir pa sem učil na Akademiji kot honorarni profesor, na prvem oddelku, ki je bil za komponiste.

Ste učili Duvernoya in podobne etude?

Ne, ker je bilo treba za zaključek igrati Chopinove etude. To je bil težji material, začeli pa smo pri Cramerju in Moschelesu.

Ste imeli kakšno specifično metodo, po kateri ste poučevali?

Ne, to pa ne. Kje pa, poučeval sem iz muzikalnega razloga. Skladatelj nima namena postati virtuoz koncertant, zato nisem uporabljal neke metode - metode me tudi nikdar niso posebej zanimale. Bil sem za to, da delamo določene vaje - sam sem takrat zelo rad delal Brahmsa. Brahms je bil zelo zanimiv, ker so bile vaje muzikalne - lepe in zelo koristne. Niso upoštevale samo ene tonalitete - isti fenomen se dogodi na vseh stopnjah, toda vedno je spremenjen, ker sproti modulira. To je zanimivo za prste, ker ni vsak člen etude enako težek. Za nekatere je določeno figuro lahko izvesti, za druge pa dosti bolj zapleteno. Dispozicija črno-belih tipk je seveda asimetrična in s tem tudi naša roka glede na razliko med enimi in drugimi tipkami nima istih pozicij. Če bi bile vse tipke brez vmesnih presledkov, bi bile enake, vse bi bilo nekaj drugega. Današnji diatonični sistem je narejen po razmerju poltonov - tipke so disponirane na ta način in vse izhaja iz tega. V prejšnjem stoletju so skladatelji uvedli dodekafonski sistem - ista vrednost med posameznimi intervali in nobenih tonalnih odnosov - in to bi lahko botrovalo tudi k novi razporeditvi belih in črnih tipk. Če pa bi iznašli nove instrumente, ki bi ustrezali temu sistemu, bi nastal problem, nerešljiv za vso starejšo glasbo.

Vi ste najbolj znan poustvarjalec lastnih del. Kako se jih učite?

Kadar imam kakšen nastop, jih moram preklemansko vaditi. Moj repertoar se zdaj malo spreminja. Nekaterih del, ki sem jih včasih igral - kot prva sonata, ki sem jo igral na koncertih v Parizu, pa tudi pri nas -, se zdaj raje ne lotim več, ker bi bilo veliko dela in ne bi mogel tako dobro igrati, kot lahko igrajo nekateri mladi pianisti.

Kaj pa drugi pianisti - kdo je najbolj kos vašim delom?

Ne vem za osebo, ki bi se specializirala za moja dela. Pianista, ki sta začela tukaj - to sta bila Aci Bertoncelj in Marina Horakova, nista imela odnosa integralnega obdelovanja teh del. Oba sta igrala Utripe, ki sem jih takrat napisal, moje prve etude, ki so bile takrat že izdane, je Aci takoj posnel, prav tako tudi levoročne, zelo veliko jih je igral na koncertih. Kaj dosti več pa ne.

Kaj pa pianisti v Parizu in drugod po svetu?

Livia Rév je mogoče največ naredila za moje delo. Igrala je mojo prvo sonato - imam posnetek, ki ga je naredila v Londonu, velikokrat je igrala v Ameriki, v Parizu je z radijskim simfoničnim orkestrom premierno igrala moj koncert. Igrala je tudi manjše stvari - Suito, Utripov ni igrala, je pa velikokrat igrala Resonance. Resonance je igrala v Ameriki, in ko je imela koncert, je nastal problem, ker v običajni dekolte obleki ni mogla izvajati tistega dela v tej skladbi, kjer je treba pokladati levo roko. Roka je bila gola, zato ni mogla z njo drseti po tipkah. Zato si je dala narediti rokav, ki si ga je lahko pritrdila, ko je igrala moje skladbe - v dvorani je nastala cela senzacija. Tudi kritik je pozitivno reagiral, češ da je to primer drugačnega pristopa h glasbi, pri katerem je treba misliti celo na take stvari.

Ste še kdaj doživeli poseben sprejem, ko so bile na sporedu vaše skladbe?

V Parizu sem velikokrat igral Resonance in pianisti so se zanimali vsevprek. Monique Haas, ki je bila takrat znana francoska pianistka, saj je veliko igrala po Ameriki in Nemčiji, mi je rekla, da če bi igrala to skladbo, bi ji moral dati lekcijo, da bi jo naučil igrati te stvari. S prvo sonato sem imel veliko uspeha - na festivalu v vzhodnem Berlinu jo je igrala nemška pianistka, prvih dvanajst etud pa je bilo sprejetih v repertoar na pariškem konservatoriju. V mnogih razredih so igrali te etude in so bile celo predpisane za konec leta. Ko so jih igrali, so me ob koncu šolskega leta povabili kot častnega predsednika izpitne komisije.

Zakaj ste se odločili, da napišete prav dvanajst etud - toliko jih je nastalo prvič, sedaj pa je v nastajanju prav toliko etud. Ste se zgledovali po Chopinu in Lisztu, ki sta v opusih tudi naredila po dvanajst etud?

Seveda je vzrok tudi v preteklosti. Toda moram reči, da sem jih pisal bolj smotrno: nisem jih napisal dvanajst zato, ker so jih toliko naredili vsi drugi. Izhajal sem iz tonalitet - imamo dvanajst tonov, zato je vsaka od teh etud napisana v eni tonaliteti. V novi izdaji mojih etud, ki je izšla pred leti (prej je bila na voljo zagrebška), je spredaj to navedeno skupaj s podatki, kakšen tehničen smisel ima posamezna etuda. Chopin pa etud nima razvrščenih po tonaliteti.

Ko je bil letošnjo zimo koncert s predstavitvijo vaše ustvarjalnosti v Modrem salonu hotela Union, je gospod Petrič o vas rekel, da ste slovenski Chopin. Kaj ste si ob tem mislili?

(Smeh) To marsikdo reče - z ozirom na uravnanost mojega skladanja za klavir. V preteklosti sem dobil tudi drug naziv: slovenski Skrjabin.V nekem obdobju me je res malo okužil njegov stil in zaradi tega sem prišel pod Skrjabinov harmonski, pa tudi konstruktiven vpliv. Za Preludije bi po nepotrebnem tajil, če bi rekel, da nisem bil pod vplivom Skrjabina, ko sem jih pisal.

Primerjali so vas tudi z Bartokom in z neoklasicisti, toda nekoč ste mi rekli, da je vaš vzornik Ravel.

Ja, zelo občudujem Ravela. Čeprav a priori nimam kaj zelo skupnega z njim, razen delikatnosti v obravnavi zvoka. Zelo rad imam rafinirano zvočnost in jo tudi obravnavam, zlasti v tej simfoniji je bilo tega zelo veliko (druga simfonija, ki je bila premierno izvajana v Cankarjevem domu februarja letos, op. p.) ... Po drugi strani pa ravno pri Ravelu vidim dimenzijo zagona, ki gre vedno do viška. Ti njegovi viški, ki so pravi orgazmi na koncu skladb, so mi bili vedno vzor. V zgodnjih letih sem pisal zapisnik o svojih pogledih na glasbo in se prav čudim, kakšne stvari sem že takrat razmišljal: potreba po višku v kompoziciji se mi je zdela zelo zanimiva in potrjena ravno v Ravelovem delu. Vse njegove skladbe imajo v resnici ta pohod do viška: Bolero, La valse, Daphnis et Chloé ...

To je tudi značilnost vaših skladb - eruptivnost, ekstatičnost, po drugi strani tudi izjemen smisel za detajl.

Detajl tudi, ampak v glavnem formo.

Toda prav z detajlom ste v pianistiko uvedli veliko novosti.

Vse se je začelo z Resonancami. V tistih treh stavkih, ki jih to delo predstavlja, imate cel repertoar vsega tega početja, ki ga odtlej uporabljam v klavirskih skladbah - od načina zbujanja resonanc do vseh vrst clustrov, igre s komolci, pritiskanja tipk s komolci, različne vrste obdelav attacc. Toda ti prijemi so nastali brez predhodne priprave, saj sem pred tem že pisal klavirske skladbe - a so bile v baročnem, skromnem predklasičnem stilu, tako kot prva Suita. Preobrat se je zgodil, ko sem se pridružil Groupe de Recherches Musicales in se začel ukvarjati z elektroakustično glasbo. Kot prva reperkusija na vstop v ta glasbeni jezik je nastala popolna preusmeritev vsega odnosa do moje pianistike. V tej skupini sem imel nekakšno prioriteto, saj drugi kolegi v skupini niso bili pianisti in sem bil edini, ki sem se s tem ukvarjal. Imel sem možnosti veliko raziskav ter snemanja, in če sem imel kakšen tehničen problem glede zapisa, sem vprašal kolege. Tako sem lahko uporabil akcelerirane ritme v razmerju, ki ni akcelerirano: pojav znotraj baze, ki ni akcelerirana - gre za časovno dvodimenzionalni postop. Vse to sem uporabil že v Resonancah in potrdil v naslednjih skladbah, kot na primer Intermitence, potem pa so prišli Utripi - prva skladba, ki je bolj poetična, vmes pa sem moral skladati tudi svoj prvi klavirski koncert. Prva stavka tega koncerta sem delal, še preden sem prišel v to skupino, in ker sem bil potem bolan, sem moral narediti finale že po vsem tem, ko sem imel Resonance že napisane. Zelo sem se mučil, da sem naredil stavek, ki je odgovarjal prvima dvema, sem pa kljub temu uporabil že določene nove pojave - igre s komolci, bitonalno pa je bilo to delo že samo po sebi v celoti.

Za vas je značilna posebna vrsta dvanajsttonske tehnike, ki ste jo poimenovali selektivna.

V začetku je bil moj način skladanja tonalen, z vsemi romantičnimi načini obdelovanja. Toda že v Sonati imam nekaj bitonalnih postopov, v koncertu že dosti več, prvič pa sem v dvanajsttonskem sistemu pisal - spet - v Resonancah. Zame je bil zanimivo odkritje dvanajsttonski odstavek, ki sem ga naredil že v prvi Suiti, ki je bila baročna. Ugotovil sem, da lepo zveni in je za vso kompozicijo bolj jasno, če eliminiram ponavljanje določenih not in uporabim vseh dvanajst not v nekakšnem selektivnem smislu. Dvanajsttonsko selekcijo sem tako odkril čisto iz tonalne poti. Suita ima zanimiv pristop, saj je v celoti črno-bela. Trije stavki v tej suiti - preludij, kanon in na koncu še toccata - so napisani na osnovi tega kompozicijskega pristopa, v katerem ena roka ves čas igra po črnih tipkah, druga pa ves čas po belih, kar že napoveduje selektivnost in vstop v politonalnost.

In kakšni so vaši načrti?

'Bachovo' skladbo, ki je nastala lani, nameravam najprej nekoliko predelati in nato posneti s svojimi snemalnimi sredstvi, začel pa sem delati tudi novo etudo.

So zvoki nove etude podobni prejšnjim ali nastajajo novi?

Zmeraj novi. V tej etudi so ritmični, notranje morfološki elementi, kot so ritmična prehitevanja in upočasnjevanja obeh rok, zaostanki prstov. Rad bi napisal etudo za notranje organe klavirja, to bi bila bolj tonska zadeva. Pri tem je problem, ker instrumenti niso enako konstruirani: razdelitev strun in prekatov je drugačna pri različnih instrumentih (govorim o klavirju - pianino je izključen); dobiti iz tega univerzalni dostop, je skoraj težko ali pa se moram omejiti.

Kljub omejitvam pa je ves čas prisotna ekspanzija v vašem delu.

Saj je tudi življenje ekspanzija. Z ozirom na leta se ne mislim omejevati - to tako ali tako ne pride v poštev. Toliko imam še stvari, pa tudi druge načrte ...

(Načrti za prihodnjo Sago: po nastopu v Ljubljani - Leif Ove Andsness.)

Damjana Zupan