Ženska kot ustvarjalna osebnost (2. del)

Preboj ženskega sveta v vrste avtonomnih ustvarjalcev je bil uspešen šele v 20. stoletju. Seveda so se morale prve avtorice zadovoljiti že s priznanjem javnosti za delo, bile pa so - kot so skladatelji, skladateljice pogosto še danes - brez lastnih sredstev, zato je bilo njihovo ustvarjanje pogosto podrejeno družinskim in družbenim obveznostim.

Kot smo že omenili, je bila ena najvidnejših žrtev družbe Alma Mahler, ki je ustvarjalno delo prekinila po poroki z Gustavom Mahlerjem; ko se je po večletnem premoru vrnila k skladanju, v njem ni več našla prvotnega veselja, zato ga je opustila. Prvi koraki k samostojnemu delovanju so vendarle že bili narejeni, zahvaljujoč močni osebnosti in zlasti interpretativnim sposobnostim Klare Schuman in drugih, ki smo jih omenili že v prejšnji številki.

Prve korake v ustvarjanju v Angliji je merila Betty Maconchy, ki še danes velja za eno izmed najboljših skladateljic glasbe za godala. Po študiju pri Vaughamu Williamsu se je na njegov nasvet odpravila v Prago, kjer se je učila pri Karlu Jiraku, obenem je večkrat obiskala tudi Dunaj. Po vrnitvi v Anglijo je po poroki za nekaj let popolnoma izginila z glasbenega prizorišča, kasneje pa se je kot zrela avtorica uveljavila zlasti z godalnimi kvarteti, pa tudi z operami enodejankami. Za svojo glasbo in za glasbo nasploh je rada dejala, da "mora biti strastno intelektualna ali intelektualno strastna", to se odraža tudi v njenih delih.

Drugi primer je Thea Musgrave, ki je svoje začetke kalila najprej v postschoenbergovskem duhu serializma, nato pa se je od njega oddaljila. Po končanem študiju na edimburški univerzi se je odpravila v Pariz, kjer se je pridružila učencem Nadie Boulanger. To je bilo obdobje umetniškega prebujanja. V iskanju lastnega glasbenega izraza se je Thea Musgrave prepustila notranji intuiciji in oblikovala slog po različnih vplivih. Njena prva dela so bila prevladujoče tonalna in vokalna, denimo Five Songs in Cantata for a Summer`s Day. Izjema je balet A Tale for Thieves, iz katerega je kasneje sestavila orkestrsko suito. V teh delih se kaže vpliv glasbe Stravinskega, obenem pa izžarevajo neokrnjeno svežino. V poletnem tečaju v Dartington Hallu se je srečala z Williamom Glockom, ki jo je spoznal z deli Schoenberga, Weberna in Charlesa Ivesa; tako so njena dela sčasoma postajala bolj in bolj kromatična. Kasnejše srečanje z Miltonom Babbitom in Aaronom Coplandom je to le še utrdilo. V iskanju stila, ki bi ji tehnično in estetsko ustrezal, je sledila vplivom okolice, vendar pa se v delih iz tega obdobja čutijo nasprotja med glasbenim jezikom, slogom in strukturo. Šele v šestdesetih letih je Thea Musgrave našla bolj oseben izraz, ko se je odvrnila od serializma in se usmerila v bolj liričen slog. Melodične linije so postale daljše in bolj umirjene, čeprav še vedno kromatične. Posvetila se je zborovski glasbi, ki je najbolje izražala opisni značaj melodije. Tako so nastale opere kot The Five Ages of Man in The Decision. Za tem je Thea Musgrave prestopila v novo fazo instrumentalnih skladb. V tem obdobju je napisala več komornih koncertov, v katerih je končno našla primeren izraz za svojo ustvarjalno osebnost, združujoč v sebi težnjo po svobodi, dramatičnosti, liričnosti, kontinuiteti in urejenosti.

Edina ženska predstavnica skupine Group de Six, Germaine Tailleferre, se je posvečala predvsem glasbi za klavir, za katerega je napisala več krajših del in dva koncerta, sicer pa se je v glavnem navduševala za daljša glasbena dela, kot so koncerti, opere in orkestrska dela. S člani Group de Six se je spoznala med študijem v Parizu in se kmalu vključila v umetniško sceno na Montmartru. V enem izmed slikarskih ateljejev je bil organiziran tudi njen prvi koncert, skupaj z glasbo Fracisa Poulenca in Louisa Dureyja. Po ustanovitvi in poimenovanju skupine Group de Six so ustvarjalci delovali skupaj, med seboj so ostali povezani vse do avtoričine smrti, leta 1983. Glasbeni začetki Germaine Tailleferre so bili v znamenju neoklasicizma, s katerim sta zaznamovani deli Le Marchand d`Oiseaux in Klavirski koncert. Kasneje se je tesneje povezala z Mauriceom Ravelom, ki ji je pomagal pri orkestriranju in skladanju in obenem spodbujal njeno udeležbo na javnih razpisih in tekmovanjih. Po razhodu z Ravelom, ki ga nikoli ni želela komentirati, se je poročila z ameriškim karikaturistom Ralphom Bartonom, ki pa njenega ustvarjanja ni pretirano odobraval. Po nekajletnem življenju v Ameriki se je vrnila v Francijo, kjer se je odzvala naročilu Paula Claudela za njegovo dramsko delo, za Ballets Russes pa je napisala delo La Nouvelle Cythère. V tridesetih letih se je ukvarjala z opero in s koncertnimi deli, obenem pa se je odzvala izzivu pisanja glasbe za film. Germaine Tailleferre je ustvarjala vse do smrti in je še proti koncu življenjske poti dobivala naročila. Tako je za francosko Ministrstvo za kulturo napisala Koncert za zvestobo, ki ga je skladala vse do smrti v 89. letu starosti. Med njenimi bolj znanimi deli so Sonata za harfo, vrsta krajših komičnih oper (Du Style galant au style méchant, La petite Sirène ...) in Hommage à Rameau za dva klavirja in dva tolkalca.

Nekoliko mlajša skladateljica ameriškega rodu Barbara Kolb je prav tako osebnost, ki se je s svojo dejavnostjo uveljavila na glasbenem prizorišču po vsem svetu. Rojena je bila leta 1939 in je obiskovala Hartt College of Music na Hartfordski univerzi, kjer je doštudirala kompozicijo in klarinet. Po končanem študiju se je še naprej izobraževala in bila prejemnica prestižnih štipendij, kot so Tanglewood Fellowship, Guggenheimove in Fullbrightove štipendije, bila je tudi prva ameriška skladateljica, ki je dobila nagrado Prix de Rome za kompozicijo. Njena dela so izvajale prestižne zasedbe, denimo Newyorški filharmonični orkester pod vodstvom Pierra Bouleza, ki jo je leta 1983 tudi povabil na IRCAM, kjer je v letu dni ustvarila svoje najslavnejše delo Millefoglie, ki je bilo predvajano po vsem svetu. To 90-minutno delo za komorni orkester in trak je zasnovano večplastno, saj se horizontalna in vertikalna zasnova nenehno prepletata z ritmičnimi strukturami. S tem sta doseženi nenehna napetost in dinamika dela, v katerem sta instrumentalni in elektroakustični del enakovredno zastopana. Kot je dejala avtorica, je zanjo največji izziv prepoznati lastno osebnost, za to pa je največkrat potrebno dosmrtno garanje, kajti bolj, ko se posameznik zaveda samega sebe, bolj je sposoben lastna doživljanja in notranje dogajanje ustvarjalno pretvoriti v delo. Kasneje je Barbara Kolb kot profesorica delovala na Eastman School of Music, ukvarjala se je tudi s posebnimi programi za slepe in invalidne osebe.

Poleg že omenjenih avtoric bi lahko navedli še imena skladateljic, kot so Ruth Crawford Seeger, Amy Marcy Cheney Beach, Dame Ethel Mary Smith, kakor tudi številnih drugih, pa bi kljub temu krivično izpustili marsikatero žensko v zgodovini glasbe ne le dvajsetega, marveč tudi prejšnjih stoletij, na primer Fanny Mendelssohn Hensel.

Če smo dosedaj omenili nekaj vidnih primerov ustvarjalk skladateljic, ob njih obstaja še cela plejada izjemnih interpretk: pevk in instrumentalistk, ki so s poustvarjanjem pogosto odločilno oblikovale nova glasbena dela. Ena takih je nedvomno Cathy Berberian, vélika muza in interpretka Luciana Beria, ki je večino vokalnih del in vlog napisal prav zanjo. Zaradi nenavadnega razpona in smisla za dramatiko in izrednih vokalnih in govornih sposobnosti je postala Cathy pravi simbol Beriovih izvedb in s tem po pomembnosti enakovredna avtorju, saj je veljalo njuno delo dolga leta za nekak sinonim. Cathy je izvedla Beriova dela kot Circles, Epifanie, Visage, Sequenza in Recital I, spričo izjemnih zmogljivosti pa je postala ugledna in iskana izvajalka tudi drugih pomembnih skladateljev. Kot izvajalka je pogosto ustvarjalno in samostojno prispevala k soustvarjanju dela, saj so zlasti Beriova dela temeljila na eksperimentiranju z zlogi in z njihovo zvočno podobo ter z variacijami nanjo, temu je pridružil še barvo in višino glasu, ki se nenehno spreminjata, kakor variira tudi ritem. Ne glede na izjemno ustvarjalnost in izjemne sposobnosti interpretacije pa Cathy Berberian ni bila nikoli navedena kot soustvarjalka Beriovih del, to velja zlasti za dela kot Thema ali Visage, v njih mnogokrat ni niti omenjena. Tako v Visage spreminja besedo "parole" v pravo monoigro, z mejnimi razponi višine in barve glasu ter vsebinske dramatičnosti, saj v njem izpoje vsa razpoloženja, od joka do divjega smeha, pa spet kričanja in vse do jecljavega ihtenja. Kljub vsemu pa je fama njenih interpretacij ohranila ime Cathy Berberian med najbolj zvenečimi imeni interpretov sodobne glasbe, ki jo ne glede na zapostavljeno vlogo glede avtorstva večina le povezuje s fenomenom Berio.

Podobno izstopajoča, vsestransko razgibana osebnost je Joan La Barbara, pevka in skladateljica, ki se je na ustvarjalni poti pridružila minimalistom in z njimi uprizorila več predstav. Vpliv minimalistične glasbe se kaže tudi v njenih delih in se združuje s smislom za eksperimentiranje. V delih glas pogosto uporablja kot podlago, ki jo prekrije s plastmi glasov različnih barv. To kombiniranje glasu in studijskega dela je zanjo posebej značilno in jo obenem povezuje z raznimi literarnimi ustvarjalci, s katerimi je pogosto sodelovala. Tako je v skupnem projektu s Kennethom Goldsmithom nastal album 73 poems, za katerega je ne le napisala glasbo, marveč je bila obenem tudi izvajalka. La Barbara je ena najboljših eksperimentalnih pevk, ki je izkušnje nabirala v široki glasovni paleti, ki sega od tradicionalnih pesmi do improvizacij v stilu Cathy Berberian. Kot izvajalka je sodelovala tudi z Larryjem Austinom, v njegovi elektroakustični skladbi La Barbara: The Name, The Sounds, The Music, kjer pevka govori o svojem avtorstvu, svojem imenu, o zvokih tega imena in o zvokih, ki jih ustvarja z glasom. Obenem se sliši tudi njeno petje kot potek raztegnjenih zvokov glasu. V uprizoritvi tega dela pevka obenem tudi improvizira na odru. Prav to delo je obenem reprezentativen primer zanemarjanja avtorstva izvajalcev, ki delo oblikujejo do te mere, da jih moramo šteti za avtorje. Joan La Barbara je navedena kot izvajalka, njeno ime se pojavi kot besedilo in partitura, hkrati pa ga sama obravnava in interpretira popolnoma avtonomno, torej ji po svoje pripada tudi avtorstvo, saj je v delu samem prisotna kot objekt in subjekt obenem. Problem avtorstva interpretov zlasti v sodobnih glasbenih delih je aktualna tema, ki v času trženja avtorskih pravic še zdaleč ni dobila epiloga.

Glasbene avtorice in interpretke so se pogumno podale tudi v glasbene happeninge ter pisanje glasbe za gledališče in film, povsem enakopravne in samostojne so postale tudi na novih področjih elektroakustične glasbe in drugod. Poleg starejših predstavnic, kot je Cathy Berberian, moramo nedvomno omeniti še Laurie Anderson, ki je v performansih glasbo združevala z gledališčem in vizualno umetnostjo. Kot pendant dvojici Berio-Berberian bi lahko omenili skladatelja Georgesa Aperghisa in Martine Viard, ki je izvedla večino njegovih del, z virtuozno spretnostjo poigravanja z zlogi in izjemnim smislom za dramatičnost. Med mlajšimi avtoricami velja omeniti zlasti Olgo Neuwirth in Kaijo Saariaho, imeni sodobnih glasbenih prireditev po vsem svetu. Olga Neuwirth se je z elektroakustično glasbo seznanila že med študijem, kasneje pa je znanje poglabljala tudi na Conservatory of Music v San Franciscu. Srečanje s Tristanom Murailem in Luigijem Nonom je bilo zanjo zelo pomembno, zato se je v devetdesetih letih pridružila Murailu na Ircamu v Parizu. Leta 1994 je kot članica žirije oblikovala muenchenski Bienale, obenem pa je postala članica skladateljskega foruma v poletni šoli v Darmstadtu. Njeno ime je torej že leta povezano s prestižnimi evropskimi festivali, njena dela pa so bila v večini tudi izdana na ploščah. Glasba Olge Neuwirth zajema iz vsakdanjega življenja, nad katerim avtorica izraža ostro kritiko in obenem dogodke postavlja v nove kontekste, kot odpor proti absurdnosti vsakdanje banalnosti. Zato je njena glasba včasih opresivna in protislovna, vsekakor pa nekompromisna in bogata po izboru sredstev, saj se avtorica poslužuje zlasti sodobnih medijev za izražanje ogorčenja nad iracionalnostjo in praznostjo vsakdana, ki ju obenem poskuša izraziti z glasbo, s sistematično dekonstrukcijo slušne izkušnje. Za Kaijo Saariaho pa je prvenstveno iskanje lastne osebnosti z raziskovanjem zvočnega spektra in njegovo interpolacijo z ritmičnimi strukturami. Pri tem ji je v veliko oporo sodobna tehnologija, saj je njeno delo vezano na nekatere programe za raziskavo in analizo barvnega spektra zvoka, zato je večinoma vezana na institucije, na primer IRCAM. Njena osebna iskanja v glasbi so torej usmerjena v fizične lastnosti zvoka, veliko časa je posvetila tudi fenomenu glasu, petja, ki ga želi posledično osvoboditi klišejev, v katerih ponavadi nastopa. Kot plod njenih iskanj so nastala dela Vers le Blanc, Laconisme de l`aile, Oltra mar in Château de l`âme, lani pa je doživela veliko uspeha tudi z opero L`Amour de loin. Po drugi strani ji je blizu tudi filozofsko razpoložena in meditativna glasba, zgledovala se je zlasti pri japonskemu skladatelju Toruju Takemitsuju.

Da se ne bi omejili le na tuje avtorice, naj omenimo le nekaj najvidnejših slovenskih ustvarjalk: Lariso Vrhunc, Urško Pompe, Brino Jež, med mlajšimi pa Bojano Šalič, ki se je pogumno spoprijela tudi z multumedialnimi projekti. Nedvomno si zaslužijo vidnejše mesto, zato bomo dali njim in tudi nekaterim drugim prednost v bolj individualnih predstavitvah.

Dvajseto stoletje je torej dokončno pomedlo s predsodki glede spola in ženskam odprlo vrata ustvarjalnega sveta, skupaj z vsemi dilemami in novostmi, ki se pojavljajo skupaj z novimi smermi in tehnologijami. Pandorina skrinjica je torej odprta.

Marina Žlender