Victor Bockris

NYC BABYLON: BEAT PUNKS - From Beat To Punk

Omnibus Press, London, 1998, 304 strani

Zgodovino sodobne popularne godbe delajo seveda glasbeniki in glasbenice, umetniki in umetnice, toda brez entuziazma posameznih zapisovalcev in zapisovalk rockovskega in vsakršnega dogajanja bi marsikateri dogodek in stvaritev ostala širši množici neznana, skrita.

Pristopov do obravnavanja tematike je seveda več. Vsaj toliko kot piscev. Vsaj tistih iskreno izvirnih in inovativnih. Kako ob neki glasbi zajeti tudi duha časa in okolja, v kateri je nastajala? Preprosto, brez analitičnega razglabljanja in sociološkega razgrajevanja. Victorju Bockrisu, newyorškemu piscu o popularni kulturi, je to uspelo v knjigi NYC Babylon.

Življenjsko delo (več kot dvajset let razvpitih pogovorov in opazovanj) je v knjigi strnil v štiriindvajset najboljših zabeležk, skrivnostnih zapisov in intervjujev, subtilnih slik nekega izginulega sveta. Ko notranje popisuje legendarne prvake newyorške underground kulture, istočasno išče in premleva povezave med beatniško in punkovsko generacijo. Nekateri sogovorniki so bili izvorni člani beatniškega in punkovskega gibanja, drugi so se samo sprehodili skozi čas.

Takole, površno rečeno, se zdi mogoče komu intervju, kot oblika literarnega izraza, lahkoten in neobremenjen način pisanja. Žal imamo predvsem v domačih medijih, ki - roko na srce - niso glasbeno profilirani, možnost vsak teden brati površno pripravljene, nepopolne, nonšalantne, ignorantske, pomanjkljive, povsem zgrešene pogovore. Saj veste, šala za vsako ceno. K'r neki ... Pisec se v trenutku razgali z načinom pisanja, stereotipnim postavljanjem vprašanj, brez potrebne zvedavosti, brez entuziazma (ki v večini manjka), na drugi strani pa je intervjuvanec, ki je lahko pri »besedi« ali pa ne. Kdo torej »dela« pogovor zanimiv? V čem je kavelj dobrega intervjuja? Kako dati besedam lesk, utrip, vonj? Kako zajeti sodobno glasbeno umetnost in njene protagoniste? In kako se je s temi vprašanji v knjigi in nasploh spopadel Victor Bockris?

Značilno zanj je, da stoji vseskozi v vlogi bolj ali manj nevidnega opazovalca in ljubitelja kulturnega dogajanja tako imenovane newyorškega scene, poznavalca, vsesplošno razgledanega človeka, torej. Kot zanimivost naj omenim, da so prav vsi akterji, rockerji, uporniki, umetniki in intelektualci, zaupali Bockrisu bolj kot kateremu koli piscu. Obenem pa tudi sam prostodušno priznava: »Velikokrat so me vprašali, kaj imajo skupnega subjekti v mojih knjigah, in vsem sem odgovoril, da gre za velike govornike.«

Knjiga proslavlja najboljše od teh velikih govorcev, povezovalna tema pa je odnos med beatniško generacijo in punkrockovskim gibanjem. Punksi, pod vodstvom Patti Smith in Richarda Hella, so na določeni točki občudovali beatnike, ti so jim bili v povračilo hvaležni za nov in svež prikaz njihovega dela. Odnos med obema skupinama je bil poln zabave, Allen Ginsberg ga je poimenoval kot »šik«. Tu so »klasične« oblike pogovorov z Debbie Harry (vsega skupaj se mu je z njo nabralo več kot petdeset intervjujev; ko sem zadnjič govoril z njo po telefonu - leta 1996, ni bilo prav nič drugače, kot pred dvajsetimi leti, razen tega, da je močnejša in bolj samozavestna), Marianne Faithfull, Susan Sontag, Joeyjem Ramonejem (za katerega pravi, da je bil najbolj kul, inteligenten in zabaven dečko, kar jih je kdaj srečal), Martinom Amisom, Robertom Mapplethorpom, Patti Smith, Keithom Richardsonom iz leta 1977 (pogovor z njim ocenjuje kot najbolj artikuliran in poetičen, kar je kdaj napisal), pa eseji o Andyju Warholu, Williamu Burroughsu, Allenu Ginsbergu, Richardu Hellu; dragocen dokument časa je leta 1978 posnet pogovor, ki je nastal v National Arts Clubu, ko so Allenu Ginsbergu podelili zlato medaljo za literaturo. Ko razmišlja o punk rocku, gre po odgovor k Williamu Burroughsu, ki so ga mnogi imeli za botra punka. Burroughsov komentar je naslednji: »Kako naj opredelim punk? Definicija besede punk, da gre za mladega človeka, ki mu pravimo 'punk' preprosto zato, ker je mlad, ali označuje neznatnega kriminalca? Potem bi lahko nekatere moje literarne junake res označili za punkerje, vendar ta beseda v petdesetih letih preprosti ni obstajala. Res sem poslal pismo v podporo Sex Pistols, ki so pokazali konstruktiven in kritičen odnos do družbe in dežele, v kateri živijo, vendar menim, da je punkovsko gibanje le medijska stvaritev.«

Aroganca Sex Pistols je bila v bistvu neprimerljiva z vsem do tedaj slišanim, mnoge druge skupine so se v tistem času politizirale. Subkultura punka konec sedemdesetih let je bila poslednji upor. Razčlovečenju. In prav tu leži ključni trenutek močne korelacije med obema scenama, zato ne čudi Burroughsov pozdrav punkovskemu gibanju.

Če se ozremo v rockovsko glasbo v šestdesetih letih, ugotovimo, da je kaj kmalu presegla začetne, recimo ozke okvire in s pomočjo drugih glasbenih zvrti prerasla v osupljivo sintezo, ki je kot fenomen množične kulture v mnogočem neponovljiva še dandanes. Artistični, tako imenovani camprock so predvsem v New Yorku gojili Velvet Underground, pozneje Lou Reed. Takratnemu rocku je bila protestniška drža, ki so jo spočeli beatniki pod okriljem Ginsberga, pisana na kožo. Govorimo o temeljni vrednoti množične kulture šestdesetih let, ki se kaže v odporu do nehumane, tehnizirane, odtujene potrošniške družbe.

Danes, ko ponovno prebiram nekatere intervjuje, začutim utrip New Yorka v vsej veličini, ko je bil ne le kulturna prestolnica sveta, temveč najbolj noro, pokvarjeno in zabavno mesto na svetu ...

Bockris je knjigo časovno razmejil na obdobje med beatniško in punkovsko generacijo. Njegov glavni protagonist, kultna osebnost sodobne ameriške in svetovne literature, William S. Burroughs, ga je v tem časovnem stroju prekosil. Z mistično privlačnostjo in neuklonljivostjo duha je navdihoval tudi postpunkovske generacije glasbenikov in glasbenic, v devetdesetih letih pa je glasbeno sodeloval s skupino angažiranih raperjev. Od beata prek punka do rapa ... torej.

Mogoče naslednje poglavje Bockrisove knjige ...

Varja Velikonja