Letnik: 2001 | Številka: 5 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

REGIS GIZAVO

Samy Olombelo

Indigo/Label Bleu, 2000

Čeprav se morda po dosedanjih poslušanjih malgaške glasbene ponudbe, ki je prišla tudi do naših ušes, ne zdi, da bi bilo tako, pa je v resnici diatonična harmonika eden izmed ključnih instrumentov tamkajšnje glasbene tradicije. Že več kot dve stoletji je tega, kar so jo tam na široko posvojili in vključili v glasbeno izrazje. Res pa je, da je postala njena uporaba v zadnjih desetletjih veliko bolj redka zaradi povsem neglasbenih razlogov: za obubožano deželo in njene glasbenike je postala velikokrat predrago glasbilo. Zato ne čudi, da se je celo nesporno najbolj cenjen in uveljavljen harmonikar s tega velikega otoka, Regis Gizavo, dodobra izuril tudi v igranju kitare, ki jo kot drugi, pravzaprav tretji instrument uporablja še danes; tudi na tem albumu. Na drugem mestu med njegovimi zvočnimi izrazili je zagotovo ekspresiven glas, osnovna kombinacija njegovega pesemskega izražanja pa je prav glas s harmoniko. Kar nekaj je pesmi na tem odličnem albumu, v katerih se predstavi prav v tem navidez ubornem formatu, čeprav je tista postava, ki je proizvedla najbolj izstopajoče skladbe s prelepo naslovno vred, trio, ki ga zaokrožujeta francoska glasbenika: bobnar in sploh tolkalec David Mirandon ter basist Francois Soria. Duet z Mirandonom in omenjeni trio sta tudi zasedbi, s katerima je Gizavo v zadnjih letih proslavil svoje lastno delo, mednarodno zaslovel in s koncertnih odrov sprožal izbruhe navdušenja med poslušalci. Zakaj, nazorno pokaže poslušanje tega, njegovega drugega samostojnega albuma. Globoko zavezan tradiciji rojstne pokrajine Tulear, kjer sobivajo tri ljudstva različnih kultur, se je že zelo zgodaj v domovini soočil z različnimi oblikami sodobne glasbe, vplivi pa so postali trdno integrirani v njegove avtorske pesmi; pred kakšnimi 10 leti se je preselil v Francijo ter tam pričel sodelovati s številnimi afriškimi (npr. Sam Mangwana) in evropskimi glasbeniki; še posebej se mu je priljubila Korzika (sodelovanja s skupino I Muvrini). Tako ni vzroka za začudenje, ko v najbolj uspelih pesmi s tega albuma prislišite drobce mediteranskih tem ali pa celo »cajun« v naslovni skladbi. Ves čas pa prek virtuoznega igranja harmonike plava sugestiven glas, zaradi katerega se nam včasih zazdi, da brez poznavanja jezika povsem razumemo poanto zapetega. S tem albumom si je nedvomno utrdil položaj v najožji skupini mednarodno uveljavljenih in najbolj cenjenih malgaških glasbenih ustvarjalcev. Ker pa so posnetki zanj v glavnem nastali že pozno jeseni 1999, bo zagotovo privlačna zvočna pustolovščina »v živo« preverjati njegovo trenutno izvajalsko kondicijo. Seveda na Drugi godbi 2001, 7. junija v ljubljanskih Križankah.

Zoran Pistotnik