Letnik: 2001 | Številka: 5 | Avtor/ica: Jure Potokar

KEITH JARRETT, GARY PEACOCK, JACK DeJOHNETTE

Whisper Not

ECM/Statera, 2000

Če je želel Keith Jarrett, eden najboljših sodobnih jazzovskih pianistov, z dvojnim diskom Whisper Not dokazati, da je po treh letih premagal zahrbtno bolezen, ki se imenuje sindrom kronične utrujenosti, potem mu je to veličastno uspelo. Plošča je ne le izjemen dokument interpretativne moči najboljše male jazzovske zasedbe zadnjih let, njenega tako rekoč telepatskega delovanja in osupljive izvajalske prefinjenosti, prav tako pa tudi nenehnega izziva, ki ga izvajalcem predstavljajo pogosto prastare skladbe iz zakladnice jazzovske zgodovine, ki jih navadno imenujemo standardi, ampak zagotovo tudi eden izmed vrhuncev izjemno plodne kariere vse trojice, zlasti Jarretta samega.

Že ob izidu Jarrettove zadnje solistične plošče The Melody At Night, With You (ECM 1999) se je veliko govorilo o 'novem' Jarrettu, o njegovem svežem pristopu, ki se posveča zlasti melodiji, ker za kaj več v času snemanja pianist preprosto ni imel moči. Za Whisper Not tega gotovo ne bi mogli trditi. Res je, da so skladbe krajše, kot so bile pred leti, zato morda prepričljivejše, toda če ima plošča kakšno izrazitejšo značilnost, potem je ta že nakazana v naslovu. Jarrett namreč ne 'šepeta', pravzaprav šepeta dosti manj, kot je nekoč, pač pa se loteva presenetljivega števila bopovskih skladb, ki jih trio odigra s primerno silovitostjo in razigranostjo, očitno zlasti v obeh skladbah Buda Powella (Bouncing With Bud in Hallucinations), v Golsonovi naslovni Whisper Not in izjemni Gillespijevi Groovin' High.

Seveda vsebuje plošča tudi svojo mero balad v izvedbah, ki med seboj nenehno tekmujejo za najboljšo. Izbor je nujno povsem oseben in odvisen predvsem od razpoloženja, toda med najbolj izstopajočimi so gotovo Monkova Round Midnight, Ellingtonova Prelude To A Kiss, pa izjemno lirična Poinciana, v kateri se z ritmom rumbe izkaže DeJohnette, in seveda When I Fall In Love, edina skladba, ki jo je trio pred tem že posnel. To je gotovo nenavadno, kajti v dobrih sedemnajstih letih obstoja je objavil triindvajset (!) plošč standardov, najbrž niti ni treba poudarjati precejšnjega števila dvojnih, da zbirke šestih diskov At The Blue Note iz leta 1995 niti ne omenjam. Prav ta je doslej veljala za Jarrettov interpretativni vrhunec zimzelenih skladb, saj je dobila celo vrsto nagrad kritikov. Whisper Not je po mojem mnenju vsaj na isti ravni, morebiti pa jo celo presega, predvsem zato, ker ves koncert, posnet v pariški kongresni dvorani 5. julija 1999, izžareva tak vitalizem, tako veselje do življenja, kot ga na splošno redkokdaj slišimo, toliko bolj na običajno kontemplativnih ploščah tega izjemnega pianista. Whisper Not je torej ne le izjemna lirična in melodična mojstrovina treh zrelih glasbenikov, ampak brez dvoma tudi ena najboljših jazzovskih plošč lanskega leta.

Jure Potokar