LJOBA JENČE

Srčna moč

Samozaložba, 2001

Material, ki ga ponuja zbirateljica in avtorica izvedb Ljoba Jenče v roke vsem, ki želijo spoznati in ohranjati poglede na slovensko preteklost ter seveda razumeti marsikatero današnjost, je mnogovrsten. Najvidnejše je seveda sporočilo, ki se kar samo izdvaja od celotnega materiala – samó s poznavanjem narodnega izročila je možno oblikovati vrednote in estetske kriterije do elementarnih glasbenih struktur današnjega časa. Če jemljemo to trditev za nekakšen kanon glasbe, potem smo že korak bližje temu, kar nam izročilo želi nedvoumno sporočiti: glasba je element, kakor voda in zrak, ki stopa skupaj s človekom skozi njegov vsakdan. Štirje letni časi, štiri strani neba, štirje vetrovi, štirje svetniki in z vsem tem povezani običaji, vraže, izštevanke, kolednice ..., v navezavi z zvoki narave, pticami, škržati, valovanjem morja ... kaj nam pravzaprav glasba v takšnem izboru lahko daje? Več stvari.

Revidiran pogled je seveda pogled na samo glasbeno fakturo, ki tvori etnoglasbeni trenutek, podan s čistim, zvonkim glasom, zelo blizu otrokovemu. Red, ki ga premore slovenska ljudska glasba, je red melodičnih praelementov, ki jih zlahka in kaj hitro zaznamo in osvojimo v avtoričinih interpretacijah skladb. Ker pa gre še za dodatne zvočne strukture, ki tvorijo v nekih trenutkih pravo miselno zaledje, nekakšno emocionalno predpono, kot so oglašanje slavčka pri ljubezenski pesmi, udarjanje in igranje na kamenčke, zvoki zvonov, šum morja, lahko govorimo o bogati sporočilni vrednosti, hkrati pa o interdisciplinarnosti v pomenu glas-zvok-glasba-sporočilo. Zvočna zapuščina, ki se razgrinja pred nami, mora najti mesto v samem izobraževalnem procesu predšolske in šolske populacije, kakor tudi v družinskem okolju, saj ne le da vzpodbuja k razumevanju narodove zgodovine, temveč utrjuje in potrjuje bogastvo jezika, narečij in glasbenih posebnosti. Ideološki naboj, ki ga imata krščansko-ljudska poetika na eni in poganska tradicija na drugi strani, nas tako sili, da razumemo nekatere pesmi kot dvoživko, ki je bila pripravljena sprejeti cerkveno ideologijo pod besednjak svojega okolja in vanj. Nasilje, ki je tako nastalo pri sicer čistih ljudskih običajih ali ob njih, ima s tem konotacijo cerkvenega imenoslovja, kar pa naredi pesmi prijaznejše tudi za razumevanje ne prav vljudnega obdobja pokristjanjevanja slovenskega podeželja.

Če izhajamo iz pozicije de gustibus non est disputandum, potem je zbran material več kot zanimiv za vse prilike. Nikakor ne moremo govoriti o inadekvatnosti glede na sedanji čas, kar bi mu puritanci zmogli očitati, saj primernega časa enostavno nikoli ni, iz tega pa sledi, da prav tako nikoli ni napačnega, v katerem bi ne bilo pomembno opozarjati na historično-glasbene modele, kakor tudi na lingvistične arhaizme, ki pred našimi očmi in ušesi umirajo, nadomeščata pa jih poneumljena globalizacija tehnokratskega jezika in bebav zahodnjaški virtualni pogled na svet.

Zbran glasbeni material plošče Srčna moč je kategorično dober, saj par excellence opozarja na izginjanje medosebnih odnosov; pa da sploh ne govorimo o večinski nesposobnosti vživetja v situacije, ki nam jih sicer besedni ali glasbeni del pesmi ponuja: kdo se lahko še danes sprehodi po travniku ali gozdu in na pomlad s pesmijo ali klici izganja zimske duhove, ne da bi ga po ramenu potrepljali ljudje v modrem ali belem, vtaknili vanj nekaj tablet in ga posadili »na varno«? Celo krščanski dogmatiki bi križem gledali, če bi se ponovno spregovorilo o opuščenem obrednem plesanju pri mašah, pa da sploh ne pomislimo na radikalno spremljavo ljudskega petja z ljudskimi inštrumenti ali celo revitaliziranje dionizične veselice, ki je nekoč zmeraj in nujno sledila procesijam ob raznih zapovedanih praznikih. Gostilne tik ob cerkvah še danes pričajo o vsem tem, a to je že druga zgodba.

Generalni pogled na ciklične nujnosti, o katerih pesmi govorijo (letni časi, smrt, rojstvo, prazniki ...) v tesni povezavi z naravnimi zvoki, pa daje pridih vsečasnosti, implicirane v ritem življenja, v ritem minevanja in nastajanja, v sozvočje glasu in narave, vsekakor pa tudi v smisel izročila, primernega tako rekoč od zibelke naprej.

Mitja Reichenberg