Letnik: 2001 | Številka: 5 | Avtor/ica: Sonja Porle

SAM MANGWANA

Sam Mangwana sings Dino Vangu

Stern's, 2000

"Čeprav sem se v sedemintridesetih letih kariere pomeril v številnih glasbenih zvrsteh in igral najrazličnejše zmesi tako imenovane svetovne glasbe, je kongoleška rumba ostala moja najgloblja ljubezen," pravi legendarni pevec Sam Mangwana v spremnem besedilu albuma Sam Mangwana sings Dinu Vangu ter dodaja: "Ta plošča je izliv mojega hrepenenja po oživitvi klasične kongoleške rumbe v času, ko se je ta nekoč žlahtna glasba znašla sredi zaskrbljujoče krize. Saj se čutim dolžnega pokazati, da kongoleška rumba ni onemogla relikvija preteklosti, marveč trpežna glasba živega sijaja." Kot je moč razbrati že iz naslova plošče, se je "Poštarski golob afriške glasbe" tokrat spajdašil s kitaristom ter skladateljem Dinom Vangujem, čigar nemila življenjska zgodba v marsičem spominja na Mangwanovo, le da se kitarist v nasprotju s pevcem ni nikoli povzpel med panafriške zvezde. Oba sta namreč že od mladih nog igrala z Velikima mojstroma Tabu Leyem in Luambom Makiadijem ter pod njunim prosvetljenim mentorstvom spesnila na ducate zimzelenih viž. Oba trdita, da bi najraje za vselej ostala doma v Kinšasi, a si tega niti koncem sedemdesetih pri najboljši volji nista mogla privoščiti. Najprej sta se odpravila na romanje po Afriki. Ko jima je tudi tam postalo pretesno, sta se zatekla v zahodno Evropo, kjer ustvarjata te dni vsak zase in bolj ali manj neopazno, zraven pa sanjata o povratku v belle epoque kongoleške glasbe. Slednje se jima je z venčkom osmih Vangovih skladb (treh starih, petih novih) tudi posrečilo, čeravno sta uporabila dve ali tri zvijače, ki so sicer v rabi v prevladujočem fast food ali speed soukousu. Zakaj histerični izbruhi sintesajzerjev so redki in kratki. Če jih ne zadušijo tople basovske linije, jih odsekajo odločni refreni saksofona ter trobente, v slogu rumba big bandov izpred dvajsetih in več let, ali pa jih omili Mangwanovo grleno, strastno petje, začinjeno s harmoničnim zborčkom treh sladkih, značilno kongoleških glasov. Čez Vangovo ubiranje kitarskih strun ter produkcijo celotnega albuma pa trezen poslušalec prav tako le s težavo reče kaj slabega. Doslej tega vsekakor ni storil še nihče. Ameriška revija The Beat je ploščo razglasila za najboljši album leta 2000, britanski glasbeni novinarji pa so zaradi nje Sama Mangwano zasuli s kopico vznesenih pohval. Eden izmed njih je zapisal, kako mu je bilo že po štirih taktih uvodnega hita Femmes Africaines jasno, da posluša absolutni vrhunec afriške znanosti kadence in evforije. Nič podobnega pa ni moč trditi o neprivlačni, domala neokusni naslovnici, pod katero se ta očarljivi album žal prodaja.

Sonja Porle