Letnik: 2001 | Številka: 5 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

PAPA NOEL

Selia Zozo/Bel Ami

Yard High/Stern's, 2000

PAPA NOEL and ADAN PEDROSO

Mosala Makasi

Yard High, 2001

Antoine Nedule Montswet, sicer že od nekdaj znan kot Papa Noel, je bil eden tistih kitaristov, ki jih je sam Veliki mojster kongoleške rumbe Franco najbolj cenil. Z njim ob boku je igral v legendarnem TOPK Jazz več kot deset let – od leta 1977 do leta 1988. Mnogi bi rekli: v zlatih letih Francovega ustvarjanja. Seveda so ga pred tem, med tem, pa tudi potem in vse do danes pogosto vabili k sodelovanju tudi drugi glasbeniki – vsi znani kongoleški, pa tudi tisti od drugod. Ob tem je naredil kar nekaj lastnih glasbenih pustolovščin, saj poleg kitare zelo dobro obvlada tudi skladanje, aranžiranje, celo produkcijo. Tako je na teh dveh albumih predstavljeno gradivo zvočni dokument o zadnjih (malenkost manj kot) dvajsetih letih teh samostojnih podvigov. Hkrati pa, paradoksalno, zaobsežeta kar večji del njegove dosedanje samostojne diskografije.

Album, ki je najprej izšel v skromni nakladi pri uveljavljajoči se angleški založbi in agenciji Yard High z naslovom Selia Zozo, potem pa ga je z malenkost modificirano vsebino (drugačen vrstni red skladb in ena zamenjana) ponatisnila vodilna angleška založba tovrstne produkcije Stern's z naslovom Bel Ami, je antološki, saj ponuja odbir najboljšega z dveh ključnih albumov: Bon Samaritain iz leta 1984 in Haute Tension iz leta 1994. Letnici izida časovno zamejujeta Noelovo glasbeno najplodnejše in najpestrejše obdobje. Leta 1984 je bilo na vrhuncu njegovo sodelovanje s Francom, leta 1994 je lahko porabil vse izkušnje, ki si jih je pri njem nabral, se nekako poslovil od doslednega vztrajanja pri regeneriranih obrazcih kongoleške rumbe ter se podal novim izzivom naproti. Po štiri skladbe so izbrane z vsakega albuma in vse so njegovo avtorsko delo; vse so polnokrvna »staroveška« rumba. Tiste iz leta 1984 so nastale na hitrem ad hoc zastavljenem snemanju v Brazzavillu, zato je rezultat še toliko bolj presenetljiv. Takrat je Papa Noel odkril pevca Carlita Lasso, ki ga je potem Franco zelo hitro povabil v svoj orkester. Drugače pa so mu na snemanju pomagali nekateri člani TPOK Jazz in njegove nekdanje skupine Les Bantous, pihalno-trobilni prispevek pa so dali kar anonimneži iz bližnje mestne vojašnice. Carlita najdemo tudi kot pevca v skladbah z albuma, posnetega deset let kasneje; ob njem pa še enega izmed pevcev TPOK Jazz, Wuto Mayija. Na teh posnetkih je pihalno-trobilni delež že zamenjal sintetizator zvoka, vendar ni nič škodilo prepričljivosti odigranega.

Zanimivo je, da se je Papa Noel odločil za snemanje drugega samostojnega albuma v desetih letih, potem ko je dve leti prej posnel album Bakitani z Bana O.K., ki so želeli nadaljevati Francovo zapuščino, pa ni šlo. Zato se je tudi odločil, da z njim pusti pečat (kot je takrat kazalo) odhajajočemu obdobju kongoleške rumbe in se obrne k novim glasbenim obzorjem. Posebej ga je privlačila latinskoameriška godba. Rezultat teh silnic je album Mosala makasi, posnet v duetu z Adanom Pedroso, vodjo cenjene mlajše kubanske son skupine Asere, sicer pa odličnim kitaristom, pevcem in avtorjem. No, tudi Papa Noel se je na tem albumu izkazal v vseh omenjenih veščinah: prvič ga slišimo tudi peti, avtorstvo desetih skladb sta si s Pedroso razdelila, njuni nežni, virtuozno odigrani dueli akustičnih kitar pa so nekaj najlepšega, kar je v zadnjem času ponudila tovrstna produkcija (v kateri seveda že nekaj časa opažamo trend podobnih transkulturnih in pretežno akustičnih sodelovanj različnih dvojic). Prepričljivost predstavljenega zagotovo okrepi tudi spoznanje, da album v resnici vsebuje integralni posnetek njunega londonskega koncerta in da je vse opisano rezultat zgolj njunega nekajdnevnega druženja. Izjemen glasbeni dosežek glede na predhodni vložek; nova, tokrat neposredna poroka kongoleške in kubanske glasbe je povsem uspela! Jasno je, da se tako uspešen poskus ni smel končati samo pri enkratni postavitvi na koncertne odre. Zato se Papa Noel in Adan Pedroso še pred poletjem odpravljata na koncertne predstavitve skupnega albuma. Ena takšnih bo tudi na letošnji Drugi godbi, ko bosta 9. junija zaigrala za uvod v nastop super skupine Africando.

Zoran Pistotnik