RAMMSTEIN

Mutter

Universal/Multumedia, 2001

Za novi videospot si je šesterica nemških romantičnih duš izbrala pravljični koncept Sneguljčice in sedmih (dobro, šestih) palčkov. Medtem ko palčki po cele dneve garajo v rudniku, se seksapilna Sneguljčica bohoti v vsej svoji poželjivi in sestradani lepoti. Sadomazohistične igrice, v katere zapeljuje pritlikave rešitelje, so bolestne, seksi, žalostne in lepe; prevelik odmerek heroina, steklena krsta, poljub življenja: prava romantika 21. stoletja.

Albumi Rammstein so nekaj takšnega kot seanse pri psihiatru. Po izpovedani srčni bolečini (Herzleid) in hrepenenju (Sehnsucht) je zdaj napočil čas za terapevtski vpogled v družino. Mati (Mutter), ta večna alfa in omega vsega živega, ljubljenega in zapostavljenega, postane fantastična prispodoba za rammsteinovsko trpljenje in obsedenost. Kot poje Till Lindemann v naslovnem komadu, mati daje moč (Mutter gibt mir kraft), ime (Niemand gab mir einen Namen), nenazadnje tudi popek v trebuhu (Nabel auf den Bauch). In vsi, ki so "brez", so pokvarjenci, perverzneži, morilci, Sodoma in Gomora v malem.

Močna "izjava" se skriva v tem. Če pogledate samo naslovnico z detetom fetusom, je dovolj; če prelistate knjižico in se osredotočite na tokratno paleto portretov šesterice, vam je jasno še marsikaj drugega. Kloniranci ali "preparati" neznane starosti, konzervirani januarja 2001, vsak s svojo kodo, vsak s svojo DNK. Sklep: klon je brez mame, zato brez moči, brez imena, brez popka v trebuhu, torej perverznjak in čustveni razjahanec. Sovražnik številka ena. Če to ni čista znanstvena antipropaganda, ne vem, kaj je. In hkrati slavospev družini, tradiciji in družinskim vrednotam, pač čisto v skladu z uspešno psihoterapijo, ki iz družbene nakaze naredi družbenega aktivista št. 1. In to je nemara še huje kot zahrbtna znanstvena terapija v Burgessovi Peklenski pomaranči.

Rammstein so se s standardnim industrijsko-metalnim konceptom tokrat približali zakonom reprodukcije in iz tega izhajajočim družinskim vrednotam. Upajmo, da jim bodo razni moralni pridigarji zdaj prizanesli z nezaslišanimi aretacijami, prepovedmi in pripombami, ki so jim bili ne krivi ne dolžni priča na zadnji turneji v ZDA. Nič več brezplodne in užitkarske sodomije, nič več perverznih "od zadaj", nič več izzivanja ustaljenih hetero, mono, demo in drugih predpon za kvazi besedne družbene konstrukte; samo še očetovski nagovor otrokom (Mein Herz brennt), otrokova žalostinka za mamo (Mutter), hvalospev Soncu (Sonne) in tako naprej. Po vsej verjetnosti se za temi starševskimi temami skrivajo osebne zgodbe šesterice ali pa samo Tilla Lindemanna, pevca in glavnega pisca besedil zasedbe. A vse to so zgolj ugibanja in teoretiziranja. Dejstvo je, da Rammstein po dobrih osmih letih skupnega dela sedijo trdno v sedlu mainstreama. In da to še zdaleč ne vpliva negativno na kvaliteto glasbe.

Marta Pirnar