RAZLIČNI IZVAJALCI

The Early Blues Roots of Bob Dylan

Catfish, 2000

Že Pablo Picasso je velikokrat v šali rekel, da je, kjer se je le dalo, kradel zamisli in jih sprevračal sebi v prid. Dylanov odnos do starega bluesa je bil podoben. Nadobudnež se je na začetku sicer trudil, da bi zvenel kot kakšen pozabljeni brezzobi songster, vendar se je že na drugem albumu predstavil kot popolnoma samosvoj avtor, ki ima za seboj pomembno in strogo šolo, a je ta na njem pustila le malo slabega in ga naučila pravilno razmišljati - torej delati svojo lastno glasbo. Dylan pozneje ni več tako pogosto preigraval bluesa v tistem pravem pomenu besede (na prvem albumu ga na primer slišimo peti skladbo Fixin' To Die, in sicer na način, ki ga je populariziral Bukka White) in je raje začel njegove prvine (največkrat koščke besedil, saj težkih kitarskih pasusov verjetno ni znal zaigrati ali pa jih je popreprostil) v takšni ali drugačni obliki vključevati v svoje pesmi. O tem obstajajo cele knjige, razprave in doktorske disertacije. Michael Gray v sijajni knjigi Song And Dance Man vplivu bluesa na Dylana posveča celo poglavje. Vsi ti vplivi doslej niso bili nakazani, kaj šele zbrani na enem nosilcu zvoka, angleška založba Catfish pa je lani dokaj neopazno izdala kompilacijo s pomenljivim naslovom The Early Blues Roots of Bob Dylan. Roko na srce, ta izdaja lahko rabi le kot uvod v bluesovske korenine Boba Dylana in še vedno boste morali za popolnejšo sliko seči tudi po številnih drugih ploščah. Za nameček v bolj povprečni spremni besedi ni dovolj dokumentiranih podatkov o snemanjih, pa tudi izbrane različice niso vedno najbolj reprezentativne. Balado Stack A Lee je Dylan recimo posnel po vzoru Franka Hutchisona, njegova različica nima z različico Johna Hurta, ki jo slišimo na tem albumu, skoraj nič skupnega, vsaj kar zadeva kitarsko izvedbo. Seveda vemo, da je Dylan oboževal Johna Hurta, njegov žametni glas in delikatno prebiranje strun, a se je njegovemu slogu približal le v nekaterih pesmih, in lahko rečemo, da je Hurta lepše oponašal Jerry Garcia. Album prinaša zbir posnetkov skladb, ki jih je Dylan priredil za albuma Good As I Been To You in World Gone Wrong, nekaj skladb ima reference na Dylanovem prvencu in drugi plošči, žal pa na albumu ni skladb, ki jih Dylan kot takšnih sploh ni posnel, ampak jih je le uporabil kot podlago za kakšno svojo mojstrovino; in te so skorajda najbolj zanimive in bi si verjetno zaslužile kar posebno izdajo. Ta plošča vam torej lahko rabi kot sijajen uvod v odkrivanje korenin Dylanove glasbe, za kakšna bolj navdušujoča zgodovinska odkritja pa boste morali seči še po številnih drugih bluesovskih izdajah Roberta Johnsona, Charleyja Pattona in podobnih pevcev. Vedeti moramo tudi, da se Dylan ni navduševal samo nad bluesom v pravem pomenu besede, saj je rad poslušal tudi songsterje in segal še po baladah, gospelih in melodijah starega countryja. Da ne bo pomote: če ne bi radi zapravili celega premoženja, bo tale plošča za začetek dovolj. V kombinaciji z omenjeno knjigo Michaela Graya vam bo nudila veliko glasbenih užitkov in počutili se boste kot terenski snemalci glasbe, ki so že pred desetletji ugotovili, da so bile najlepše pesmi napisane že zdavnaj (www.catfishrecords.co.uk).

Jane Weber