SONNY ROLLINS

This Is What I Do

Milestones, 2000

Da je tenor saksofonist Sonny Rollins jazzovska legenda, je nesporno dejstvo, toliko bolj, ker je septembra lani slavil sedemdeseti rojstni dan in je eden redkih še živih velikanov iz umetniško najplodnejšega jazzovskega obdobja. Vendar je Rollins ne le živ, ampak tudi umetniško zelo dejaven, kot dokazuje plošča z učinkovitim in zgovornim naslovom. »To je tisto, kar delam, v čemer sem dober,« nam pravi in lahko bi samo dodal - v čemer nima resnega tekmeca.

Tisti, ki so Rollinsa odpisali že pred desetletji, ker ni in ni posnel za jazz prelomne plošče in ker ni prevzel vloge jazzovskega leaderja, bi končno že morali spoznati, da tega morebiti pač ni zmogel ali želel - danes je konec koncev vseeno, zgodovina pa tudi dokazuje, da jazz po letu 1960 ene same vodilne osebnosti preprosto ni več mogel imeti, kajti ves čas je delal prav tisto, v čemer je bil vselej nesporni mojster: improviziral je na znane in manj znane teme. Vedno suvereno, vedno drugače in vedno s takoj prepoznavnim, enkratnim zvokom saksofona, ki premore tak čustveni in razpoloženjski razpon, kot ga danes pač nima nihče več. »To je tisto, kar delam,« nas opominja tudi na novi plošči s tremi avtorskimi skladbami in tremi priredbami. In že te kažejo, da zna izbirati, saj je le A Nightingale Sang In Berkeley Square količkaj znana, medtem ko sta sijajna Sweet Leilani, ki jo je prvi pel Bing Crosby, in The Moon of Manakoora iz filmov z letnico 1937. Podobno je z avtorskimi skladbami, ki sicer niso nič izjemnega, vendar so odlične za to, da Rollins ob pomoči precej v ozadje potisnjene ritem sekcije, v kateri so pianist Stephen Scott, električni basist Bob Crenshaw ter izmenoma bobnarja, Perry Wilson in Jack DeJohnette, za povrh pa drugi solist, trombonist Clifton Anderson, na svojem glasbilu zablesti v vsem zvočnem in interpretativnem sijaju.

Kajti v Rollinsovem igranju zares ni ničesar predvidljivega in samoumevnega, še tako preprosto temo ali ritmični obrazec zna nadgraditi z improvizacijo, ki je enkratna in obenem v tem ali onem glasbenem elementu presenetljiva. Za primer lahko navedem namenoma zelo počasni tempo Sweet Leilani, ki poslušalca navdaja z občutkom, da se bo skladba sesedla sama vase, pa vendar jo Rollins s povsem razlomljeno melodijo izpelje do veličastnega konca. Ali pa preprosti kalipso motiv uvodne skladbe Salvador, iz katerega s premišljeno in silovito saksofonsko linijo ustvari mojstrsko skladbo v neponovljivem Rollinsovem stilu.

This Is What I Do je torej plošča, ki izpričuje tako vitalnost jazzovskega idioma kot saksofonista samega. Rollins je - to velja že štirideset in več let - nesporni 'titan tenorja', ki z erudicijo in nepreseženim občutkom za improvizacijo zbuja varljivi občutek, da je to, kar dela, komaj kaj več od otroške igre. Saj morebiti tudi je, vendar se v tem primeru zastavlja preprosto vprašanje, zakaj potem (še) nima dostojnega naslednika?

Jure Potokar