ROTHKO

In The Pulse Of An Artery

Bella Union, 2001

LABRADFORD

Fixed::Context

Blast First!, 2001

Rothko so svoj delež v ambientalni seriji založbe Bella Union prispevali s sebi lastnim obratom. Že Brian Eno, boter ambienta, je trdil, da tovrstna glasba ne zahteva pozornosti, jo pa nagradi. Rothko na novem albumu pozornosti ne zahtevajo, s prvimi toni (utripi, če sledimo naslovu plošče) jo takoj vzbudijo. Kitarski krik na robu feedbacka, polni nihaji strune basovske kitare, prediren odmev sintetizatorja, vse daje občutek velikega finala, ne pa uvoda v ambientalni izlet. Rothko, trio basistov, so pač že po prvem albumu A Negative For Francis dojeli, da ne premorejo dovolj tehničnega znanja, pravzaprav so preveč omejeni z osnovnim instrumentarijem, da bi zadovoljivo naslikali (končno so si ime izposodili pri rusko-ameriškem slikarju Marku Rothku) umišljene zvočne poljane. Zato so si za drugi album Forty Years To Find A Voice pomagali z gostujočimi glasbeniki, in tako je tudi na tretjem In The Pulse Of An Artery. Priskočil je nekdanji član skupine Cocteau Twins, Simon Raymonde, ki je tudi solastnik založbe Bella Union in pobudnik zamisli o ambientalni seriji. Z njim so Rothko na isti frekvenci, interakcija glasbil je v vseh razsežnostih njihovega ‘ambienta’ nadvse skladna. Če se že spustijo v sanjarije z gladko zaobljenimi basovskimi linijami, je to le oddih do naslednjega izbruha intenzivnosti. Šele v sklepnem dejanju se prepustijo lepoti melodije, ki jo prispeva Harold Budd na violini. Tega si res niso dovolili ‘pokvariti’.

LaBradford ponujajo idealno nadaljevanje z novim, šestim albumom. Tokrat spet le kot izvorni trio, kajti na prejšnjih dveh albumih so možnosti razširili z godalnim kvartetom. Potrebne napetosti na Fixed::Context vzdržujejo z nasprotji elektronskega brbotanja in nenavadno prečiščenih (zasluga snemalca Steva Albinija) kitarskih ter basovskih linij. Te iščejo poslušalčev odziv v natančno tempiranih enotah časa, jasno definiranemu zvenu puščajo, da se izpoje. Ti dolgi toni le počasi pletejo abstraktne melodije, saj nimajo ne pravega začetka ne konca. Skladbe bi lahko trajale poljubno dolgo; če ponikne ena, se iz ozadja že lahko pojavi druga. Kaj šele elektronska drgetanja, ki kvečjemu spremljajo melodično sestavino. Tok glasbe je prepuščen spontanim odločitvam, ki jih LaBradford izpeljejo dovolj elegantno in nevsiljivo. Morda ne ravno prelomna plošča, ampak še en dokaz vsakokratne ustvarjalne svežine tria.

Janez Golič