TALVIN SINGH

Ha

Omni/Multimedia, 2001

Po treh letih sodelovanj in gostovanj, ki bi jih vsaj na pamet precej težko prešteli, smo dobili drugi album angleško-indijskega producenta Talvina Singha, ki je v velikem slogu krasil naslovno stran prejšnje številke Muske. Album se imenuje Ha, tako da vsaj v poimenovanju nadaljuje tradicijo kratkih fraz, s katero je začel pri debitantskem albumu OK. Idejni pobudnik in ena od glavnih figur malce postanega pojma azijskega podzemlja se torej vrača in gibanju vrača nekaj verodostojnosti, ki se je nekje na poti do slave izgubila. Na policah trgovin je pod to nalepko pristalo preveč slabih izdelkov, da bi lahko še vedno verjeli v iskreno mešanico modernih lomljenih ritmov, elektronike in vsega, kar je vzeto iz tradicionalnih in modernih indijskih godb. Toda Talvinu Singhu tovrstna mešanica očitno uspeva brez velikih naporov. Če smo pri albumu OK še čutili prevelik odmerek idej, ki so se nakopičile na enem samem mestu, je Ha popolno olajšanje. Prej smo bili ujeti v zmedi vseh novih in preteklih tradicij, ki so se skušale preriniti skozi Talvinovo glavo in studio. Vse to je bilo stisnjeno v izrazito studijski album, ki je kljub dobri produkciji dobesedno pokal po šivih. Pri Ha se takšen naval informacij umika bolj jasno definiranim kosom, ki so po večini rezultat spontanih jam sessionov z različnimi glasbeniki na različnih lokacijah. Mešanica ni izrazito tehnološka in dovršena kot prej, tako da lahko posumimo, da je bila ta poteza narejena zanalašč. Snemanje je bilo najpogosteje prepuščeno naključju. Talvin Singh je Ha snemal v Londonu in Madrasu, levji delež pa je bil narejen tudi v zimskem pribežališču v Bombayu. Tam se je odvijal najbolj spontan in improviziran del snemalnega procesa. Glasovi so z redkimi izjemami posneti v prvem poskusu, brez prejšnje vadbe in brez nasnemavanj. Edina stvar, ki prihaja iz strojev, so novodobni ritmi bobna in basa ter trip hopa, ki pa se tokrat raje podrejajo drugim instrumentalistom, namesto da bi brezglavo silili v ospredje. Pri programiranju tako spet vidimo že ustaljeno navezo Singha in Brada Somatika, bolj organske dele albuma pa je prispeval obsežen kolektiv indijskih glasbenikov in pevcev. Naj omenim samo Ustada Sultana Khana, Ajaya Naiduja in Madras String Massive. Mogoče bo zvenelo preveč klišejsko, toda album Ha zveni v primerjavi z najstniškim in visoko energetskim OK zrelo in odraslo. Kot da bi Talvin Singh še enkrat dobro premislil, za kaj sploh gre pri mešanici angleških in azijskih godb, ki je nastajala v postraverski in postecstasy atmosferi sredine devetdesetih let. Sicer pa bodo njegovi naslednji projekti bolj tesno vezani na Indijo, saj tam ustanavlja majhno založbo, ki bo promovirala tamkajšnje glasbenike, načrtuje tudi album, ki bo bolj popularne narave, s krajšimi komadi in bolj spevnimi vsebinami. Se pravi, da bo šele sedaj prišel končni in težko zasluženi dopust od azijskega podzemlja.

Jure Matičič