DAVID THOMAS AND TWO PALE BOYS

Surf's Up

Glitterhouse/Panika, 2001

THE RED KRAYOLA

Blues, Hollers and Hellos

Drag City, 2000

David Thomas res nima obstanka. Če se že Pere Ubu težko zberejo, vmes straši s svojima bledima fantoma. Surf's Up je šele njihov drugi studijski album, a zraven moramo prišteti še koncertno ploščo, objavljeno v petorni CD zbirki Monster, in gledališko glasbo Mirror Man, posneto prav tako v živo.

Surf's Up nadaljuje poglavitno zamisel predhodnega albuma Erehwon, ko opisuje prostore, ki izginjajo ali se spreminjajo. Kot se je, na primer, z nasilno industrializacijo spremenil 'njegov' Cleveland in kot se je spremenila podoba idilične Amerike v očeh Briana Wilsona, ko je prestopil meje sončne Kalifornije. Naj spomnim: po konceptualno zaokroženem albumu Pet Sounds se je vodja Beach Boys spečal z Vanom Dykom Parksom in skupaj sta začela pisati o malce drugačni Ameriki. To ni bilo všeč ne založbi ne članom Beach Boys, in pesmi za album Smile so posamično ugledale luč sveta na bootlegih in na poznejših rednih ploščah obalnih fantov. Prav ena od pesmi tega izgubljenega albuma je sedaj postala nosilna tema nove plošče Davida Thomasa and Two Pale Boys.

Thomas je zamisel zlahka prenesel na otoške razmere, kjer živi že skoraj dvajset let. Njegova pomočnika, kitarist Keith Moline in trobentač Andy Diagram, se po zagorelosti ne moreta kosati s kalifornijskimi fanti, značilnost otoških fantov je kvečjemu obrazna bledica. Pomembnejša je glasba, kjer Thomas spet lovi tiste prvinske draži ustvarjanja in skupinskega igranja. Njegov vokal se niti ne trudi z 'normalnim' oblikovanjem pesmi, raje se spontano prepušča glasu kot mediju, zaide v mantrično zamaknjenost. Sam se spremlja z melodeonom, lovi koščke melodij in se jim obenem izmika. Andy in Keith se pridružujeta s podobno razpuščeno igro, s preprostimi efekti stopnjujeta intenzivnost, ki v vrhuncu preraste v pravi zvočni metež. Ko se ujamejo, se celo prepustijo gladkemu ritmičnemu teku, najdejo pravi val in odsurfajo na odprto.

Mayo Thompson po ustvarjalnem staležu celo prekaša Thomasa. Že sredi šestdesetih let je kar v supermarketu nastopil s svojimi (takrat še) Red Crayola, po tem je večkrat zamenjal zasedbo (in ime v Red Krayola) in z daljšimi premori deluje še danes. Vmes je nekaj časa igral s Thomasom v Pere Ubu, še raje pa je predaval kritiko umetnosti po različnih fakultetah v Nemčiji in Ameriki.

Zadnja leta se je našel v čikaškem dogajanju. To je dovolj odprto, da zlahka podpre njegove prevratniške ideje, smisel za brezbrižno skladanje rim in ohlapno oblikovanje pesmi. Drži se izvornih načel stalnega izmikanja pravilom, vnaša elemente naključij, običajna stopnjevanja postavi na glavo. Nič drugače ni na EP plošči (dolžine albuma) Blues, Hollers And Hellos. Uvodna 16-minutna Container Of Drudgery je prava vaja v spontanosti, na minimum skrčen ritmičen vzorec rabi kot predloga kitarski igri nekoga, ki se je včeraj naučil osnov igranja. Kaj šele petje, ki mu je ideja všečnosti nekaj povsem tujega, raje ohranja prvobitno otroško naivnost. Če je Mayo Thompson spet želel pozabiti vse, kar se je v 25 letih naučil, se vrniti v izhodišče, potem je povsem uspel. Na ovitek je celo 'pozabil' izpisati imena spremljajočih glasbenikov, kot da je glasba nastala izven njih.

Hm, mogoče je pa res.

Janez Golič