PLACEBO

Dom Sportova, Zagreb, 4. 4. 2001

V Domu sportova se ni ravno trlo alternative željnih mladcev; peščica tistih, ki so se tam pojavili že ob 20. uri, pa je imela čast prisluhniti eni najbolj obetavnih britanskih zasedb, Sneaker Pimps, ki poslušljivo glasbo črpa iz alternativnih, elektronskih in trip hop logov. Simpatična uvertura, nad katero je bilo občinstvo nadvse navdušeno, je bila lepa popotnica za ljubljanski nastop zasedbe, ki se je zgodil naslednjega dne v K4.

In zdaj k Placebo. Menda je nekaj dni prej razuzdani in vsega sposobni Molko po sanremskem incidentu spet razočaral italijansko občinstvo, ko je prekinil koncert in se opravičil, da je preveč pijan, da bi lahko nadaljeval. Hvala bogu je bilo v Zagrebu drugače, čeprav je sprva kazalo, da se »naspidirani« trojki, ki je v pol ure na hitro zdrdrala skoraj polovico zadnjega in prvega albuma, nekam neznansko mudi. Potem, ob nekaj blestečih baladah (Passive Aggresive, Without You I'm Nothing, kasneje še Sweet Prince in Peeping Tom), so vendarle malce upočasnili korak, zbrana srenja pa je naposled malce zadihala, dvignila roke in zaploskala. "If you're not clapping, it means you're ga-a-y," je pri drugem dodatku ob ritmični uverturi v Taste in Men zagrozil na odru sicer sila redkobesedni Molko in takole mimogrede več kot odlično opravil gejevsko aktivistično poslanstvo. Če si je provokacijo kdo napačno razlagal, mu je Molko takoj stopil na prste. "Don't worry, we're gay too." Sicer pa sta se v skrbno pripravljen repertoar znanih in udarnih melodij, pospremljenih z izrazito minimalistično odrsko sceno, uvrstili tudi manj znani Sci-fi Lullaby (ki je na albumih ni) in Elvisu Presleyju posvečena Little Mo z zgovornim refrenom Jesus loves you, bitch. Himne iz zgodnjega obdobja (Nancy Boy) nismo dočakali. A kljub temu se je splačalo.

Marta Pirnar