AALY TRIO, KEN VANDERMARK, KEVIN DRUMM, TORTOISE

Cankarjev dom, Ljubljana, 24. 4. 2001

Končno nam je slovenski koncertni prostor ponudil soočenje z dvema najbolj izpostavljenima saksofonistoma poslednjega desetletja sodobnega jazza. V goste je prišel skandinavski Aaly Trio, ki mu poveljuje Mats Gustafsson, multipihalec, ki se dobro znajde v konvencionalnih vodah jazzovske godbe in v razburkanih povodjih svobodnega jazza in sodobne improvizacije, ob tem pa mu vestno parirata oba garača v ritmični sekciji, Peter Janson, kontrabasist virtuoznih sposobnosti, in tolkalec Kjell Nordeson, odličen poliritmik. Zelo kohezivna in suverena enota v goste redno vabi »novi beli up« čikaše vetrovne kreative, Kena Vandermarka. Po zmogljivostih, vzdržljivosti, obsegu dela in sposobnostih gre skorajda za glasbena dvojčka (Gustafsson in Vandermark seveda). Njuna pihalska medigra, dialogi in nenehna tekmovalnost pa mejijo nekje med virtuoznostjo in norostjo.

Kvartet je svojo urico nastopa docela izkoristili ter marsikateremu poslušalcu nastavil (in pokvaril) nadaljnji tok koncertnega dogajanja. Priča smo bili izlivu velikanske energije, agresivnosti in nebrzdajočega tempa v skladbah ohlapnih konstrukcij, ki puščajo ogromno manevrskega prostora improviziranim diskurzom: solo izlivom in medsebojnim dialogom ter kolektivni igri. Če je glasba kvarteta zasnovana na virtuoznih bravurah, še bolj pa na vratolomnih vulkanskih pihalskih izbruhih živalske primarnosti in energije, je tokrat v duelu nosilno delo opravil Gustafsson, kot znanilec nebrzdane energije, kričavih izbruhov, raskavih, tonov, izletov v neslutene zvočne registre, vse v impulzivnosti, popolni predanosti in spontanosti. Njegova pljuča lahko tako iz alta kot iz tenorja sprostijo gorečo strast, temne bluesovske pasaže, abstraktne tone in alikvote, s katerimi pobegne strukturi in diktatom melodičnih razmerij, drzno in pogumno, ne da bi pri tem izgubil stik s tostranstvom, čeprav ga kot Aylerja ves čas vleče na drugo stran. Vandermark pa je sicer ob kolegu pihal suvereno, precizno, na trenutke naravnost fantastično predvsem v svoj tenorsaksofon, le da mu ni uspelo zanetiti tistega ognja, ki podžiga strastno igranje. Ostal je preveč trdno na tleh, včasih sramežljivo skrit za melodijo, brez pretiranih odmikov in navdušujočih domislic. Njegovi pobegi so vse prevečkrat ubirali že prehojeno pot, frazirali na osnovno melodično frazo, namesto da bi jo ubrali v neznano. A to ne pomeni, da Vandermark ni igral suvereno, le ni dosegel meril tistih, ki spremljajo njegovo ustvarjanje.

Levji delež koncerta pa je odigrala ritmična sekcija, saj Janson in Nordeson nista ponudila samo spremljave, temveč sta ves čas dohajala vodilni figuri. Vsi nastopajoči so prenašalci virusa novosti v sodobni godbi, a hkrati zavezani preteklosti. Skladbe posvečajo velikanom sodobnega jazza, obujajo že preminule, častijo še žive ali preprosto posvetijo skladbo hčeri. Prikazano je mejilo na neprekosljivo, enkratno, neponovljivo, a se raje ne prenaglimo, predvsem ob tem, da Vandermark ni iztisnil iz sebe zadnjega kreativnega atoma. Energija, ki se je pretakala na koncertu je bila kljub temu naelektrena in silovita. Priča smo bili vrhunskemu dogodku, ki postavlja visoka merila prihajajoči ponudbi jazzovske godbe.

Nato smo bili potisnjeni v malce drugačno situacijo, ki izvira iz nastavkov abstraktne zvočnosti, ponuja radikalnejši odmik od strukture, osvobaja zvok kot glavni postulat, kot samostojno, razvijajočo se entiteto. In se diči z nazivom svobodno improvizirana godba. Nastopil je namreč čikaški strunski eksperimentator, ki v raziskovanju preoblikovanja osnovne zvočne funkcije električne kitare sledi premisam Keitha Rowa in njegove laptop kitare. Drumm je v estetiki sosleden sodobnikom, s katerimi sodeluje, Jimu O'Rourku, Taku Sugimotu, Axelu Dornerju in Martinu Tetreaultu. Ustvarja skrbne, lebdeče in hrupne zvočne pokrajine neslutenih zvokov, kjer sta pomembna predvsem barva in zven. Z razširjenim zvočnim vokabularjem preparirane kitare je ob pomoči abstraktne vizualizacije ponudil petnajstminutni diskurz v občutljivo, tekoče zvočno popotovanje, v svet, ki je imel kljub impro načelom suspenza in nepredvidljivosti notranjo logiko in tok.

LukaZ

TORTOISE

Cankarjev dom, Ljubljana, 24. 4. 2001

Poglavitna težava skupin, ki glasbo pletejo iz raznorodnih zvočnih sestavin, je prenos v studiu proizvedenih del na koncertni oder. Če se zvočna slika spreminja med samo skladbo, pa je naloga še toliko težja. Morda so si Tortoise naložili preveč. Zvočna paleta s studijskih plošč bi bila v živo mogoča le z obilno pomočjo posnetega gradiva, matric. A Tortoise so živa skupina, v največji možni meri se opirajo na interakcijo 'pravih' glasbil, semplov in elektronsko generiranih vzorcev se poslužujejo le toliko, kot jih je že na ploščah. Ko so skoraj neopazno zavzeli svoja mesta, so praktično iz tišine in teme udarili s Seneco, uvodnim komadom novega albuma Standards. To je njihov odziv na prostor in čas, v katerem živijo in mimo katerega ne morejo, čeprav lahko njihova instrumentalna glasba napeljuje na brezčasnost in brezprostorskost. Grob, popačen zvok na robu znosnega in vizualna zmešnjava, projicirana na platno v ozadju, skozi katero smo lahko zaslutili le obrise ameriške zastave in vojnih letal, sta nas takoj vrgla v realnost. Glede na bližino balkanske morije je tovrstni pokazatelj osveščenosti še toliko bolj upravičen. Sicer so Tortoise na odru predvsem zaradi glasbe, zaradi skupne glasbene izkušnje. Namerno se ogibljejo ekshibicionizmu posameznikov, raje se prepuščajo variacijam preprostih, medsebojno prepletenih ritmičnih in melodičnih vzorcev. V te namene so si stalno izmenjevali instrumente, kot bi nam želeli pokazati, da jim gre predvsem za domiselnost in občutek. Žal se po uvodnem, namerno popačenem udaru zvočna slika kar nekaj časa ni umirila, pa tudi skupina sama se ni povsem ogrela. Morda je krivo izbrano nadaljevanje, ko so najprej predstavljali staro gradivo, resda izvrstno lepljenko, a že stokrat preigrano Djed (pravzaprav le njen del), in Taut And Tame. Morda pa so potrebovali čas, da so se povsem prepustili igranju.

Tortoise nimajo vodje, a prikrite kretnje vseh so dale slutiti, da je John McEntire tisti, ki v največji meri usmerja nastop. Običajno je prispeval nosilno temo, naj si bo na bobnih, klaviaturah ali vibrafonu, drugi so jo prevzeli in modificirali. Douglas McCombs je mojster melodije; z basom je vezal ritmične akrobacije in jih poudarjal v dubovskem slogu. Jeff Parker je dodal jazzovsko noto, Dan Bitney pa groove. John Herndon je bil izredno prilagodljiv, za bobni funkcionalen, na klaviaturah natančen, na vibrafonu dovolj občuten. Vsi ti prispevki so se povsem zlili v eno šele v zadnji tretjini koncerta. Vrhunec sta pomenili skladbi The Eguator (z albuma TNT), ki zaradi lirične narave zahteva popolno izvedbo, in Blackjack (s Standards), ki je podobno harmonično bogata in ima obenem še spreminjajoč se tempo. Tu so morali Tortoise pokazati vse svoje znanje. Le tako so tudi na odru upravičili visoke standarde, ki so jih postavili na ploščah.

Janez Golič