Kozmična Amerika

Glasbeni svetovljan

Ry Cooder se je očitno odločil v devetdesetih letih dati svoji glasbi še bolj svetovljansko razsežnost. Če se je prej v glavnem ukvarjal s tradicijo ameriške popularne glasbe, je s ploščo A Meeting By The River iz leta 1993 napovedal še širša glasbena raziskovanja.

Ryland Peter Cooder se je rodil 15. marca leta 1947 v Los Angelesu. Že v zgodnji mladosti je stopil na dolgo in bogato glasbeno pot; kot otrok je brenkal na štiristrunsko kitaro in vstopil v svet strunskih glasbil. Lahko ga prištevamo med kitariste samouke, kakršna sta Leo Kottke in pred kratkim umrli John Fahey. Starša, ki sta bila aktivna v politično radikalnih krogih in sta se amatersko ukvarjala z glasbo, sta mu predstavila glasbo Woodyja Guthrieja, mali Ry pa je bil še bolj navdušen nad bluesom; že kot otrok je igral s številnimi izvajalci stare ameriške glasbe in začel odkrivati skoraj pozabljeno umetnost igranja podeželskega bluesa,[1] ki je bil v primerjavi z Guthriejevo glasbo močnejši, bolj temačen in privlačnejši. Bil je marljiv in vztrajen učenec z odličnim spominom. Skušal je odkriti skrivnosti vsakega mojstra: slepega Willieja Johnsona, Jesseja Fullerja, častitega Garyja Davisa, Skipa Jamesa, zaspanega Johna Estesa, Arthurja Blaka, Johna Hurta, Roberta Johnsona, Sona Housa in drugih.

Ry Cooder je odraščal v Los Angelesu v obdobju razcveta urbane folklorne glasbe. Kot mladoletnik je zahajal v folklorne klube in poslušal zadnje stare mojstre podeželskega bluesa, kakršna sta bila Sleepy John Estes in Reverend Gary Davis. Leta 1964 je v Los Angeles prišel temnopolti glasbenik Taj Mahal. Cooder je nekaj časa z njim nastopal, leto zatem sta skupaj ustanovila skupino Rising Sons, ki pa je zaradi preklica izdaje plošče kmalu razpadla. Cooder se je posvetil zahtevni drsni tehniki igranja kitare, ko kitarist namesto prstov leve roke uporablja steklenični vrat, tako imenovani bottleneck. S tem slogom je tako navdušil producenta in glasbenika Terryja Melcherja, da ga je zaposlil na nekaj snemanjih. Pomembno je bilo tudi sodelovanje z aranžerjem in skladateljem Jackom Nitzchejem ter producentom in pianistom Vanom Dykom Parksom. Kitaristov slog je postal vse bolj opazen, saj je Cooder glasbeno hitro odraščal in kmalu postal celo vzornik mladim kitaristom: Duanu Allmanu, Miku Bloomfieldu in Lowellu Georgeu. Do leta 1982 je sodeloval na osemindvajsetih ploščah. Kot kitarist ali mandolinist je delal s pevkama Jackie De Shannon in Mario Muldaur, z Arlom Guthriejem, Tomom Waitsom, Philom Ochsom, Randyjem Newmanom, Johnom Sebastianom, Captainom Beefheartom, Gordonom Lightfootom in s skupinama Little Feat ter Crazy Horse, najbolj odmevno pa je bilo sodelovanje s skupino The Rolling Stones. Rollingi so ga povabili v London na snemanje albuma Let It Bleed, in Cooder je ob njihovi pomoči postal bolj znan, vendar se sodelovanja z njimi ne spominja najraje: “Vedel sem le to, da so posneli slabo različico skladbe It’s All Over Now. Z Rollingi nisem pravzaprav naredil nič posebnega. Sedeli smo v studiu in igrali povprečno glasbo. Bilo je precej dolgočasno. Vendar je honorar, ki sem ga dobil, nekoliko spremenil to sliko. Bil sem jim hvaležen, saj sem bil tedaj pravi revež.”[2]

Studijsko delo

Uspešno studijsko delo je imelo tudi temno stran, saj je Cooder na snemanjih igral predvsem po naročilu, to pa je zavrlo njegov ustvarjalni napredek. Leta 1970 je izšla prva Cooderjeva plošča s preprostim naslovom Ry Cooder. Glasbenik je že s fotografijo potovalne prikolice iz leta 1937 na ovitku napovedal, v kateri čas se bomo vrnili z glasbo. Dobra polovica pesmi na prvem albumu je iz dvajsetih in tridesetih let; rišejo nam življenja ljudi v veliki ameriški gospodarski krizi in skušajo pričarati duha časa, ko je Woody Guthrie hodil skozi peščene viharje uničene pokrajine. Cooderjev prvenec je prelepo posvetilo nekaterim velikim vzornikom: Willieju Johnsonu, Johnu Estesu, Leadbellyju, Arthurju Blaku in Woodyju Guthrieju.[3]

Glasbeni kritiki drugo Cooderjevo ploščo z naslovom Into The Purple Valley iz leta 1972 označujejo kot kultno. Že fotografija kabrioleta iz štiridesetih let na naslovnici nakazuje časovno obdobje, v katerem je Cooder izbiral pesmi za to ploščo; tematika pesmi je namreč značilna za čas velike depresije, ko je bilo v ZDA dobrih 10 milijonov brezposelnih. Na plošči je več tradicionalnih skladb: How Can You Keep On Moving pripoveduje o ljudeh, ki so se bili prisiljeni nenehno seliti in iskati delo; Billy The Kid je balada o izobčencu; Taxes On The Farmer Feeds Us All govori o krivicah na ameriškem podeželju. Skladba F. D. R. In Trinidad, ki prinaša zgodbo o obisku predsednika Roosvelta v deželi kolibrijev, Cooder pa jo je zapel z lenim vokalom, je v ritmu calipsa. Sledijo še humorna in razposajena Money Honey Jesseja Stona, edina instrumentalna skladba Great Dreams From Heaven Josepha Spencea, Hey Porter Johnnyja Casha, parodija o primitivnih baptistih in afriških metodistih z naslovom Denomination Blues Washingtona Phillipsa in Leadbellyjeva balada o obsojencu On A Monday. Med ključne sodi stara balada v slogu rhythma in bluesa Teardrops Will Fall, znana iz repertoarja Wilsona Picketta. Cooder namreč pravi, da mu je v tej skladbi prvič uspelo doseči pravi zvok.

Zgodnja trilogija

Zgodnjo trilogijo Cooderjevega ustvarjanja sklepa plošča Boomer’s Story iz leta 1973, na kateri Cooder z novo glasbo sledi smeri, začrtani na prvih dveh ploščah, glasbena osnova pa so še vedno pesmi bluesa, folka, countryja in westerna. Izbiral je najrazličnejše teme iz življenja Američanov: vera in zvestoba, humor, potepanja po deželi od ničesar k ničemur, družbene krivice, zakonska nezvestoba in podobno, nikoli pa ni delal razlik med znanimi in neznanimi avtorji iz različnih zgodovinskih obdobij. Njihove skladbe je preoblikoval ob pomoči skoraj enciklopedičnega poznavanja različnih krajevnih glasbenih slogov. Cooderjeve priredbe so bile odmevne, vznemirljive in zabavne, saj je s starih pesmi obrisal prah pozabe in jih z rockovskim pristopom tudi posodobil. V vzneseni priredbi tradicionalne borbene pesmi Rally ‘Round The Flag igra klavir Randy Newman. Enega izmed Cooderjevih učiteljev, zaspanega Johna Estesa, slišimo peti in igrati kitaro v priredbi njegove klasike President Kennedy. V instrumentalni skladbi Maria Elena pa že lahko zaznamo eno Cooderjevih prihodnjih glasbenih usmeritev, to je musica nortena. In še bi lahko naštevali. V številni zasedbi glasbenikov, ki so Cooderju pomagali posneti ploščo Boomer’s Story, je bil tudi njegov dolgoletni sodelavec, iskani studijski bobnar Jim Keltner.

Ry Cooder jezno zavrača vsakovrstne oznake, ki mu jih pripisujejo glasbeni novinarji: “Žalostno je, da hočejo ljudje nenehno označevati druge. Mislim, da so še posebej vztrajni evropski novinarji. Ves čas jim govorim, da sem samo glasbenik. Igram glasbo, ki mi je všeč in se ob njej česa naučim. Nekateri pišejo: ‘Zbira različne sloge in ohranja to in to.’ Nisem muzej. Samo vzamem skladbo, ki mi je všeč, in jo po svoje priredim. To početje ni akademsko, pa tudi ne muzejsko.”

K širšemu občinstvu

Ry Cooder je nov mejnik na svoji glasbeni poti postavil leta 1974 z odličnim albumom Paradise And Lunch in se s sprejemljivejšo glasbo približal množičnemu občinstvu. K širitvi Cooderjevih glasbenih zanimanj sta veliko prispevala skupina pevcev črnskih duhovnih pesmi in legendarni jazzovski pianist Earl Fatha Hines. Cooder pravi: “Gospel mi ni bil všeč, dokler nisem slišal članov skupine Chambers Brothers. Prepevali so v slogu skupine The Swan Silverstones ob spremljavi tresočih se zvokov kitare. Ta glasba me je zadela in kmalu sem spoznal, kje je moje mesto v njej.” Cooder je takrat sodeloval z enim njemu najljubših glasbenikov, s prej omenjenim pianistom Earlom Hinesom.[4] Skladbo Mexican Divorce skladatelja Burta Bacharacha je spretno prilagodil svojemu glasbenemu značaju. Skladbe Married Man’s Fool slepega Willieja McTella, If Walls Could Talk Bobbyja Millerja in It’s All Over Now Bobbyja Womacka so ironične razlage o ljubezni in ločitvi ter razliki med njima. Cooderjev aranžma gospelovske skladbe Jesus On The Mainline bi lahko uporabil tudi kakšen ulični pihalni orkester.

Ry Cooder pa se kot velik eklektik in večni iskalec novih glasbenih izzivov ni ustavil na tem mestu. Na petem albumu z naslovom Chicken Skin Music iz leta 1976 je glasbene zvrsti, znane s prejšnjih plošč, spretno združil z dvema novima: s tex mexom in s havajsko ljudsko glasbo.[5] Takole se spominja usodne vožnje, ko se je prvič srečal s tex mexom: “Te vožnje ne bom nikoli pozabil. Radio sem naravnal na neko mehiško postajo. Predvajala je preprosto in umirjeno glasbo. Potem pa sem nenadoma zaslišal ta zvok - harmoniko, smešni, debeli zven kitar in petje. Prijatelj, ki je vodil diskografsko založbo Arhoolie, mi je povedal, da tej glasbi pravijo musica nortena ali tex mex in da jo spoznaš po značilnem zvoku mehiške harmonike. Rekel je, da je nihče ne mara, ker je tako ponavljajoča se in dolgočasna. Odgovoril sem mu, da je prav to tisto, kar iščem.”[6]

Cooder se je naučil igrati harmoniko; vadil je pol leta, šest ur na dan, sedem dni v tednu. Pri snemanju plošče Chicken Skin Music je sodelovala prava zasedba tex mexa, ki jo je vodil najpopularnejši harmonikar v južnem Teksasu, Flaco Jimenez.[7] Sploh je na plošči Chicken Skin Music zelo raznovrstna glasba. Tradicionalna skladba I Got Mine je iz zakladnice potujočih pevcev in skupin; spomniti velja na tradicijo potujočih zabav, tako imenovanih medicine shows. Ry Cooder je idejo za priredbo skladbe Smack Dab In The Middle dobil, ko je poslušal dve inovativni gospelovski skupini: Golden Gate Quartet in Pilgrim Travellers. Soulovsko klasiko Stand By Me Bena E. Kinga je aranžiral v slogu tex mexa, prirejenem za kvartet. Za priredbo Leadbellyjeve klasike Good Night Irene se je Cooder odločil ob poslušanju Jimenezove skupine; ta je na celonočnih koncertih igrala bolero, valčke in polke. V še eni Leadbellyjevi skladbi, The Bourgeois Blues, igra francosko harmoniko iz Louisiane, skladbi Yellow Roses in Chloe pa je posnel na Havajih z dvema pomembnima izvajalcema havajske ljudske glasbe, Gabbyjem Pahinuijem in Attom Isaacsom.[8] Na plošči torej slišimo klasični havajski zvok iz štiridesetih in petdesetih let. Številne havajske tradicionalne melodije imajo kakovost gospela, vse skupaj pa z vokalno spremljavo obarvajo trije temnopolti pevci, ki jih vodi Bobby King. To je glasba, ob kateri ostane ravnodušno le ledeno, trendovsko občinstvo. Plošča Chicken Skin Music ni dobila preveč navdušenih kritik, vendar se je dobro prodajala. Ry Cooder se je ukvarjal s tex mexom in s havajsko glasbo približno tri leta. Havajsko glasbo je najprej slišal na ploščah in odkril, da je nekaj posebnega: mehka, sladko zveneča, saj kitaristi uporabljajo različne uglasitve, zvok njihovih kitar pa je poln. Da bi o tej močni in kakovostni kitarski glasbi zvedel kaj več, je odpotoval na Havaje, kjer ga je učil danes že pokojni Gabby Pahinui, pevec in predvsem mojster slack/keyjevskega načina igranja kitare. Zanj je bila značilna navadna uglasitev kitare, vendar znižana za ton. Pahinui in Cooder sta najprej samo pohajkovala po obali in včasih zaigrala kakšno pesem. Cooder s prejšnjim načinom igranja kitare ni mogel spremljati velikega mojstra havajske glasbe in je moral prevzeti nov slog, spoznati vse njegove posebnosti in si nato dati duška. Z Gabbyjevo skupino je začel resneje delati konec avgusta leta 1974, ko je z njo igral slaba dva tedna. S Pahinuijem je vsega skupaj posnel 20 pesmi, 11 jih je leta 1975 izšlo na albumu The Gabby Pahinui Hawaiian Band - Vol. 1.

Leta 1977 je izšla Cooderjeva koncertna plošča Showtime. Vsi posnetki, izvzemši skladbo School Is Out, so s koncerta v dvorani Great American Music Hall v San Franciscu, kjer je Cooder nastopil decembra leta 1976 med turnejo, ki se je imenovala Chicken Skin Revue. Showtime je odlična koncertna plošča. Odlikuje jo energična, vitalna in zabavna glasba, največkrat v slogu tex mexa. Cooderja je spremljala skupina sijajnih glasbenikov; omeniti velja vsaj Flaca Jimeneza in Bobbyja Kinga. Tri skladbe so nove, druge so s prejšnjih plošč, kar tri s prvenca. Cooder je nekemu novinarju povedal, da ni ustvarjal mehiške glasbe, pač pa je z Mehikanci igral rhythm in blues. Takole se spominja evropske dela turneje: “Naša evropska turneja je bila zares pravo doživetje. Evropejci so padali na kolena. Spominjam se Ircev, ki so po koncertu razdejali boksarsko dvorano. Evropejci gledajo na ameriško glasbo drugače kot mi. Spoštujejo jo kot nekaj veličastnega, radi poslušajo jazz in blues. Glasbo znajo ceniti.”[9]

Spet ta jazz

Glasbenikov pogled na starejše oblike jazzovske glasbe je zabeležen na plošči z naslovom Jazz iz leta 1977. Ry Cooder je skušal z raziskovanjem vplivov, ki so prispevali k nastanku jazza, prodreti v jedro te glasbe. Plošča Jazz je posvetilo začetnikom te zvrsti, kakršna sta bila pianist Jelly Roll Morton in trobentač Bix Beiderbecke. Morton je v tridesetih letih tega stoletja vplival na številne mlade pianiste; med njimi je bil tudi Earl Hines, slišite ga lahko v skladbi The Dream, priljubljeni pri glasbenikih iz generacije pred Mortonom. V številni zasedbi so bili še Bill Johnson iz Golden Gate Quarteta ter David Lindley in Stuart Brotman, nekoč člana kultne skupine Kaleidoscope. Kitarist z Bahamov Joseph Spence je priredil tri tradicionalne cerkvene pesmi in z značilnim sinkopiranim ritmom vplival na Cooderjev slog igranja kitare. Cooder zatrjuje, da je hotel s ploščo Jazz, ki prinaša večinoma instrumentalne skladbe, pokazati, da se je tudi na obrobju priljubljenih trendov v jazzu dogajalo veliko zanimivega.[10]

Prvi digitalni posnetki

Po radiu ste gotovo že slišali skladbo Little Sister z najbolje prodajane Cooderjeve plošče Bop Till You Drop, izdane leta 1979.[11] To je prva rockovska plošča, posneta z digitalnimi snemalnimi napravami. Glasbeni novinarji so se zaradi revolucionarne tehnologije, Cooderju je namreč ob pomoči nove snemalne tehnologije uspelo doseči kristalno čist in prostoren zvok, prvič širše razpisali o Cooderjevi glasbi. Cooder razmišlja: “Saj je že čas. Snemanje plošč, ki jih nihče ne kupuje, se zdi kot izguba časa. Enkrat se moraš odločiti, da boš posnel ploščo po okusu občinstva. To mi je uspelo le s ploščo Bop Till You Drop. Deset let sem že pri založbi Warner Bros in mislim, da so me pri njej obdržale dobre ocene prejšnjih plošč, ne pa prodajni uspehi.” V spremljevalni skupini so bili sami odlični glasbeniki: bobnar Jim Keltner, tolkalec Tim Drummond, pevec Bobby King in mojster različnih strunskih glasbil David Lindley. Cooder je z izbiro skladb, večinoma gre za skladbe rhythma in bluesa iz petdesetih in šestdesetih let, vnovič potrdil dober okus in izostren aranžerski občutek.

Tudi na plošči Borderline iz leta 1980 je nadaljeval koncept prejšnje plošče, a je končna glasbena slika kljub uporabi digitalnih snemalnih naprav nekoliko slabša. V spremljevalni skupini je bil tudi rockovski pevec in kitarist John Hiatt; slišite ga lahko v njegovi skladbi The Way We Make A Broken Heart. Naslovna instrumentalna skladba je edino Cooderjevo avtorsko delo; skladba 634-5789 pa je bila uspešnica pevca soula Wilsona Picketta. Po mnenju kritikov je Borderline manj pomembna Cooderjeva plošča, s katero je glasbenik napovedal krizno obdobje, ustvarjalna kriza pa je še bolj očitna na albumu Slide Area. “Preprosto nisem mogel dojeti, kaj se dogaja,” pravi Cooder. “Prišel sem do stopnje, na kateri je snemanje plošč izgubilo smisel. Če čutite oviro, ki je ni mogoče premagati, potem začnite ustvarjati kaj drugega.” To drugo je bilo ustvarjanje filmske glasbe!

Cooder v filmu

Film Paris Texas je prelomnica v Wendersovi filmski poti, pa tudi prelomnica v zakladnici filmske glasbe Rya Cooderja.[12] Značilni zvok kitare slide je postal zaščitni znak številnih tako imenovanih road movies. Manj znano je, da je Cooder v vodilni temi priredil gospelovski napev slepega Willieja Johnsona; drugačna različica pa je že na prvi Cooderjevi plošči.[13] Cooderja kot avtorja filmske glasbe odlikuje predvsem izvirna predelava že slišanega. Takšen način dela je ohranil vso glasbeno kariero, enako pa velja za njegovo filmsko glasbo, saj ta tovrstno glasbeno ozadje pravzaprav zahteva.[14]

Dober primer na glasbi temelječe vsebine filma je vsebina filma Crossroads, ki ga je leta 1986 posnel Walter Hill, glasbo zanj pa je napisal Cooder. V zgodbi filma bi lahko našli odlično metaforo sodobne glasbe, predvsem pa tako imenovane Cooderjevske poustvarjalnosti, ki so ji kritiki sicer večkrat priznavali mojstrstvo, ne pa tudi pravega avtorstva in odrešilnega, dobičkonosnega učinka. Film pripoveduje o dečku, ki išče izgubljeno skladbo pevca bluesa Roberta Johnsona. Seznani se s starim temnopoltim glasbenikom, ki naj bi nekoč igral z Johnsonom. Ta ga odpelje prav na tisto križišče, daleč proti ameriškemu jugu, na katerem naj bi Johnson v skladu z legendarno pesmijo Crossroads Blues podpisal pogodbo s hudičem in zavladal v kraljestvu preklete glasbe - bluesa. Vrhunec filma je kitarski dvoboj med dečkom in ‘hudičevim’ kitaristom; v njem seveda zmaga deček in tako odreši nekoč zakupljene duše starih mojstrov.[15]

Cooder je prispeval glasbo za več kot pol ducata Hillovih filmov; in predvsem z njegovo pomočjo je obveljal za enega najbolj cenjenih piscev filmske glasbe. Vestern o tolpi Jesseja Jamesa z naslovom The Long Riders iz leta 1980 odlikuje vse tisto, kar v kinematografih pomenita pretanjena akcija in dobra, kakovostno posneta, žanrska hollywoodska pripoved.[16] Zanimivo je, da je Cooder sodeloval prav pri vseh pomembnih Hillovih filmih, četudi je zagrešil nekaj zelo povprečne glasbe za povprečne Hillove filme.[17] Če izpustimo filme Walterja Hilla in Wendersov Paris Texas, je prva Cooderjeva filmska glasba že v kultnem filmu Performance, ki ga je leta 1970 posnel Noel Roeg, v njem pa je svojo prvo filmsko vlogo odigral Mick Jagger.

Film Geronimo iz leta 1994 je zgodba o legendi Divjega zahoda, o apaškem poglavarju Geronimu. Walter Hill pravi: “Nenehno me sprašujejo, o čem govori ta film. Po intenzivnem petletnem delu lahko povem le, da sploh nisem prepričan, da je film tako preprost. Če bi že moral povedati, o čem govori, bi rekel, da govori o ponosu bojevnika. Kako uglasbiti dramo o dveh različnih kulturah? Kako najti primerne zvoke, ki bi enako dostojanstveno predstavili obe plati zgodbe? Odgovor je bil preprost. Poklical sem Ryja Cooderja.”

Glasbenikova zakladnica filmske glasbe je veličastna. Ry Cooder je posnel glasbo za več kot 15 filmov. Na kar nekaj ploščah s filmsko glasbo je zgolj ena sama Cooderjeva skladba, pa čeprav je priskrbel tudi večino ambientalne glasbe. V osemdesetih letih se filmska glasba še ni tako dobro prodajala, toda za akcijski film Trespass iz leta 1992 so se filmski poslovneži dela že lotili drugače in izdali kar dva soundtracka tega filma. Človek, ki se še vedno rad zabava na kavbojskih veselicah ob zvokih mehiške harmonike, je na vseh drugih posnetkih opustil ustaljene obrazce, kot filmsko glasbo pa je ponudil avtohtono, značilno avtorsko zvočno ozadje. Začel je odkrivati nove glasbene dimenzije.

Cooder danes

Cooder danes zelo rad snema kot studijski kitarist avdiofilske založbe Water Lily Acoustics. V devetdesetih letih se je odločil dati svoji glasbi še bolj svetovljansko razsežnost, in če se je prej v glavnem ukvarjal s tradicijo ameriške popularne glasbe, je s ploščo A Meeting By The River iz leta 1993 napovedal še širša glasbena raziskovanja. Glasba s plošče Talking Timbuktu Alija Farke Toureja in Rya Cooderja je le še en dokaz, da je Ry Cooder eden najbolj eklektičnih glasbenih poustvarjalcev in da lahko od njega v bližnji prihodnosti še pričakujemo izjemno kakovostno glasbo. Vidno vlogo je kajpak odigral tudi pri promociji kubanske glasbe in projekta Buena Vista Social Club.

Jane Weber

[1] Tovrstne vplive je pri nas pred leti raziskoval in o njih pisal Borut Orel.

[2] Ry Cooder je odklonil povabilo, naj postane drugi kitarist v skupini The Rolling Stones.

[3] Novejšega datuma je le skladba Old Kentucky Home Randyja Newmana. Cooder je na snemanju plošče, ki sta jo producirala Lenny Waronker in Van Dyke Parks, igral kitaro, mandolino in bas ter prepeval z nenavadnim glasom. Na prvencu je tudi skladba slepega violinista Alfreda Reeda z naslovom How Can A Poor Man Stand Such Times And Live? Pesem je kot dnevnik krutosti časa velikih razočaranj in jo najdete na izdaji založbe Document, pa tudi na več pomembnih kompilacijah.

[4] Sodeč po njegovih izjavah je Cooderju glasba s plošče Paradise And Lunch še vedno všeč, najbolj pa je zadovoljen s priredbo skladbe Mexican Divorce.

[5] Glasba tex mex izvira iz krajev na obeh straneh meje med Mehiko in Teksasom. Njeno vodilno glasbilo je diatonična harmonika ali accordion.

[6] Cooderjeve izjave smo povzeli po različnih virih (NME, Rolling Stone in drugo).

[7] Med pomembnejšimi skladbami te vrste v Cooderjevem repertoarju je He’ll Have To Go v ritmu bolera. Podobno glasbo je v osemdesetih letih izvajala skupina Los Lobos.

[8] Tudi Leadbelly je velikokrat igral na plesih, zato so njegove pesmi praviloma v močnem ritmu.

[9] Na koncertni plošči je tudi brezhibna različica skladbe Jesus On The Mainline; Ry Cooder jo je zaigral v značilnem slogu bottleneck, zapel pa jo je vokalni trio.

[10] Čeprav so jo kritiki zelo različno ocenili, je to ena najboljših glasbenikovih stvaritev, vendar Cooder glasbe s plošče Jazz, kolikor vem, ni nikoli igral na koncertih.

[11] Skladba je znana iz zakladnice Elvisa Presleyja, na koncertu v Ljubljani pa jo je v zelo zanimivi različici zaigral Chris Cacavas.

[12] Wenders je zanj leta 1984 dobil zlato palmo v Cannesu.

[13] Blind Willie Johnson je pesem Dark Was The Night posnel daljnega leta 1927, njegovi posnetki so na ploščah založbe Columbia/Dots.

[14] O filmski glasbi Rya Cooderja je leta 1994 v eseju pisal Aleš Pogačnik. Njegovo pisanje nam je rabilo kot osnova za pregled in vrednotenje Cooderjevih stvaritev za film.

[15] Tega odličnega dvoboja, oba kitarska sola je posnel Joe Satriani, hudičevega poslanca pa v filmu igra Steve Vai, žal ni na plošči s filmsko glasbo.

[16] Po naslovu tega filma je dobila ime matična skupina našega koncertnega znanca Sida Griffina.

[17] V odličnem Hillovem filmu Southern Comfort, posnetem leta 1981, smo Cooderja še enkrat slišali igrati kitaro slide, vendar glasba, ki para louisianska močvirja, ni izšla na samostojni plošči in jo je slišati samo na dvojni CD plošči z naslovom Music by Ry Cooder (1995, Reprise/Nika). Prav to vam za prvo srečanje s Cooderjevo filmsko glasbo tudi najbolj priporočamo. Večino plošč Rya Cooderja je izdala založba Warner Bros/Nika, zanimivi in poslušanja vredni so tudi Cooderjevi posnetki za založbo Water Lily Acoustics (www.waterlilyacoustics.com). Priporočamo tudi obisk spletne strani http://rycooder.members.easyspace.com.