Letnik: 2001 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Ambrož Bajec-Lapajne

Deški zbori in meščanska kultura

Tradicija deških zborov

Na Danskem lahko obstoj deških zborov zasledimo že vsaj od začetka XIII. stoletja dalje. V tistem času so se ustanavljale šole v povezavi z vsemi katedralami na Danskem. Tam so dečki v zamenjavo za petje pri cerkvenih obredih dobili hrano in stanovanje. Postopoma so tudi večje cerkve v mestih dobile svoje šole, učenci pa so služili za petje v zborih.

Po reformaciji se je zborovsko petje v šolah sistematiziralo. Danski Cerkveni Ordinarij iz l. 1539 je postavil osnutke za povezavo med cerkvijo, šolo in petjem. V vsakem mestu s trgom je obstajala latinskole, to je pomenilo osnovno šolo, vsak učenec pa je moral peti v mestnih cerkvah pri dnevnih jutranjih mašah, večernih službah in seveda pri obhajilu ob nedeljah. Vsak dan med dvanajsto in prvo uro so imeli dečki iz višjih razredov ure petja, da “se naučijo umetnosti pravega petja ne samo v unisonu, ampak tudi večglasno”. To pomeni, da so bili poleg gregorijanskega petja in luteranskih enoglasnih koralov sposobni peti tudi večglasno. Takšna pravila v zvezi s petjem so bila enotna vsem protestantskim cerkvam; glasba in petje sta se poučevala med dvanajsto in prvo uro.

Vendar pa reformatorji v šolah niso poučevali petja le zaradi cerkvenih pevskih zborov. Kot dediščina antike je bila glasba blagoglasni izraz božanske ureditve sveta, ukvarjanje z glasbo pa so smatrali za ugodno pri gradnji osebnosti in izobrazbe. Dečke so tako poučevali tudi glasbeno teorijo.

Šole niso bile več v oblasti Cerkve, ampak mestnih svetov, zato so cerkve plačevale šolam diskantpenge, tako imenovani pevski denar za usluge dečkov. Meščani so tako lahko kupili glasbene usluge dečkov pri porokah ali pogrebih. Ta denar so nato razdelili med pevca in učitelja: za učitelja je to pomenilo precejšen prispevek k plači, učenci pa so tako plačevali le za hrano, obleke in knjige. Tako so, se ve, pošteno bdeli nad tem, da nobena poroka ali pogreb nista minila brez soudeležbe šole. Četudi je meščan izrecno odklonil petje, je moral šoli zanj plačati.

Dodaten prihodek so dečki prislužili s tako imenovanim lovilnim petjem: na praznične dneve so se sprehajali po mestnih ulicah in peli pred hišami meščanov ter tako prosili za denar, ki so ga nato razdelili med pevce ter učitelje po skrbno izdelanem sistemu.

Končno pa so dečki zaslužili del denarja tudi s petjem po meščanskih domovih na zasebnih zabavah. Nekaj časa je bilo precej popularno najemati osnovnošolske dečke, da so peli med jedjo. V XVII. stoletju so nekatere šole dovolile učencem igranje na glasbila, da so lahko nastopali z zborom in orkestrom. To pa je povzročalo težave mestnim muzikantom, ki so imeli neke vrste monopol nad glasbenim zabavništvom. V Kopenhagnu je Metropolitanskolen ali Šola cerkve Naše gospe dosegla z mestnimi muzikanti sporazum, v drugih mestih s trgom pa so borbe med dečki in muzikati ostale močne še desetletja.

Če se poklicnega glasbenika definira po tem, da si služi denar, potem je imela Danska v času od reformacije do leta 1805, ko so bile cerkvene naloge dečkov ukinjene, približno petdeset profesionalnih deških zborov. Posvetno glasbeno ustvarjanje je popolnoma prevzelo cerkveno petje in tako se je oblikoval osnovni element meščanske glasbene kulture.

Kvaliteta zborov se je seveda močno razlikovala glede na kraj in tudi časovno obdobje. Manjše šole se v večglasnem petju niso kaj prida razvile. V cerkveni šoli Holmens, ki je bila navadna danska, in ne latinska osnovna šola, je moral vodja pevcev učiti dečke “preprostega petja, tako, da se vse v cerkvi zapoje dostojno, brez kakršnegakoli nesramnega vreščanja”; tudi vse druge osnovne šole niso prišle dlje od tega. V velikih šolah pa je bilo seveda vse odvisno od osebnega zanimanja in glasbene sposobnosti ravnatelja in prvega pevca. Seznam gradiva pokaže presenetljivo širok repertoar polifonične glasbe takratnih vodilnih skladateljev, pa tudi glasbena kakovost nekaterih šol v določenih obdobjih je bila prav zavidanja vredna. V sredini XVII. stoletja sta imela šolska zbora iz Slagelse in Nykøbing Falstersa sloves najboljših v deželi. Prvi danski festival deških zborov je potekal v Vordingborgu leta 1631, ko so se ob pogrebu kraljice matere Sofije zbrali zbori iz Slagelse, Nykøbing Falstra in Vordingborga.

V XVIII. stoletju je zanimanje meščanov za takšen tip glasbe, ki so ga nudili osnovnošolski zbori, pojemalo. Popularnost sta prevzeli instrumentalna glasba in opera. Prihodek dečkov se je tako znatno zmanjšal. Težava je bila tudi v tem, da je petje na račun splošne izobrazbe dečkom vzelo vse preveč časa. V nekaterih obdobjih pa je bila stopnja izobrazbe na nekaterih danskih osnovnih šolah tako nizka, da je komaj kateri gojenec uspel nadaljevati študij na univerzi. To je privedlo do zahtev po krčenju cerkvenih dolžnosti dečkov. Reforma osnovne šole v letu 1739 je postavila petje in glasbo na stopnjo navadnih šolskih predmetov. V tem času so ukinili tudi lovilno petje, saj dohodek od takšnega petja ni mogel upravičiti težav, s katerimi so se dečki srečevali. Na izletih po ulicah so se ga po navadi pošteno napili in se sprli z mestnim nočnim čuvajem. S kraljevim dekretom iz leta 1805 so tako učitelje in učence razrešili kakršnegakoli petja v cerkvi ali izven nje. Deški zbori so potihnili, dokler ni leta 1924 Mogens Wöldike ustanovil Kopenhagenskih pojočih dečkov.

Tak razvoj je bil značilen ne samo za kraljevino Dansko, temveč, z manjšimi odstopanji, za celotno protestantsko Evropo. Johann Sebastian Bach je bil vodja pevcev v osnovni šoli v Leipzigu - Tomaževi šoli, kjer so bili učenci zadolženi za cerkveno petje v štirih glavnih mestnih cerkvah. V Leipzigu je moral vodja pevcev pri Tomažu tudi sam skladati glasbo za obrede, česar na Danskem od vodje pevcev niso nikoli pričakovali.

Tako v protestantski kot tudi v katoliški cerkvi so deški zbori v zadnjem stoletju utrpeli velik upad. Z delovanjem so nadaljevale le institucije z bogato glasbeno tradicijo, na primer Bachov Tomažev zbor, zbori angleških katedral in nekateri deški zbori kraljevih kapel, denimo v Avstriji (danes Dunajski pojoči dečki) in v Rusiji (danes Deški zbor Glinka); gre torej za tradicijo, ki je ostala neprekinjena do danes.

Od sredine XIX. stoletja je zanimanje za vokalno glasbo nekdanjih časov vodilo do reformacije nekaterih deških zborov, vendar nihče od njih ni pridobil tiste osrednje pomembnosti, kot so jo imeli v petnajstem in šestnajstem stoletju. Nekateri zbori kot King's College v Cambridgeu imajo za svoj raison d'etre še vedno cerkveno petje, drugi so bolj ohlapno povezani s cerkvijo, spet tretji obstajajo kot popolnoma posvetne koncertne institucije. Vendar pa so vsi poklicni deški zbori (pomembna izjema je Tölzer Knabenchor) povezani s šolo. Dnevna vadba je prvi pogoj za visok profesionalen standard, glasba pa ima za dečke še vedno neprecenljivo vzgojno pomembnost. V tem smislu so danes deški zbori in zborovske šole živ izraz humanistične vzgojno-izobraževalne tradicije.

Deški zbori danes

Na koncertih deških zborov pogosto slišimo, da staro glasbo izvajajo izvirno, to je, kot so si jo zamislili skadatelji. To je delno res, vendar je potrebna dodatna opredelitev.

Prvo je vprašanje, kako so si skladatelji pred letom 1800 predstavljali zvočno ustvaritev svoje glasbe. Sam zvok takrat nikakor ni bil tako pomemben del glasbe, kot je danes. Nekaj stoletij je bila instrumentalna glasba tiskana in izdajana brez kakršnekoli navedbe obveznih glasbil ali pa mogoče z alternativnimi glasbili. Pri vokalni glasbi ni bilo tako, saj alternativne možnosti niti ne obstajajo. Ženskam petje v cerkvi ni bilo dovoljeno, in če je delo zahtevalo soprane, so jih morali peti dečki ali pa nihče.

Drugič, sploh ne vemo, kako so deški zbori zveneli. O petju in pevski tehniki v preteklosti imamo le nejasne predstave. Povsem mogoče je primerjati periodična glasbila s tistimi, ki jih uporabljamo danes, da si predstavljamo razliko, vendar pa nimamo preživelih dečkov tistega časa! Kljub vsem raziskavam in skrbi pri avtentičnosti interpretacije je precej verjetno, da so deški zbori zveneli drugače kot danes. Danes verjetno zvenijo bolje. Izboljšane gmotne razmere, kot so zadostna hrana, ogrevani vadbeni prostori, humanejša vzgoja, bolj razvita pedagogija petja, so gotovo pripomogle k izboljšanju zvoka zbora. Včasih so si morali pevci pesmarice deliti, danes ima vsak svojo, brez omembe luči, ki jo ima za branje. Že zgolj to izboljša kvaliteto.

Da je bil Bach sila nezadovoljen s kvaliteto svojih pevcev v Tomanenchoru, vemo. Lahko tudi domnevamo, da svoje težke glasbe ni pisal za “sedemnajst uporabnih, dvajset komaj uporabnih in sedemnajst popolnoma neuporabnih” dečkov, ki jih je imel na uporabo v šoli. V mislih je gotovo imel idealni zbor, kot ga danes vsaj približno predstavljajo deški zbori. Do te mere je drzno trditi, da današnji deški zbori pojejo Bachovo glasbo, kot jo je sam namenil.

Kaj je zvok deškega zbora? Znana anekdota o deških zborih govori o dveh starejših gospeh na koncertu pojočih dečkov. Na poti iz koncertne dvorane ena izmed gospa vidno ginjena reče, da se ji zdi, kot da so peli sami angeli, in ne mladi dečki. Zunaj pa jih podre na tla gruča dečkov, rekoč: “S poti, babici!” Ko se gospe končno pobereta na noge, ugotovita: “Ne, ne niso angeli - DEČKI so bili, dečki!”

Ta bedasti dovtip oriše pogoste sentimentalne predstave v zvezi z deškimi zbori: angelski in nedolžni. Skladatelji tega stoletja uporabljajo deške zbore med drugim ravno zaradi te simbolične vrednosti.

V War Requiemu Benjamin Britten z deškim zborom poudari to, kar je nespremenjeno in kar kaže preko smrti. Danski skladatelj Poul Ruders v Stabat mater - zborovski lepljenki o človeškem trpljenju, napisani za navaden zbor - uporabi deški glas, ki poje preprost baročni recitativ o ogabnem mučenju med grškim vojaškim diktatorstvom. Deški glas je kljub vsemu tehnično še precej nedotaknjen in naj ne bi bil razumel preveč, o čem poje. Besedna elaborija posilstva in muk je še toliko bolj grozovita, če prihaja iz ust otroka, ne odraslega pevca s sočutnim razumevanjem in dramatizacijo. V takem primeru je nedolžnost deškega glasu paradoksalno namerna ali jasna.

V knjigi o Kopenhagenskih pojočih dečkih profesor Søren Sørensen opisuje posebnost zvoka deških zborov: “Deški glasovi imajo ton bolj podoben flavti, ki privablja globlje alikvotne tone v večji meri kot ženski glasovi, imajo manj vibrata, nasploh je ton bolj instrumentalno objektiven.” Pod izrazom objektivnost je najbrž mišljena neizumetničenost in odmaknjenost od subjektivnega podajanja glasbe. Veliko glasbenikov v dvajsetih letih je zavrnilo romantičnost in modernistični ekspresionizem. Pod motom Nova objektivnost so strmeli k ustvarjanju nesentimentalne, obrtniške in objektivne glasbe. Mislili so, da bodo to slišali v zvoku deških zborov, ki je svetel, prozoren in se močno razlikuje od težkega in opernega zvoka takratnih mešanih zborov. (Od takrat je ta razlika vedno manj opazna, saj se mnogo mešanih zborov nagiba k idealnemu zvoku, ki je blizu zvoku deških zborov.) Tudi ta objektivna kvaliteta v zvoku deških zborov je zanimala skladatelje, kot je Igor Stravinski.

Niti objektivnost, interpretirana kot pomanjkanje izraznosti, niti nedolžnost nista povsem idealni za dober zvok in glasbo nasploh; seveda tudi nista absolutni karakteristiki deških zborov. Dober dirigent lahko pripravi dečke peti z ravno takšno izraznostjo in zanosom, kot počno mešani zbori. K temu pa prištejemo nato še poseben zliv (stik) profesionalne umetnosti, v kateri dečki ustvarjajo, in naravne spontanosti deškega glasu.

Če torej deški zbor ni ne avtentičen, ne nedolžen in ne objektiven, pa je zagotovo izvrsten inštrument za izvajanje vokalne glasbe. Osvobojenost vibrata in bogatost osnovnih čistih harmonij v deških glasovih dasta posebno tonsko čistost, ki je posebej dobrodošla v polifonični glasbi. V nasprotju z odraslimi pevskimi zbori, kjer so zbrani posamezniki z različnimi pevskimi tehnikami, so deški zbori vsi šolani v eni šoli in imajo vsi enako tehniko. V primeru, ko zbor pokliče medse še moške glasove nekdanjih pevcev, lahko dosežemo homogen in kompakten zvok. Ko končno vsemu temu dodamo še dejstvo, da združujejo dečki pevsko tehnično sposobnost z amaterskim in otroškim entuziazmom, zagotovo lahko opišemo deški zbor kot zbor par excellence.

Ambrož Bajec-Lapajne