Zgodovina

Glasbena vzgoja kot socialni regulativ v Benetkah 18. stoletja

Zgodovinske raziskave skoraj zavestno spregledujejo dobrodelne in človekoljubne pojave, čeprav je skrb za splošno dobro, torej za reveže, sirote, pohabljence in druge marginalce, posebej v 18. stoletju postala neizogibna za vsakršen gospodarski razvoj in tako malone prva preokupacija evropskih oblasti.

Najpomembnejše je bilo obvladovanje in preprečevanje katastrof. Od prvih ukrepov proti širjenju kuge v Benetkah (l. 1374) so poznali karanteno, sanitarni kordoni so preprečevali trgovanje z okuženo živino, oblasti so plačevale nadomestila za zakol okuženih in zdravstveno sumljivih čred in dajale navodila za preusmeritev viškov žitaric na področja, kjer so visoke cene in špekulacije povzročale lakoto. Administrativni ukrepi so imeli v revnih in lahko ranljivih družbah dobre učinke, čeprav so nesorazmerno visoke davke za izvajanje plačevale prav revne plasti prebivalstva. Po kameralističnem prepričanju, da je le trgovina vir nove vrednosti, so morale biti mezde zelo nizke, kar naj bi bila edina motivacija za boljše delo. Da bi se mezde obdržale na nizki ravni, je morala na trgu delovne sile vladati velika konkurenca. Delavec je moral zaposliti še vso družino; mezdna politika je bila vzgojno sredstvo, delovna disciplina pa ena od osnov kapitalistične proizvodnje.

Čeprav so bile Benetke v 18. stoletju že daleč od nekdanjega blišča, bi brez Napoleonove pomoči težko tako hitro in klavrno končale večstoletno pot pomorske velesile. Od poznega srednjega veka si je Serenissima prizadevala reševati vsaj nekatere moteče pojave, ki sta jih povzročali rast prebivalstva in revščina. Vsak dan so se rojevali neželeni otroci, v Benetkah pa so tudi v obdobjih gospodarskih kriz in družbene dekadence našli praktično rešitev tega večnega problema.

Zapuščeni otroci in sirote so se lahko zatekli v zavod Derelitti, kasneje poznan kot Ospedaletto, ki ga od leta 1674 krasi razkošna baročna fasada. V začetku 18. stoletja je tam poučevala violino gospa, znana preprosto kot Anamarija. Razsvetljenec Charles de Brosses, znan po sporu z Voltairom, sicer tudi župan Dijona, ji v pismih s potovanja po Italiji v letih 1739-40 pripisuje tehnično spretnost, primerljivo z virtuoznim Tartinijem.

Neozdravljivo bolni so našli zatočišče v leta 1522 ustanovljenem zavodu Incurabili. Stavba je bila zgrajena poleg kanala Giudecca, kjer so razkladali splave z lesom (Zattere). Tam je od leta 1736 do leta 1776 violino poučeval Matteo Puppi, čembalo pa Baldassare Galuppi, znan kot »Il Buranello« (1706-1785). Slednji je najprej v Londonu skladal za tamkajšnjo italijansko opero, v Benetkah pa po letu 1762 na Goldonijeva besedila pisal komične opere in upravljal glasbeni program cerkve Svetega Marka.

Drugi reveži in brezdomci, ki bi bili sicer obsojeni na beračenje, so se lahko napotili v Ospedale dei Mendicanti, ubožnico, imenovano tudi po svetem Lazarju, kjer so mojstri poučevali igranje na piščali (Monferrato, Legrenzi in Partenio). V začetku 18. stoletja je Giorgio Gentili tam skladal sonate in učil violino, Antonio Biffi pa vodil zbor. Do danes se je ohranilo zelo malo notnih zapisov iz teh treh zavodov, več se je ohranilo iz zbirališča najdenčkov Pietà, kjer so se ukvarjali tudi s poučevanjem sicer neobičajnih instrumentov, denimo viole d’amore. Menda so imeli največ možnosti preživetja prav najdenčki, ki so bili previdno odloženi v košare pred bolnišnico Pietà na obrežju Schiavoni.

Beneški zgodovinar Francesco Sansovino je že leta 1581 omenjal, da je prioriteto v skrbi za zapuščene otroke ukazal sam dož. Z državno pomočjo in prispevki državljanov je bilo poskrbljeno za hrano, obleko in vsaj za glasbeno vzgojo. V šestdesetih letih 17. stoletja so v zavodu Mendicanti skrbeli za prek 400 revežev, med katerimi so mnogi postali spretni glasbeniki in igrali in peli pri mašah in drugih liturgičnih obredih.

Najpogostejša glasbena oblika je bila oratorij, katerega instrumentalna barvitost, pravi izziv za skladatelje, naj bi nadomestila učinek scene, sicer odlike opere. Vivaldijev oratorij Juditha triumphans (1716), napisan v čast beneške zmage nad Turki, je z mojstrsko inovativno razporeditvijo glasbenikov v več cerkvenih ladij vzpodbudil razvoj koncerta kot glasbene oblike. V takih razmerah, ko sta za diplomatske slovesnosti in plemiške poroke pisala Albinoni in Vivaldi, na vsakoletnem koncertu Svete Cecilije (22. novembra) pa je igralo prek sto članov glasbeniškega ceha, so seveda cvetele glasbena pedagogika in različne obrti za izdelavo instrumentov.

V obdobju, ko je bila glasba edina dostojna zabava, so glasbeniki vestno vadili in koncertirali v številnih beneških cerkvah, za prgišče novcev so se po obrežjih kanalov, tlakovanih ulicah in trgih širili nežni zvoki violin, rezke in hitre melodije pihal, donel je bas. Turisti, tuji trgovci in visoki predstavniki tujih vlad so beneške superlative radi opisovali v pismih, uradnih poročilih in spominih. Charlesa de Brossesa je najbolj očarala v poznem srednjem veku ustanovljena bolnišnica Pietà: “Slovi tudi po odličnosti simfonij - kakšna popolna izvedba! Prvi takt godal, ki v pariški operi zveni tako bahaško, je tu res izjemen ...” Zaradi splošno priznane kakovosti poučevanja so tudi premožnejši Benečani želeli šolati sinove in hčere v tej prestižni ustanovi, pripravljeni so bili hliniti revščino ali bankrot. Take sleparje je bog kaznoval s prekletstvom in izključitvijo iz občestva, civilna oblast pa je od njih izterjala stroške. Grešnikom je papež Pavel III. leta 1548 z bulo omogočil, da se s pokoro rešijo najhujšega, škodo pa so morali vendarle poravnati.

Politične in gospodarske razmere so spodbujale ljudske množice v iskanje ugodja in užitkov, to je bilo manj grešno, če je bilo povezano s človekoljubjem. Cvetel je za mesto in prebivalce dobičkonosen turizem, relativno malo je bilo trajne revščine, mestna oblast je ob krizah hitro in učinkovito ukrepala tudi s pomočjo štirih dobrodelnih ustanov. Nepopisno hvalo so Benetkam prepevali marsikje. Goste so očarale čistost in številne lepote mesta, vsepovsod so oči in ušesa našla harmonijo. Okoli leta 1700 je mesto obiskal ruski diplomat Piotr Tolstoj in zapisal, da nikjer drugje ni slišal tako sladkih in harmoničnih zvokov. Danski kralj Friderik IV. se je desetletje kasneje udeležil orkestralne maše in koncerta, kjer je igral in dirigiral Antonio Vivaldi. Anglež Edward Wright je okoli leta 1720 slišal nekaj presenetljivo dobrih skladb, v tridesetih letih pa je Nemec Keysler poudaril, da finančna sredstva za učitelje glasbe v štirih dobrodelnih ustanovah prispeva država. Von Pöllnitz je objavil seznam slavnih beneških učiteljev glasbe in bil presenečen nad množičnostjo občinstva. V posthumno objavljenih v Izpovedih (1788) Jean-Jacques Rousseau priznava orgelski glasbi v cerkvi bolnišnice Pietà izjemno čutnost in ganljivost. Tudi Anglež Samuel Sharp je po obisku Benetk okoli leta 1765 zelo pohvalil tamkajšnje koncerte. Najbolj prepričljiv pa je bil glasbenik in zgodovinar Charles Burney (1726-1814), ki je glasbeno ustvarjalnost med prvimi raziskoval na osnovi virov. Obiskal je vsa pomembna evropska glasbena središča, njegovi zapiski pa nudijo avtentična pričevanja o glasbi 18. stoletja. Nekega poletja, ko je kljub neznosni vročini in rojem komarjev šel poslušat “angelsko petje”, je opazil, da so dekleta v bolnišnici Mendicanti pela bolje kot v Pietà, čeprav je bilo tam prek tisoč deklet in sedemdeset glasbenikov. V cerkvi sv. Lovrenca se je navdušil nad Tartinijevim učencem Antoniom Nazarijem: “Prva beneška violina je brezhibna, zveni gladko, nežno in polno hkrati. Nazari igra z veliko lahkoto, v celoti gledano je med najboljšimi solisti na tej strani Alp.” Nekaj dni kasneje ga je spet poslušal v množično obiskani cerkvi Celestia in zapisal: “Ne poznam sicer avtorja glasbe, preseneča pa z neobičajnimi novostmi.”

Vrhunsko glasbo so igrali tudi v najpomembnejših središčih beneškega prestiža, predvsem seveda v cerkvi Sv. Marka, ne le v številnih majhnih in bolnišničnih cerkvah. Pomen glasbenega življenja za beneško blaginjo in mednarodni ugled ponazarja primer zadnjega velikega mojstra italijanskega renesančnega madrigala Monteverdija (1567-1643), ki je po letu 1613 urejal glasbeni program v osrednji cerkvi Sv. Marka. V Benetke ga je privlekla stabilna in dobro plačana služba, kot pravi v pismu mantovskemu svetovalcu, dosmrten položaj, ki ga ne more ogroziti niti doževa smrt. Če se sam ne odpravi po plačilo, mu znesek prinesejo domov, dodatnih 200 dukatov dobi za koncerte ob državniških in cehovskih slovesnostih, do 50 dukatov pa za tri maše. Nečimrnosti godijo tudi zahvale pomembnih mož z izbranimi besedami.

Glasbeniki se v zapisih zaradi anonimnosti izvora pogosto ne pojavljajo s polnimi imeni. Značilni so imenski determinativi, denimo Lucietta dalla viola, Chiaretta, Silvia, Anna-Maria in Michieletta del violino. Burney pa v zapisih o dvournem koncertu, ki so ga v bolnišnici Mendicanti priredili prav njemu v čast, navaja tudi priimke glasbenic. Dekleta so igrala violine, oboe, čembale, francoske rogove in celo kontrabase, prednica je dirigirala, prvo violino je zelo dobro igrala Antonija Cubli, čembalo pa sicer tudi zborovodja Francesca Rossi. Zaradi neobičajnih orkestralnih zasedb skladb Vivaldija in sodobnikov so se dekleta učila več glasbil hkrati. Med koncertom so si jih izmenjevala in vse obvladala z enako bravuro.

Burneyjeve opise pouličnih muzikantov, ki jih je redno srečeval med pohajkovanjem v jutranjem hladu, dopolnjujejo Grevenbrochove barvne ilustracije oblačilne kulture Benečanov sredine 18. stoletja. Burney zelo hvali tudi poulične glasbenike, ki bi v katerikoli drugi evropski državi izzvali pozornost in zaslužen aplavz. Navadno so igrali v skupinah po tri do štiri godala, na trgu Svetega Marka pa so se zbirale tudi večje skupine s pevci in kitarsko spremljavo.

Francesco Sansovino leta 1581 našteva cerkve po posameznih mestnih četrtih: Sestiero di Castello: 29 cerkev, 32 orgel; Sv. Marko: 18 cerkev, 40 orgel. Wright, Tolstoj in de Brosses omenjajo, da so orgle igrale predvsem ženske. Neka Grevenbrochova risba kaže sirote v cerkvi bolnišnice Pietà med petjem ob spremljavi orgel. Bolnišnice so imele v tistem času bistveno vlogo ohranjanja socialnega miru in blagostanja, proizvajale pa so kulturno dejavnost, ki je zabavala poslušalce in materialno preskrbela izvajalce. Moderni izvajalci beneške baročne glasbe pogosto pozabljajo prav ta vidik.

V drugi polovici 18. stoletja so bile zaradi čedalje manjše politične in ekonomske moči države ogrožene tudi beneške dobrodelne ustanove, nekateri tudi boljši glasbeniki pa so morali iskali zaslužek drugje. Zavod Incurabili je propadel leta 1776 in s seboj povlekel še druga dva. Le Pietà je z dobrodelnimi prispevki posameznikov deloval do prvih let 19. stoletja, navada, da so na trgu Svetega Marka na božični večer nastopali slavni pevci, pa se je obdržala še dlje.

Čeprav so bila mnoga mesta na vzhodni obali Jadranskega morja več stoletij pod beneško oblastjo, je bilo tamkajšnje kulturno življenje neprimerno revnejše. Plemiški krogi niso pospeševali različnih oblik glasbe za gledališče in niso sprejemali melodram iz matične beneške dežele. Ta fenomen je značilen za Istro in za Dalmacijo, razen Dubrovnika, katerega oligarhija je bila bolj odprta za vplive Italije in Evrope. Malo je bilo tudi kronistov, ki bi dokumentirali sočasno kulturno življenje. O številu koprskih stolnih glasbenikov okoli leta 1700 poročajo le o štirih pevcih, dveh violinistih in o Tarsii kot organistu. Take izvedbene možnosti so jasno omejevale tudi skladateljske dosežke. Nič bolje ni bilo na avstrijskem delu obale, ki je morala prestajati demografske, gospodarske in politične ukrepe, s katerimi je dunajski dvor hotel konkurirati beneški prevladi na morju. Tudi tu so imeli sirotišnice in podobni zavodi pomembno vlogo v nastajajočem kapitalističnem sistemu proizvodnje. Zanj so pripravljali v ponižnosti vzgojeno anonimno delovno silo brez lastnine in sorodstva, pogosto brez imena, neredko z duševno ali telesno okvaro, ki je preprečila stremljenje po boljšem in paralizirala puntarske izbruhe. Suknarna ljubljanskih deželnih stanov je bila ustanovljena leta 1725 zaradi preskrbe Vojne krajine z uniformami, hkrati pa je reševala probleme mesta s sirotami, brezposelnimi, invalidi, pa tudi z zločinci in postopači. V Trstu je bila prva sirotišnica in ubožnica ustanovljena v začetku šestdesetih let 18. stoletja. Toda tu niso poučevali glasbe. Tu ni donel bas, dekliški glasovi niso razveseljevali petičnih popotnikov. Trst se je moral zaradi izvoza kmetijskih pridelkov iz pravkar osvojenih predelov Panonske nižine preobraziti v cvetoče pristanišče. Potreboval je pridnih rok za prejo konoplje in svile, za tkanje platna za jadra, izdelavo ladijskih vrvi in tako naprej. Kapitalske naložbe v pristaniško in trgovsko infrastrukturo so morale biti profitno dovolj zanimive. Leta 1764 je komerčna intendanca priporočila, naj v ženski bolnišnici namesto preje konoplje uvedejo izdelavo svilenih nogavic, ker je bolj donosna. Obrtniki so dobivali koncesije, kredite in privilegije, če so iz sirotišnice vzeli nekaj fantov v uk, nekatere pa so zaposlili za pomoč na ladjah. V teh letih je cesarica potrdila tudi statute koroških sirotišnic, najprej za celovško, ki jo je izkoriščal suknar Thys. Poslovneži so namreč nenadoma kazali veliko krščanskega usmiljenja do sirot in so ustanavljali sirotišnice v bližini svojih obratov. V Thysovi suknarni je delalo okoli 500 sirot, ki so po letu 1780 pričele množično umirati. Štiri leta kasneje so obrat ukinili, saj ni bilo več delovne sile. Čeprav so tovrstne ustanove proizvajale več, kot je stalo vzdrževanje, so že od sedemdesetih let 18. stoletja propadale predvsem zaradi skromnega domačega trga in pomanjkanja kapitala.

Glasba pa je imela tudi v obdonavski monarhiji pomembno družbeno vlogo. Z vključenostjo v redne in pogoste procesije, ki so bile vezane na liturgično leto, cehovska praznovanja, vojaške parade, shode bratovščin, obiske tujih diplomatov, praznike cesarske dinastije in tako naprej, je tudi glasba ustvarjala simboliko stabilnosti in kontinuitete oblasti, z organizirano strukturo in izrazom je nudila subtilno metaforo za idealno, hierarhično strukturirano, a harmonično družbo. Charles Burney omenja, da ne mine dan brez vsaj ene procesije, saj je obiskal Dunaj prav v zelo živahni procesijski sezoni. Po njegovem mnenju se je preprosto ljudstvo, ki je bilo tako ali drugače vključeno v dogajanje, naučilo peti prav s pomočjo te institucije.

Povedano pa seveda ne zadostuje, da bi se poigrali z mislijo o lahkotni, mediteranski romanski duši in o resnobni, v delo vpreženi germanski ...

Igor Presl

Bibliografija:

Arnold, D. Music at the Mendicanti in the 18^th-century + musical life in a lesser-known Venetian conservatory. Music and Letters, Vol. 65 (1984), no. 4.

Constable, M. V. The figlie-del-coro + pii-luoghi of 18^th-century Venice - fiction and fact. Journal of European studies, Vol. 11 (1981), no. 42.

Čoralić, Lovorka. Prispevek k poznavanju delovanja slovenskih priseljencev v Benetkah od 15. do 18. stoletja. Kronika, let. 42 (1994), št. 2.

Faganel, T. Glasbena zapuščina Antonia Tarsie. Muzikološki zbornik, zv. 30 (1994).

Kertzer, D. I. Sacrificed for honor: Italian infant abandonment and the politics of reproductive control. Boston, 1993.

Kertzer, D. I., in Koball, H. Growing up as an abandoned child in nineteenth-century Italy. History of the Family, Vol. 2 (1997), no. 1.

Komlos, J. Patterns of children’s growth in East-Central-Europe in the 18^th-century. Annals of human biology, Vol. 13 (1986), no. 1.

Page, J. K. Music and the royal procession in Maria Theresia’s Vienna. Early music, Vol. 27 (1999), no. 1.

Schmidt, V. Doneski k problemu otroškega dela v začetku kapitalističnega razvoja na Slovenskem. Zgodovinski časopis 10-11/1956-57.

Stevens, D. Musicians in 18^th-century Venice. Early music, Vol. 20 (1992), no. 3.

Stevens, D. Orphans and musicians in Venice. History today, Vol. 50 (2000), no. 5.

Stipčević, E. The Serenissima, Istria and Dalmatia, contacts and mutual influences of 16^th-century and 17^th-century music. International review of the aesthetics and sociology of music, Vol. 24 (1993), no. 1.

Svobodny, P. Child mortality in the Italian Hospital in Prague (1719-1789). Journal of familiy history, Vol. 19 (1994), no. 2.

Šorn, J. Začetki suknarne kranjskih deželnih stanov. Zgodovinski časopis 6-7/1952-1953 (Kosov zbornik).

Šorn, J. Od klasičnih tekstilnih manufaktur k mehaničnim tekstilnim tovarnam. Zgodovinski časopis 1/1979.

Trisciuzzi, L., in de Rosa, D. I bambini di sua maestà: esposti e orfani nella Trieste del ‘700. Milano, 1986.