Letnik: 2001 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik
Italian Instabile Orchestra
Največji italijanski novojazzovski podvig
Če smemo zaupati naši recepciji jazzovskega dogajanja v Italiji v devetdesetih letih, se ob kopici odličnih glasbenikov vsaj štirih generacij tisto najrelevantnejše dogajanje vrti okoli dveh ustvarjalnih mediatorjev, ki se za povrh niti slučajno ne branita sodelovanj. To sta pihalec Carlo Actis Dato in trobilec Pino Minafra; oba seveda tudi skladatelja in aranžerja, vodji številnih malih in velikih zasedb, animatorja in organizatorja festivalov ter drugih glasbenih dogodkov ter zagotovo še kaj.
Predvsem pa sta kot izjemno odprta, novemu in smelemu naklonjena ustvarjalca prva moža osrednje italijanske novojazzovske institucije Italian Instabile Orchestra. Zaradi vseh teh kvalitet obstaja v tukajšnji sredini že nekaj let načrt pripeljati ju skupaj v Ljubljano. Ta načrt se letos uresničuje. Najprej je Pino Minafra s Sud Ensemble navdušil na sklepnem koncertu Druge godbe 1999 - žal takrat brez Carla Actisa Data, ki je bil sicer še reden sodelavec te zasedbe, a je v tistem času gostoval na Japonskem. Zato pa ga je Ljubljana gostila letošnjo pomlad z njegovim legendarnim kvartetom. In opravili so odlično pripravo terena za prihod najboljšega, največjega in najpomembnejšega glasbenega agregata, kar jih deluje na italijanski mladojazzovski sceni: za Italian Instabile Orchestra.
Med spremljevalci sodobnega jazza in njegovih izvlečkov zdaj že kultni Italian Instabile Orchestra so se v dobrem desetletju delovanja zagotovo razvili v enega najboljših orkestrov na svetu. Kot pokaže pogled nazaj, je takšen razvoj najprej in najbolj presenetil same člane orkestra. Ko se je leta 1990 Pino Minafra po posvetu s prijateljem, pesnikom Vittoriom Curciom, in z Riccardom Bergeronejem, ključnim italijanskim “impresariom” sodobnega jazza, odločil, da za nastop na prireditvi Europa Jazz Festival v južno italijanskem mestecu Noci, katere programski vodja je bil, povabi v orkester novojazzovske glasbenike vseh generacij iz vseh italijanskih pokrajin, je računal le z enkratnim dogodkom. A vanj vložena energija in predvsem cilj, ki si ga je sam že pred tem postavil, da bo “zlomil oklep ravnodušnosti, ki obdaja italijansko ustvarjalnost jazzovskega izvora doma in v tujini”, sta porodila povsem drugačen razvoj dogodkov. Ob omenjeni priložnosti je izjavil za javnost: “Vsi so prepričani, da je v Italiji mogoče dobiti dober kapučino ali pico, morda tudi opero, da pa je njen jazz provincialen. Naredil bom vse, da spremenim to predstavo.” Tedaj je zvenel naivno utopično, a če se danes ozremo nazaj, se izkaže, da mu je to uspelo presenetljivo hitro, razvoj dogodkov je bil večplasten, uporabljena orodja pa njegove lastne zasedbe in podobni samostojni podvigi koleg, seveda pa še posebej prav najtežji med njimi; tisti, ki se je na začetku zdel najmanj verjeten in je bil zaradi skupnega dela zelo različnih ustvarjalcev najmanj predvidljiv projekt: Instabile.
Seveda Italian Instabile Orchestra ni bil in tudi danes ni edini evropski novojazzovski orkester. Pa tudi nastal ni na osnovi kakšne izvirne ideje. Že prej so v posameznih evropskih okoljih na nacionalni ravni nastajale podobne združbe glasbenikov, v katerih so pripadajoči jim ustvarjalci preverjali glasbene zamisli, katerih zahtevnost je presegala izrazne možnosti manjših zasedb, hkrati pa praviloma potrjevali tudi Minafrovim podobne zamisli o nujnosti širše prepoznavnosti določene lokalno ali nacionalno zamejene jazzovske in postjazzovske produkcije, ki jo je mogoče doseči na tak način. Njihovemu početju je bil sprva praviloma podložen eden od dveh konceptov: globalističen, transnacionalen, ustvarjajoč glasbeni izraz, neobremenjen s kulturnimi posebnostmi in razlikami, ter tisti, ki je gradil na nacionalni ali celo regionalni identiteti, ali, še bolje, na prepletu obeh. Prvi pristop so gojili predvsem zgodnji evropski orkestri iz poznih šestdesetih in sedemdesetih let, med njimi predvsem Globe Unity Orchestra in King Ubu Orchestra, pa zgodnji nizozemski ICP Orchestra, ki pa se je pozneje postavil ob bok Berlin Contemporary Jazz Orchestra, London Improvisers Orchestra in Vienna Art Orchestra, ki so že z imenom kazali na izvor glasbenih virov in tudi njihovih “obdelovalcev”. Italian Instabile Orchestra, najmlajši med njimi, pa je bil vendarle prvi, ki je šel v svojem konceptualnem zastavku še dalj. Skladbe, ki jih uvršča v repertoar, so prepoznavno utemeljene v osebnih zgodbah avtorjev, v katerih je regionalna sestavina njihovega izvora izpostavljena sestavina, a z izvedbo v tako sestavljenem orkestru dobijo tudi nacionalno razsežnost: predstavljajo Italijo, ki sama sebe od nekdaj prepoznava prav skozi regionalizme. Zato se zdi, da je glasbena splošna podoba tega orkestra nekako “etno” podloženo, čeprav bi v njej le z največjim trudom rekonstruirali pristne ljudske izvore. So pa seveda v njeno mozaično podobo vstavljeni drobci, ki ne morejo skriti izvora v posamezni regionalnih kulturah. In ravno to prepletanje regionalnega, nacionalnega in internacionalnega daje Italian Instabile Orchestra izjemen glasbeni profil ter s tem tudi status med vsemi danes delujočimi evropskimi novojazzovskimi orkestri.
Kot že rečeno, je Minafrova naivno utopična zaveza presenetljivo hitro obrodila sadove. V dobrih desetih letih je orkester obredel praktično vse pomembne svetovne jazzovske festivale in seveda nastopil še na številnih koncertnih odrih, ob tem izdal štiri albume pri treh vodilnih evropskih založbah in le enega pri italijanski, bil uvrščen na različne kompilacije italijanskega jazza, bil letos januarja v letnem izboru že šestič nominiran za najboljšo italijansko jazzovsko skupino, ob številnih predstavitvah ter odličnih kritikah plošč in koncertov v mednarodnem glasbenem tisku pa je o njem izšla že tudi knjiga. Leta 1994 je album Skies of Europe, izdan pri založbi ECM, omogočil, da je glasba orkestra dosegla kar najširše jazzovsko občinstvo. Konec leta 1997 je bil v Pisi tridnevni festival, ki je bil v celoti posvečen glasbi tega orkestra ter projektom njegovih članov z lastnimi ali ad hoc sestavljenimi skupinami. Ta dogodek je dokumentiran na dvojnem albumu, izdanem pri Leo Records. Leta 1999 so v Amsterdamu organizirali še en Instabile Festival. Takrat je orkester prvič izvajal skladbe, ki jih niso napisali njegovi člani, ter gostil tudi znane nizozemske glasbenike Gussa Janssena, Misho Mengelberga in Willema Breukerja. Breuker je bil potem kot gost “presenečenje” med njihovimi nastopi na nekaterih drugih evropskih festivalih. Lani so najprej gostovali na festivalih v Kanadi in v ZDA, potem pa septembra v domačem Ruvu di Puglija na italijanskem jugu v okviru Talos Festivala pripravili praznovanje desetletnice delovanja. Praznovanje, ki je bilo glasbeno zares navdušujoče. Na prvem koncertu je bila zasedba orkestra okrepljena s skoraj vsemi glasbeniki, ki so v njem kdaj sodelovali, ob tem pa je bil predstavljen njihov zadnji album Litania Sibilante (glej Plošče). Na drugem, sklepnem koncertu festivala pa se jim je kot gost pridružil legendarni pianist Cecil Taylor (glej Musko #10/00). Seveda tudi letos ne mirujejo. Kar nekaj italijanskih nastopov je že za njimi, najpomembnejši pa bodo zagotovi tisti, ki se bodo zgodili med 22. in 25. novembrom v Pisi na drugem Instabile Festivalu. Pred tem pa bodo nastopili vsaj še na dveh portugalskih festivalih, pa na jubilejnem 20. festivalu jazza v Skopju, a najprej jih bomo poslušali tukaj, v Ljubljani, 29. junija, drugi večer mednarodnega festivala jazza. Ne zamudite te izjemne priložnosti.
Zoran Pistotnik