Kongres v Weikersheimu

Spreminjanje odnosa do glasbe

Sprehod po nemškem mestecu Weikersheim je pravi oddih. Tistih nekaj uličic s trgovinami in gostilnami se kar skrije ob pogledu na veličastno staro graščino z versajsko oblikovanim vrtom in velikim zelenim parkom. Tu srečaš predvsem dvoje: dobra vina, kajti vse okoliške griče krasijo strumno urejene trte, in glasbo. V graščini namreč stoluje Glasbena mladina Nemčije, ki prek celega leta prireja najrazličnejše glasbene delavnice in tečaje. Lani je tu še Mednarodna zveza Glasbene mladine odprla informacijski center in zaživele so nove izobraževalne oblike, namenjene ne le mladim glasbenikom, ampak tudi mentorjem in organizatorjem.

Prve dni maja se je v Weikersheimu zbralo kakšnih stopetdeset glasbenih pedagogov, glasbenikov, organizatorjev in muzikologov iz osemnajstih evropskih držav ter Ekvadorja, Venezuele in Združenih držav Amerike. Tema posvetovanja, ki je v dveh dneh intenzivnega dela vključevalo več praktičnih delavnic, je bila namenjena predvsem koncertom za otroke. Uradni naslov je bil SOS Young Audiences!, bistvo druženja pa izmenjava izkušenj, iskanje najboljših rešitev, kako mladim približati glasbo. Zvrstilo se je nekaj odličnih predavateljev, ki so svoje poglede in izkušnje predstavili nadvse slikovito in jih praktično preskusili na udeležencih.

Vsi programi, predavanja in delavnice so temeljili na vprašanju, kako mlade in najmlajše pripraviti na poslušanje, sprejemanje in razumevanje glasbe. Pristopi so po svetu precej različni, pomembno pa je gotovo dejstvo, da se koncertanti in orkestrski glasbeniki vse bolj zavedajo svoje aktivne vloge v vzgojnem procesu. V marsikateri deželi je Glasbena mladina tista, ki pripravlja največ tovrstnih projektov. Tako je na primer v Avstriji, v Franciji in v Belgiji, kjer se vsako leto zvrsti na stotine koncertnih dogodkov, oblikovanih za različne starostne stopnje, medtem ko se na primer v Nemčiji Glasbena mladina šele začenja načrtno ukvarjati s to dejavnostjo. Zato pa v tej veliki državi z bogato glasbeno tradicijo večina glasbenih hiš sama dobro skrbi za izobraževanje mlade publike. Temu so namenjeni družinski koncerti ob koncu tedna za starše z otroki, pa možnost poslušanja generalk, organizirani pogovori z izvajalci, pogosto tudi posebej pripravljeni dopoldanski koncerti za mladino.

Poseben projekt so predstavili člani komornega orkestra, ki deluje v nemškem gradu Werneck. Na štirih münchenskih osnovnih šolah so v povezavi z mestnimi oblastmi in posebno fundacijo münchenske hranilnice pripravili pettedensko ustvarjalno delavnico. Učence tretjih in četrtih razredov so redno obiskovali in jih z različnimi ustvarjalnimi igrami učili poslušati in prepoznavati šume in zvoke, te narisati in oponašati, si nato šume in zvoke izmišljati, iz njih sestavljati lastne zvočne zgodbe ter jih končno zapisovati. Otroci lahko uporabljajo vse, kar jim pade na misel. Lastno telo, seveda svoj glas, zvočila, ki jih sami sestavijo, in glasbila, ki jih morda že znajo igrati. Nastale so imenitne risbice in nekakšne sodobne partiture. Sklep delavnice je bil pravi večerni koncert, na katerem je komorni ansambel odigral repertoar, nato pa so svojo skladbo predstavili otroci.

Bistvo te delavnice je torej spoznavanje osnovnih glasbenih elementov in spodbujanje ustvarjalnosti. Prav to pa je že dolgo temelj glasbene vzgoje v Veliki Britaniji. Mladi skladatelj in saksofonist Paul Rissmann je z največjim navdušenjem pripovedoval, zakaj se je odločil za moderatorja in animatorja Škotskega nacionalnega orkestra. Njegov cilj je promovirati uživanje v glasbi. Povezuje se z lokalnimi oblastmi in s pedagogi v šolah in vrtcih, pripravlja delavnice zanje in vodi koncerte za otroke od tretjega leta starosti dalje. Pomagajo mu skoraj vsi člani orkestra, ki prav tako hodijo po šolah in tam otrokom predstavljajo svoje glasbilo, jim igrajo in z njimi skupaj ustvarjajo. Številke so fascinantne! Škotski nacionalni orkester na leto odigra 140 večernih koncertov, po dva različna programa na teden. Ob tem veliko snema. Delu z otroki po šolah se člani orkestra posvečajo seveda v prostem času. V zadnji sezoni je ta orkester izvedel pet koncertov v veliki dvorani, koncerte je poslušalo okrog 9000 otrok. A pred tem so glasbeniki pripravili kar 14 delavnic za učitelje in 331 glasbenih obiskov v razredih. Paul Rissmann trdi, da je priprava otrok na poslušanje pravega koncerta, ki ga zares lahko uživajo, šestmesečen proces. Ta proces veliko pomeni tudi samim glasbenikom, saj vsi, ki v njem sodelujejo, priznavajo, da se od otrok ogromno naučijo. Najlepše pa je to, da so na samem koncertu otroci in glasbeniki že stari znanci in skupaj uživajo v glasbi.

Osnovna zamisel pa ni njihova, ampak so jo prevzeli od Londonskih simfonikov, ki so projekt razvili. Ključna osebnost tega vzgojnega procesa je Richard McNicol, profesionalni glasbeni animator Londonskih simfonikov, ki je uvedel ta poklic v Britaniji. Poleg študija glasbe na oxfordski univerzi, izkušenj srednješolskega profesorja in flavtista Londonskih simfonikov mu k izjemnim uspehom pomagata predvsem očarljiva osebnost in pretanjen občutek za sočloveka. Leta 1977 je pod imenom Apollo Trust ustanovil organizacijo poučnih glasbenih projektov, kakršnih so se sčasoma oprijeli skoraj vsi britanski orkestri. Gospod McNicol pri delu izhaja iz prepričanja, da se glasbo najbolje naučimo razumeti, če se sami ustvarjalno ukvarjamo z glasbenim gradivom. Zato iz elementov znanih skladb sestavlja zanimiva gradiva za delo v razredu, predava in vodi najrazličnejše ustvarjalne glasbene delavnice, neprekosljiv pa je kot komentator in animator koncertov Londonskih simfonikov za otroke in mladino. Ne smemo prezreti, da mu pri tem izdatno pomagajo člani orkestra, ki se zavedajo pomembnosti priprave na poslušanje, pa tudi osnovna glasbena vzgoja na britanskih šolah, ki se precej razlikuje od naše.

Takole mi je pripovedoval gospod McNicol:

V Veliki Britaniji temelji glasbena vzgoja na misli, da naj bi otroci glasbo ustvarjali, skladali, in to vsi otroci. Tak je zakon. Naš učni načrt zahteva, da moraš med 5 in 14 letom komponirati. To je posledica nekakšne revolucije, ki jo je sprožil John Painter, profesor glasbe na yorški univerzi, ki je v šestdesetih letih razlagal, da po njegovem vsak otrok lahko sklada, tako kot lahko riše ali igra nogomet. Z odličnimi mladimi učitelji, ki so postali pomembni kulturni in pedagoški delavci, je Painter razvil poseben program. Tako se je celotni sistem šolskega pouka spremenil.

Naš nacionalni učni načrt je star približno deset let. Do tedaj so učitelji lahko poučevali, kakor so sami mislili, da je najbolje. Ko pa so morali učni program natančno opredeliti, so seveda zapisali, naj bi otroci glasbo predvsem ustvarjali. To je bilo v času gospe Margareth Thacher, ki močno verjame v pouk teorije. Po njenem naj bi otroke poučevali dejstva, vsak bi moral slišati eno Haydnovo simfonijo, pa 5. Beethovnovo simfonijo. Ideja o ustvarjalnosti, o razmišljanju z lastno glavo ji je popolnoma tuja. Poklicni glasbeniki z Londonskimi simfoniki na čelu so sprožili kampanjo, ki jo je vodil Simon Rattle, češ da vlada nima prav in da mora biti glasba praktičen predmet. K sreči imamo javno uho in nam je uspelo zmagati. Seveda ima ta učni načrt tudi slabo stran. Šole, kjer se izobražujejo učitelji, namenjajo glasbi zelo malo časa. V prvih razredih z učenci do 11 leta starosti poučuje zelo malo glasbenih strokovnjakov, zato moramo oblikovati programe, po katerih lahko glasbo poučujejo učitelji, ki nimajo dovolj glasbenega znanja. Vendar je najboljša plat ustvarjalnosti v tem, da je ni treba poučevati. Preprosto postavljate vprašanja, dajete naloge - in otroci jih rešujejo tako, da sproščajo svojo ustvarjalnost. Na nižji stopnji je to dovolj. Na srednji stopnji pa seveda morate poučevati tudi določena znanja in spretnosti, tu mora biti pouk mešanica teorije in ustvarjalnosti.

Za nas je sposobnost poslušanja in razumevanja glasbe le eden od ciljev. V bistvu gre za kvaliteto življenja. Posebej pomemben argument tega koncepta, s katerim smo prepričevali vlado, je ta, da ko kreativno delujemo v skupini, razvijamo najrazličnejše sposobnosti, prepotrebne za uspešnost v vseh panogah, tudi v poslovnem svetu. Uporabljati moramo domišljijo, gojiti skupinsko delo, biti tolerantni do zamisli drugih in imeti zaupanje do lastnih idej. Ugotovili smo, da otroci, ki ustvarjajo glasbo v skupini, bolje delajo tudi pri drugih predmetih. To je seveda vam in meni popolnoma jasno, a vlado je bilo treba prepričevati, da so to najpomembnejši aspekti umetnosti. Tudi s socialističnega stališča - in pri nas so glasbeniki pretežno socialisti, levičarji - čutimo, da ima vsakdo pravico do razumevanja glasbe. Ne smemo ji postavljati ovir, vsem moramo odpreti pot do nje. Zdaj vlada našo zamisel o kreativnosti zelo podpira, a žal ne tudi denarno. Borba za denar je v Angliji huda na vseh področjih. Tudi to je eden od razlogov, da so glasbeniki tako močno angažirani v vseh teh programih, da v njih vidijo smisel. Glasbeniki so postali zato, ker so želeli ustvarjati glasbo, muzicirati, ne pa zato, ker bi želeli biti poučevani o glasbi. Razumejo, da tudi otroci želijo predvsem “delati” glasbo, biti aktivni.

Kot velika skupina, varno spravljena na odru, orkester seveda deluje kot celota, ki se pogosto obnaša, kot da ji tega ni mar. Eden od vzrokov je tudi ta, da so v preteklosti koncerte za mladino pripravljali z levo roko, da so jih dirigirali ne ravno najboljši dirigenti. Vendar se je danes ta odnos močno spremenil, našim projektom je naklonjenih zelo veliko ljudi, med njimi tudi mnogi glasbeniki, ki so sami matere in očetje. V orkestru je vselej jedro glasbenikov, ki uživajo v delu z otroki. Vedo, da bodo s tem delom spremenili sam odnos do glasbe, torej tudi do lastnega dela.

Londonski filharmoniki v centru Barbican na leto priredimo približno dvajset koncertov za otroke. Seveda to ni vse. Posamezni glasbeniki - člani orkestra - hodijo v šole delat z mladimi tako rekoč vsak dan. Pogosto se osredotočimo tudi na komorne programe. Naši projekti so najrazličnejših razsežnosti, vsi namenjeni temu, da mora v principu biti vsak mlad poslušalec pripravljen na poslušanje. Najmanj, kar naredimo pred vsakim koncertom, je delavnica za učitelje, tako da vsaj ti lahko otroke dobro pripravijo. Seveda pa si prizadevamo, da bi glasbeniki obiskali in na določen koncertni program pripravili kar največ potencialne publike.

Iz malih poslušalcev rastejo veliki obiskovalci koncertov. Se zavedamo vloge glasbenih pedagogov, moderatorjev in komentatorjev, organizatorjev? Je njihovo delo v našem kulturnem življenju pravilno vrednoteno? Če bi bilo, ne bi bil mladinski koncert manj vreden od večernega!

Kaja Šivic