Urbana črnina

LJ ali NY?

Poletje je čas bolj angažiranega zabavanja: ob vseh možnostih, ki jih ponujajo gasilske veselice, kampirajoči festivali, ulični koncerti, pikniki in terasni bendi, se da zlahka pozabiti na poletne neprijetnosti. Se pravi, da je ocena pod črto taka, da dobre stvari v poletju odtehtajo – in pretehtajo – slabe in da veselo čakamo vročine, za katero upamo, da bo med vsemi radostmi prinesla tudi kakšen presežek na področju hiphopovskih živih dogodkov.

Upanje je podkrepljeno z opažanjem, da se je v zadnjem letu količina organiziranega zabavanja hiphoperjev v Sloveniji povečala. Pri tem je še posebej razveseljujoče, da povečana količina partijev ni rezultirala v slabši kakovosti. Nasprotno: prav zaradi teh partijev so mladi jahalci plošč and klepetalci začeli dobivati konstantno visoko formo, ki jo lahko dokazujejo v vseh kotih domovine. Partiji torej niso več le domena prestolnice, ampak sukajo tudi v Mariboru, Velenju, Novi Gorici, Kranju in še marsikje. No, in če smo lahko silno zadovoljni z dogodkovnim brbotanjem pri nas, pa iz Meke rapa, rojstnega mesta hip hopa, urbane džungle št. 1, prestolnice sveta, novega Yorka prihajajo zaskrbljujoče novice. Hiphopovski dogodki so pod udarom nove, čistilniško čistunske politike Rudyja Giullianija, župana, čigar ime se pojavi ob marsikateri kletvici, ki pride iz ust svobodomiselnega duha. Dam' Rudy! Vprašanje iz naslova torej ne ponuja tako logičnega odgovora, kot ste si mogoče mislili – še posebej, če kanite organizirati hiphop party. Preden torej odgovorite, najprej preberite ...

Da imajo organizatorji kar nekaj težav z organiziranjem hiphopovskih koncertov v velikih dvoranah širom po Ameriki, je že stara stvar, prav tako scenarij, ki služi za olepšujoči celofan tihe blokade. Lastniki objekta - ponavadi gre za večnamenske dvorane, arene, v katerih poleg koncertov potekajo športni dogodki - se pri organizatorju pozanimajo, kdo naj bi nastopil, potem pa - če gre za rap nastop – zahtevajo silno visoke zavarovalnine. Te promotorji le stežka plačajo, saj morajo zato bistveno povečati ceno vstopnic, s tem pa posledično pride do osipa potencialne publike. A kljub temu je v zadnjih nekaj letih le prišlo do kar nekaj velikih turnej, ponavadi v izvedbi popularnih založb tipa Roc-A-Fella in Bad Boy, ki so na turnejo poleg velikih imen (Jay-Z, Puff Daddy – pravzaprav P-Diddy, kakor je modelu po novem ime) vzele tudi uveljavljajoče se mladince. Prav te turneje, v navezavi z vsakoletno XL hiphop/randb karavano Smokin' Grooves Tour, so malce omilile pritisk na organizatorje hiphopovskih koncertov in najavljale svetlejše čase.

A stvar seveda ni tako lepa. Že res, da je organizacija velikanskih dogodkov postala lažja, zato pa so strelice začele leteti v manj dobičkonosen, a za življenje kulture, kot je hip hop, precej pomembnejši segment druženja: klubsko dejavnost. Ta je najbolj na udaru v New Yorku, kjer zadnjih nekaj let caruje in županuje republikanski župan Rudy Giulliani. Njegovo poslanstvo je bilo, da bo iz kaotičnega New Yorka naredil prijetno, mirno turistično mesto. Prav, če bi se ustavil pri tem, da je iz pisarn na ulice nagnal policaje, v obratni smeri pa dilerje, ter če bi le malce uredil razsuto omrežje podzemne železnice, bi bila reč popolnoma sprejemljiva, če ne celo dobrodošla.

A Guilliani je šel še naprej, močno proti mračnjaškim ukrepom, ki bi jih prej kot v svetovljanskem New Yorku pričakovali v kakšni vasi na ameriškem jugu. Absurdna je posebej reč, na katero me je med obiskom doma opozoril slovenski drum'n'bass džokej in producent David, živeč v New Yorku. Gre za to, da se v barih – torej normalnih kavarnah in pubih –, ki nimajo posebne licence, ne sme plesati. Prav ste prebrali: če si v jukeboxu v kavarni izberete komad, ki vam “dobr seka” in nanj zaplešete, lahko policaj oglobi vas in lastnika lokala. To postane velika težava pri organizaciji manjših partijev, kjer reči zdaj delujejo tako, da fantje zaženejo party, pri vratih pa ždijo varnostniki, ki po prenosni zvezi opozorijo na premike policajev. Če so ti namenjeni v sredo veselja, džokeji izklopijo gramofone, obiskovalci pa se iz miganja preklopijo na klepet, katerega vsebina zagotovo ni hvaljenje županovih ukrepov.

Da pa ne bo kdo napačno sklepal, da so pod udarom le majhni, podzemni partiji in organizatorji, je čas, da zapišemo zgodbo o trenutnem trnovem potu kluba The Tunnel. V klubu, ki je v lasti razvpitega Petra Gatiena, se ljudje ob nedeljah zvečer že dobro desetletje zabavajo ob muzikah, ki jih vrti Funkmaster Flex, nedvomno najbolj delaven hiphopovski džokej. Njegove trenutne dejavnosti obsegajo vsakodnevni šov Direct Effect po ameriški MTV, ponoči suče plošče po valovih Hot 97 FM, vmes pa je uspel kompilirati in posneti 5 mikstejpov, zadnja dva (The Tunnel ter 60 Minutes Of Funk, vol. IV) sta močno presegla naklado, ki je potrebna za zlat certifikat. Komadi, ki jih v Tunnelu goni Flex, so na dobri poti, da postanejo hiti, saj se meja med povprečnimi in nadpovprečnimi komadi izrisuje na tem najbolj selektivnem hiphopovskem plesišču. V Tunnelu ob nedeljah zvečer ni VIP cone, tako da se veliki zvezdniki, kot so Busta Rhymes, DMX, Foxxy Brown in drugi pomešajo med "navadne" obiskovalce. "Navadni" so v narekovajih zato, ker je med njimi veliko ljudi, ki so tam pravzaprav službeno: šefi založb, AandR managerji, medijski ljudje in drugi posebneži. A kljub vsej navedeni smetani je vse bolj jasno, da obstaja v New Yorku velik interes, da nedeljske večere v Tunnelu odvzamejo hiphoperjem.

Glavni v tej gonji je kolumnist časopisa New York Post (za katerega so Public Enemy že pred dvanajstimi leti trdili, da je worst peace of paper on the East coast) Jack Newfield, ki zadnjih nekaj let redno alarmira javnost, češ da je Tunnel ob nedeljah nevaren kraj, kjer se zbirajo kriminalci in nasilneži. Če se v radiju dobrega kilometra okrog Tunnela ponoči kaj zgodi – recimo rop, posilstvo, pretep –, Newfield to hitro začne pripisovati hiphopovski sodrgi, ki se zbira v razvpitem klubu. Newyorškim oblastem seveda ni bilo treba dvakrat reči, da naj od kluba zahteva poostreno varnostno službo, za nameček pa so na poteh do kluba postavili policijske zapore.

Z drugimi besedami: če hočete v nedeljo zvečer v Tunnel na poplesavanje s Funkmastrom Flexom, vas pred tem čakajo trije plesi s policijo in dva z varnostniki v klubu. Policaji zaustavijo vsak avto, ga preiščejo, če ni v njem slučajno kakšno (neprijavljeno) orožje, pregledujejo prometna in vozniška dovoljenja, da vedo, kdo je v klubu, tu in tam pa si privoščijo tudi osebno preiskavo potnikov. Voznike, ki pridejo skozi ta tri sita, čaka še soočenje z varnostno službo, ta je zaradi zahtev oblasti ob nedeljah štirikrat številčnejša, kot ob običajnih dneh, verjetno pa je 60 buldogov ob nedeljah tudi bolj nervoznih in strogih: v klub ne smete s kapico ali šalom, ker bi lahko z barvo nakazovala pripadnost določenemu gangu, prav tako nimajo možnosti za vstop gruče tipov brez ženskega spremstva. Če ti dovolijo vstop, te čaka še temeljit oseben pregled: sezuti si moraš čevlje, prečešejo te z detektorjem kovine, potem pa le lahko vstopiš v hram.

Ves ta cirkus seveda stane, zato se že širijo govorice, da je Peter Gatien, lastnik Tunnela, pred bankrotom, da ima milijonske dolgove (v dolarjih, seveda) in da je samo še vprašanje časa, kdaj bo prodal Tunnel, še posebej, ker ima Gatien probleme tudi s State Liquor Authority, ki poskuša blokirati njegovo dovoljenje za točenje alkoholnih pijač. Najbolj smešno pri vsem skupaj pa je to, da v zadnjih dveh letih niso zabeležili nobenega resnega incidenta v klubu, še najhuje je bilo, ko je neki ljubosumnež izvlekel nož in skušal zabosti svoje dekle, namero pa so mu takoj preprečili redarji. Gatien vse govorice o zaprtju Tunnela in programski preusmeritvi nedeljskega večera odločno zanika. Za Village Voice je izjavil, da je rap tako pomemben del kulture, da si njegovi privrženci zaslužijo spodobno mesto, kjer bodo uživali v muziki. Tudi Funkmaster Flex ne razmišlja o umiku: “Če bo Peter prodal Tunnel in odprl nov klub, bom šel z njim. Če se bo popolnoma umaknil iz klubskega posla, pa si bom poiskal nov prostor za sukanje. Ta noč mi pomeni veliko preveč, da bi odnehal. V Tunnelu ne vrtim zaradi denarja, ampak zaradi veselja.”

Skratka, suka iz istega razloga kot večina slovenskih hiphopovskih didžejev. In medtem, ko so pri nas smernice razvoja hiphopa pozitivne in obetavne, je očitno, da hiphop z medijsko ekspanzijo in popularnostjo v domovini dobiva vedno več nasprotnikov. Ali bodo v boju oblasti in populističnega rumenega tiska proti hiphopovskim izvajalcem in organizatorjem močnejši prvi ali drugi, pa je vprašanje, ki najverjetneje ostaja odprto do naslednjih županskih volitev v New Yorku. Mi navijamo za naše, vi pa verjetno tudi. In odgovor na naslovno vprašanje? Že res, da je tudi organiziranje hiphopovskih večerov v Sloveniji velikokrat podobno uriniranju v veter, a glede na polena, ki jih pod noge dobivajo na oni strani luže, mislim, da je še vedno boljša odločitev za prvi J. Pa lepo poletje!

napo.lee.tano