Letnik: 2001 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

Miriam Makeba

Mama Afrika končno pri nas doma

»Miriam Makeba, ena izmed še živečih afriških glasbenih legend, »Mama Afrika«, kot jo že trideset let imenujejo po svetu, se je vrnila na mednarodno glasbeno prizorišče z novim izvrstnim in brezčasnim album,« so navdušeno zapisali mediji, ko je pred slabima dvema letoma izšla njena do sedaj zadnja in dolgo pričakovana nova plošča Homeland.

No, o njegovi izvrstnosti in brezčasnosti je seveda mogoče imeti najmanj svoje mnenje; vse drugo, sežeto v tem navdušenju, pa zagotovo drži. Njena življenjska in ustvarjalna pota že desetletja navdušujejo in v tem času si je pridobila nesporen mednarodni ugled tudi zunaj glasbene sfere, med ustvarjalci z drugih področij in celo med politiki. Ne nazadnje ima njen položaj, že zaradi dolgoletne odsotnosti s tamkajšnjega prizorišča za časa aparthaida ter pomanjkanja informacij o njenem delu in početju, ki so bile tedaj dostopne samo po ilegalnih kanalih, prave mitske razsežnosti.

Kratek očrt njene dosedanje življenjske poti pravi, da je bila rojena leta 1932 v Johannesburgu, glasbeno kariero pa je pričela v zgodnjih petdesetih letih kot spremljevalna pevka v skupini The Manhattan Brothers. Prvi posnetek, na katerem jo je mogoče slišati, najdete na albumu te skupine iz leta 1953. Že leta 1956 je napisala pesem Pata Pata, ki je postala hit najprej doma, leta 1967, ko je bila pesem ponatisnjena v ZDA in se je pričela tam tudi predvajati po radijskih valovih, pa je postala hit svetovnih razsežnosti. V poznih petdesetih letih je nastopala in snemala s skupino Skylarks, leta 1959 pa v glavni ženski vlogi v jazzovskem musicalu King Kong ter tudi v dokumentarnem filmu Come Back Africa. To dvoje ji je prineslo prva povabila v Evropo in v ZDA. Tega leta je bila na beneškem filmskem festivalu in na londonskem gledališkem odru ter tudi na newyorških koncertnih odrih kot gostja Harryja Belafonteja, s kateri sta posnela album An Evening with Harry Belafonte and Miriam Makeba ter zanj dobila nagrado grammy. Bila je seveda prva Afričanka v zgodovini, ki je prejela to nagrado. Da, zanjo je bilo to zelo uspešno leto, a to je šlo v nos rasističnim oblastem v njeni domovini. Naslednje leto, ko se je po gostovanjih v tujini želela vrniti v domovino, so ji odvzeli južnoafriški potni list in ji preprečili povratek. Sledilo je 30 let izgnanstva, v katerih je osvojila ves planet, čeprav so bili v njeni glasbeni karieri, ki jo je dopolnjevala tudi z igralsko, prisotni tako uspehi kot ustvarjalne in osebne krize. Dogodilo se ji je toliko vsega, da človek skoraj ne more verjeti. Ne le, da je snemala, nastopala in se družila z ameriškimi in evropskimi glasbenimi in filmskimi zvezdniki, to se je občasno precej poznalo njenemu glasbenemu delu, a se je vedno znala tudi vrniti h koreninam, k izročilu ljudstva Xhosa. Govorila je v OZN in z večino največjih svetovnih politikov, dobivala mednarodne umetniške in politične nagrade in priznanja, sodelovala v javnih razpravah z vidnimi svetovnimi intelektualci, postala častna državljanka številnih držav, o njej so pisali knjige in snemali oddaje ter filme. Lahko bi rekli, da je vse svoje že davno naredila in preživela. In vendar se pri skoraj sedemdesetih letih še vedno neumorno postavlja tja, kjer je pred petdesetimi leti začela – na koncertni oder in v snemalni studio.

Kot že rečeno, pomenijo razprodani koncerti in album Homeland njen navdušujoč povratek, ki se je pripravljal dalj časa, zagotovo pa so ga dodatno navdihnile radikalne spremembe v njeni domovini. Tako je bila Miriam Makeba vsa devetdeseta leta prejšnjega stoletja krepko prisotna na glasbenem prizorišču; ob tistem v ZDA, ki so bile skoraj trideset let njena druga domovina, predvsem spet v Južnoafriški republiki, kamor se je leta 1991 - po padcu apartheida in pričetku predsednikovanja Nelsona Mandele – vrnila z jubilejno »Nacionalno turnejo povratka«. Drugače pa je bilo z njeno diskografsko prisotnostjo. V devetdesetih letih so sicer izhajale zgoščenke z njenim imenom, a to so bili v glavnem ponatisi vinilnih albumov v novem formatu ter različni križanci starejših posnetkov in predvsem hitov. Homeland pa je bil točno to, kar asociira naslov: povratek domov, h koreninam, h glasbenim začetkom, ki bodo – kot vse kaže – hkrati tudi veličasten kredo njene glasbene kariere. Še posebej zato, ker ga že slabi dve leti potrjuje tudi koncertno, na samo začasno pretrgani svetovni koncertni turneji, ki jo bo končno pripeljala tudi na slovenski koncertni oder: 20. junija letos na najbolj primeren oder zanjo – na oder ljubljanskih Križank.

Izid albuma Homeland se je pripravljal že od leta 1998. Bil je težko pričakovan, a res je, da - upoštevajoč nekatere informacije z njenih koncertnih nastopov v zadnjih letih - tudi z določenim nelagodjem, da nas bo stara dama razočarala, ker da se je njena ustvarjalnost izčrpala, kot naj bi menda opešala njena odrska predstava. V obeh pogledih – ustvarjalnem in odrskem – je Miriam uspešno demantirala takšne glasove. Najprej je dobro pripravila sam izid albuma, na primer z dvema razprodanima koncertoma v londonski Royal Festival Hall in v pariški dvorani Olympia, v New Yorku pa je kot posebna gostja nastopila na mamutskem koncertu v spomin Harryju Belafonteju. Takoj po izidu pa je poleg koncerta v City Center Theatre v New Yorku opravila evropsko turnejo z novima dvema razprodanima koncertoma v pariški Olympii, nato pa še celomesečno koncertno turnejo po ZDA, med katero je imela tudi mamutski koncert v newyorškem Central Parku. Toliko za ilustracijo; Miriam Makeba je pač glasbena ikona svetovnih razsežnosti, katere pojava je v ZDA in v Zahodni Evropi že davno presegla status vseh drugih afriških glasbenikov, po pomenu pa zagotovo tudi samo glasbeno področje. To zadnje je potrebno vzeti v zakup tudi, ko jo poslušamo. Tako kot zadnji album tudi njeni nastopi vsebujejo ves diapazon njenih glasbenih pristopov: od skladb, ujetih v tradicijo marabija in mbaqange, ter občutenih pesmic do povsem angloameriško zvenečih popevkic. Seveda pa se v njenem repertoarju pojavljajo tudi stari hiti, na primer priredba preverjene Pata Pata, katere originalna verzija je bila hit že leta 1967, ko se je kot prva pesem sploh katerega izmed afriških izvajalcev zavihtela na ameriško lestvico Top Ten Worldwide. Res pa je, da je končni učinek njenega nastopa vedno odvisen tudi od konkretne sestave njenih spremljevalnih skupin. Tako bo tudi na njeni koncertni turneji, ki jo bo končno pripeljala na tukajšnji koncertni oder, in upamo lahko le na najboljše, kajti ni nam ravno vsak dan ponujeno neposredno srečanje z glasbeno zgodovino v najbolj bleščeči izdaji.

Zoran Pistotnik