Letnik: 2001 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: LukaZ

David S. Ware Quartet

Kreativna duša

David S. Ware je eden tistih trdnih stebrov jazza, ki hrepeni po svobodi izražanja in neodvisnosti. Po petintridesetletni prisotnosti na sceni, polni vzponov in padcev, je ponovno vzniknil kot vodilna figura lebdeče generacije entuziastičnih mladuncev “ecstatic jazza”, novodobne avantgarde, ki želi v duhu Johna Coltrana prevetriti godbo.

Newyorški predel Lower East Side je prepleten z zgodovino jazza, saj odmeva iz vsake pore, krčme in vogala mestnega življa. V skorajda štiridesetih letih se je zgodilo marsikaj, od donečega krika k svobodi ter odpora proti obrtniško pridobitniškemu mešetarju in okovom slepih struktur do vznesenega vstajenja free jazza. Minilo je že kar nekaj let od hrabrega manifesta kopice heretičnih muzikov - oktobrske revolucije v jazzu leta 1964, srž upora pa še vedno doni in rojeva nove kreativne duše, ki se vestno napajajo iz vira iskrive duhovnosti bratov Trana, Ornetta, Aylerja in Sheppa.

Po zatonu znamenitih “loftov”, večjih prostorov s poceni najemnino, kjer so se rojevale bratovščine svobodno mislečih jazzistov, delile slabo in dobro, ustvarjale, raziskovale in hedonistično žurale pod patronatom Rashieda Alija, je nastopila kriza godbe zaradi kapitalizma, konservativne politike Ronalda Reagana, ki je nekatere cenjene neupognjence prignala na rob, v uboštvo in bedo (danes čislani saksofonist Charles Gayle je skorajda desetletje preždel na hladnih ulicah in v brezdomskih zavetiščih s praznim želodcem in žepom). Toda kot konec šestdesetih let kulturni eksodus muzikov v Evropo ni upognil njihove vizije o svobodni godbi, tako so se tudi kasneje pojavili novi vznesenjaki, ki so nadaljevali trnovo pot. Prišel je John Zorn, pojavila se je predilnica (Knitting Factory), ki je odprla vrata tako drznim rokerjem kot jazzerjem ter s tem postavila temelje za renesančno gibanje, ki se je entuziastično poimenovalo “ecstatic jazz” in zaznamovalo zadnje desetletje v sodobnem jazzu. Rodile so se založbe AUM Fidelity, Eremite in Wobbly Rail ter starejša Homestead, vse prej podvržene rockerski hardcorovski estetiki, ter dokumentirale vznemirljivo dogajanje, ki je preneslo srž zgodovine free jazza v sodobne vode, jo spoštljivo reinterpretiralo, preizprašalo in na novo formiralo. Prišli so novi obrazi: multipihalec Sabir Mateen, pianist Matthew Shipp, tolkalca William Hooker in Susie Ibarra; hkrati pa so na novo vstali stari, preizkušeni in spričo težkih izkušenj utrjeni veterani, denimo pihalec Charles Gayle, kontrabasist William Parker, tolkalec in pianist Cooper-Moore ter saksofonist David S. Ware. Prav stalni kvartet slednjega je najmočnejša in reprezentativna združba vsega naštetega in hkrati ena od najvznemirljivejših zasedb dandanes v jazzu.

David S. Ware je dobesedno rasel ob jazzovskih ploščah, ki sta jih sukala njegov oče in sosed v manjšem predelu New Jerseyja. Ko je bil še mlad junec, ga je pretresel nastop Johna Coltrana v New Yorku, njegovi globina in moč pa sta dokončno začrtali Warovo življenjsko pot in vizijo, ki ji sledi še danes. Prve saksofonske korake je neformalno opravil pri velikanu Sonnyju Rollinsu, dokler ni s štipendijo v žepu odkorakal v bostonsko kalilnico mladih muzikov, na Berkley. Razdvojen med strogim šolskim sistemom institucije in vznemirljivim dogajanjem burnih šestdesetih let na newyorški jazzovski sceni, je šolanje v treh semestrih opravil po liniji najmanjšega odpora ter jo takoj nato ucvrl v mesto pomagat somišljenikom na porajajoči se sceni “loftov”. Tam ga je kmalu opazil veliki pianist Cecil Taylor in ga v sedemdesetih letih povabil v svojo zasedbo, s katero je Ware prekrižaril pol Evrope. Izkušnje, ki jih je ob tem odnesel, najbolje izražajo njegove besede: “Od Cecila Taylorja sem se naučil tole: ko pišeš glasbo, bodi pozoren na drobce, majhne stvari, jemlji stvar od navznoter. Ukvarjaj se z obliko in jo razvijaj, dokler ne postane unikatna zamisel sama v sebi. In ko jo igraš, izhajaj iz te oblike.” Njegovo ustvarjanje pa je močno zaznamovalo tudi kasnejše delo z odličnimi poliritmiki, tolkalci, denimo Milfordom Gravesom in posebno z Andrewom Cyrillom, ki sta ga potegnila v ritmično dinamiko, hitre spremembe tempa in zapolnjevanja praznin. Warova ustvarjalna avra je tako prežeta z zgodovinsko dediščino starih mojstrov, nekakšno povezavo na globoki spiritualni ravni, zavezanostjo takratnim idejam in izpolnjevanju plemenitega poslanstva širjenja tovrstnih zamsili prihodnjim generacijam. Z neupogljivo držo, zavezano free jazzu, plamteče zatrdi: “Zavezan sem izzivanju ljudi, da raziščejo lepote te godbe. Čutim, da imamo možnost, da dvignemo to glasbo do statusa, ki ga zasluži.” S kvartetom širi modalitete godbenih struktur, jih prevrača in z mlajšimi soborci pelje v prihodnost. Njegova glasba je goreče strastna, energična in osupljivo lepa, zavezana grenkobni bluesovski tradciji in impulzivni improvizaciji na meji med redom in kaosom (funkcionalna anarhija, strukturiran kaos?), po coltranovsko transcendenčna, opojna meditacija (kot denimo konceptualno naravnani album Cryptology, izdan leta 1995 pri Homestead). Njegov tenorski saksofon je izzivalen, hudo garaški, oznojen, hrupen in hrapav, a vedno dosleden melodiji, okoli katere plete številne zanke, stranpoti in barvne zvočne palete, ki mejijo na hudomušno zmuzljivost v nevajenosti naših slušnih kanalov ter užitkarsko kontemplacijo. Ob sebi je zbral zvesto druščino, s katero je posnel že deset albumov v zadnjem desetletju. William Parker, osrednja figura ekstatičnih uživačev, je Warov stari znanec iz sedemdesetih let, impozantna osebnost, ki na plečih nosi številne prevratniške prijeme ob ponovnem definiranju igranja kontrabasa; ti so v marsičem hrbtenica glasbe kvarteta raziskovalcev form, kot se radi poimenujejo. Njegovi nekonvencionalni prijemi ob uporabi obeh prevladujočih tehnik, pizzicata in glissanda, ponujajo Waru globlja raziskovanja harmonije in ritmičnega utripa. Tu se mu pridruži Matthew Shipp, eden najvznemirljivejših pianistov današnjega časa, glasbenik, ki je lahko drzen kot Cecil Taylor, a obenem trdno zavezan tudi izhodiščem tradicij bolj “konvencionalnih” jazzovskih pianistov. Bobnarji so edina nestalnica sicer zelo kohezivne zasedbe. V prvotni zasedbi je bobnal surovi Marc Edwards, zamenjal ga je subtilnejši Whit Dickey, nato tehnično vsestranska gostja letošnjega festivala Druga godba Susie Ibarra, v sedanjem kvartetu pa za ritmične palete skrbi novinec Guillermo E. Brown.

Z zadnjima dvema albuma je kvartet zajadral v povsem nove vode, saj so podpisali pogodbo z multinacionalko Columbia Jazz. Tja jih je pripeljal Branford Marsalis, ki jih je ves navdušen po obisku koncerta podpisal kar za sedem albumov. Dosedaj sta izšla dva, Go See The World, in zadnji, presunljivo čudovit Surrendered. Kljub nekaterim skeptikom se Ware in druščina še vedno trdno držijo stališč, ki so jih sedaj pripeljala v stik z bogato dediščino te založbe, ne da bi pri tem trpela njihova ustvarjalna integriteta. Ta želi prinesti glasbo ljudem, jo predstaviti v vsej lepoti in moči univerzalnega jezika, ki lahko nagovarja tritisočglavo množico na rockovskem koncertu (kvartet je svoje čase ogreval obiskovalce na koncertih zasedbe Sonic Youth) ali petične, zadrte jazzerje, ki jih tudi v naši podalpski deželici ne manjka. S pozitivno noto jim bodo skušali dopovedati, da ljubljanski jazzovski festival nima zastonj tudi bogate tradicije free jazza in da univerzalnost jazzovske godbe pripada vsakomur, ne le snobovski, ignorantski in samovšečni kliki. Čeprav je njihov nastop lahko zelo agresiven, ekspresiven ter navidezno kaotičen, združuje najbolj prefinjene koncepte tovrstne godbe z močjo meditativne spiritualne izkušnje. Vodnik po tovrstni izkušnji, ki je ne smete spregledati na letošnjem festivalu, David S. Ware, pravi: “Navdih za raziskovanje glasbe prihaja iz meditacije. V bistvu vse prihaja iz tišine. Tišina je polna potencialov.” Koncert iz dna duše prebrisanih virtuozov.

LukaZ