Nomeansno

“Zakaj mi pravijo gospod Srečko? Ker sem tako zajebano brihten.”

Nomeansno, veterani neodvisne glasbe 80. in 90. let, so 17. maja na Metelkovi predstavili novo ploščo z naslovom No One. Rob Wright je v bendu pevec, basist ter glavni avtor glasbe in besedil. Od nas si je izprosil cigareto, potem pa smo se zadebatirali o Kanadi, samosvojosti, čustvih v glasbi, človekovi nesposobnosti, da bi bil svoboden, in še nekaterih rečeh.

Prihajaš iz majhnega kanadskega mesteca. Kako je domači kraj vplival nate?

Osebno nisem imel domačega kraja. Moj oče je bil oficir v vojaškem letalstvu, tako da smo se kar naprej selili. Nikjer nisem živel dlje od dveh ali treh let. Končali smo v Victorii, ker se je oče tam upokojil. To je bolj Johnov (Robov brat John je v bendu bobnar, op. p.) domači kraj, ne toliko moj. Tam je živel od trinajstega leta, jaz pa šele od dvajsetih let. Taki so Kanadčani. Nikjer ne ostanejo, malokdo vse življenje ostane tam, kjer je odrasel. Ogromno se selijo, prek tisočev milj, od vzhodne do zahodne obale. Zelo nemirni so. Skupnosti so zelo izolirane zaradi vremena in velikih razdalj. Vsi Kanadčani so 'od kod drugod'. Kanadsko izkušnjo torej tvorita osamitev in odtujenost, to predstavlja velik del kanadske identitete. Navajeni smo biti tujci v tuji deželi. Prepričan sem, da to vpliva na našo glasbo.

Zanimivo je, da najbolj originalni bendi pogosto prihajajo iz kakih rovt. Če nimaš scene, ki bi neposredno vplivala nate, ponavadi razviješ bolj svojevrsten zvok.

Eden od razlogov, da imamo tak zvok, je gotovo, da prihajamo iz majhnega mesta. Ni bilo veliko tekmovalnosti. Vsi so hodili poslušat vse, vsak je lahko počel, kar je hotel. Bilo je zelo malo komercialne tekmovalnosti, saj nihče ni imel denarja. Vsi smo igrali, kakor nam je bilo všeč, ker sploh nismo pričakovali, da bomo kaj zaslužili. Na splošno smo sprejemali glasbo drug drugega. Imeli smo prostor in spodbudo, da smo počeli, kar smo hoteli.

Poleg tega sva začela kot duo, samo kot ritmična sekcija. To je globoko zaznamovalo razvoj benda. Nisva mogla bobnati in tolči akorde na basu, medtem ko bi kitara poskrbela za vse drugo. Ritmična sekcija je morala biti mnogo bolj ustvarjalna in dejavna, sicer to ne bi bila nobena glasba.

Kitara je v vaši glasbi vedno ostajala v ozadju, za basom, ki je v bistvu vodilni instrument.

Na začetku še toliko bolj. Tudi kasneje, ko sva dobila kitarista, tega niso zanimali tipični rockovski rifi. Na nas so vplivali Gang Of Four, P.I.L. in podobne, takrat aktualne skupine. Iz takih začetkov smo prišli do zvoka, ki se razlikuje od drugih skupin.

Ali ste, glede na to, od kod prihajate, doživeli kulturni šok, ko ste prišli v stik z založbo Alternative Tentacles in širšim 'punkovskim svetom'?

Alternative Tentacles je bila založba, ki je imela opravka z zelo različnimi bendi. Nikoli ni bilo tako, kot pri založbi Nofxov (Fat Wreck Chords, op. p.), ki se osredotoča na določen zvok. Jellu (Jello Biafra je lastnik založbe in nekdanji pevec benda Dead Kennedys, op. p.) je všeč japonski noise (Zeni Geva, op. p.), pa tisti madžarski bend (Vagtazo Halottkemek, op. p.), skratka vse, kar je čudno in drugačno. Prišli smo v stik z založbo, ki je od nas pričakovala, da si ostanemo zvesti in počnemo, kar hočemo. V tem smislu smo dobivali brezpogojno podporo. Z občinstvom je bilo enako. Ko smo prvič prišli v Evropo, se je poslušal tipičen ameriški hardcore. Kljub temu pa so nas ljudje prišli poslušat, ker smo bili pri Alternative Tentacles in ker smo bili tako rekoč Američani, čeprav smo v resnici Kanadčani. Bili smo jim všeč, čeprav smo bili drugačni. Spadali smo v hardcorovsko sceno, to je bilo naše občinstvo. Vedno nam je uspelo uiti predalčkanju po stilih, ki so se pojavljali, najsi bo college rock, hardcore, speed metal ali vse drugo, kar se je dogajalo. Do tega smo imeli odnos “Kar dogajajte se.” in šli po svoje. Ljudem smo bili vseeno všeč. Vedno sem si želel biti v bendu z ljudmi, ki jim je všeč, kar počnejo, in ne to, da so znotraj nekega generičnega zvočnega okvira.

Torej nikoli niste imeli težav s tistim, čemur Jello Biafra pravi 'punkovski fundamentalizem'?

Niti ne. V bistvu je čudno, saj bi človek pričakoval, da jih bomo imeli. Vedno smo bili dobro sprejeti. Z bendom Minutemen je bilo podobno. Tisto, kar so igrali, sploh ni bilo podobno hardcoru, hardcorovcem pa so bili vseeno zelo všeč. Bili so del scene, počeli so nekaj drugačnega, ljudje pa so to sprejeli, ker je bilo dobro. Želim si, da bi se to dogajalo pogosteje, vendar v vseh glasbenih zvrsteh neizogibno prevlada generičnost. Če en bend naredi kaj res dobrega, se takoj pojavi dvajset bendov, ki ga hočejo posnemati. To je najslabše, kar lahko storiš. Nihče ne bi smel posnemati svojega najljubšega benda. Najljubši bend te mora navdihniti, da igraš svojo glasbo, ne njegovo.

Velikokrat se zgodi, da bendi zvenijo natanko tako kot njihovi vplivi in ne razvijejo svojega sloga.

Ljudje se na žalost ne upajo biti samosvoji. Nekateri preveč poslušajo in se ne izražajo svobodno. S svojim igranjem se skušajo približati nekemu že slišanemu zvoku. Tudi mi smo pokradli vse, kar nam je prijalo, ampak če smo hoteli igrati v swing ritmu, smo to storili. Če smo hoteli igrati počasne, 15-minutne komade, smo jih. Če smo hoteli igrati hitre, dvominutne komade, prav tako. Vseeno nam je bilo, samo da nam je bilo všeč.

Če vaše starejše albume, kot sta recimo Mama in Sex Mad, primerjam z zadnjo ploščo, dobim občutek, da si začel pisati z gledišča, ki je morda manj čustveno angažirano.

Vse to je bolj ali manj v ušesih poslušalca. Po mojem se nismo veliko spremenili, zato pa se je spremenilo občinstvo. Ljudje začnejo z leti drugače poslušati. Če sem odkrit, se mi vse naše plošče zdijo ... Moja najljubša fraza je, da že od začetka preigravam isti komad, spreminjata se samo glasba in besedilo. Tematika, o kateri pojemo in igramo, je ves čas enaka, strinjam pa se, da je verjetno bolj preučena, premišljena, izdelana. To je samo posledica preizkušanja novih stvari, kar pa pride z igranjem. Starejši si, manj skrajna so tvoja mnenja in čustva. Vse postane bolj uravnovešeno in zmerno, saj začneš na stvari gledati z obeh plati, upam, da tudi bolj pretanjeno. Nikoli pa ne moreš zveneti tako kot prej. Ne vem, če smo v resnici napredovali, vendar je naše osnovno vodilo, da delujemo v skladu s tistim, kar mislimo in čutimo. Zdaj mogoče mislimo in čutimo drugačne stvari.

V tvojih besedilih sem opazil veliko negativnosti, ki ji občasno uspe izzveneti nekako pozitivno. Kakšen pristop ubiraš k takemu pisanju?

Karseda malo cenzure. Kar se mene tiče, gre pri pisanju za navezovanje čustvenega stika. Poiščeš glasbo in besede, ob katerih nekaj občutiš. Od vseh umetniških oblik je glasba najboljša za posredovanje čustev. Ne gre toliko za mišljenje ali gledanje, kot za čutenje. Pri glasbi gre za spletanje čustvenih vezi s samim sabo in z ljudmi okrog tebe. To je namen glasbenih dogodkov. Ljudje malo znorijo, se razjezijo, razveselijo, skratka, stvari prihajajo do izraza. Če so včasih nekoliko mračne, so take zato, ker mi domišljija zahaja na taka pota. Se pač bolj zanimam za zle, slabe plati sveta.

Je večina tvojih besedil odsev osebnih sprememb in izkušenj?

Verjetno. Kot sem že rekel, svojega dela v glavnem ne cenzuriram. Mogoče mi kasneje kaj pade na pamet. Dober primer je komad z novega albuma, Hello/Goodbye. Med vožnjo po Norveški, kako leto in pol zatem, ko sem ga napisal, se mi je posvetilo, o čem pravzaprav govori. “Čakaj malo, saj vem o čem govori!” “Veš, o čem govori ta komad?” sem vprašal nekoga. “A ti ne?” “Pravkar sem izvedel.” Besedila so pomembna, vendar ne kot misli, ideje in zgodbe, čeprav včasih zadobijo tako obliko. V prvi vrsti gre za to, kako te misli, ideje in zgodbe izražajo čustva. Če imajo smisel, imajo smisel, vendar ga veliko naših besedil nima. Imajo pa nekakšen čustven smisel, v tebi vzbudijo občutek. Recimo komad Kill Everyone Now. Če si prebereš besedilo, ti ni nič jasno, je pa čustveno oprijemljiv. To je njegova sila, njegova tvarina. Ni treba, da ima dobeseden smisel, glavno je, da je smiseln na čustveni ravni.

V nekem intervjuju si razložil, da komad The River govori o udeleženosti v večji celoti in tem, kako te ta celota potegne za sabo. To je dokaj univerzalna tema, s katero se lahko vsi poistovetimo. Se takih tem lotevaš z osebnega, prizadetega gledišča ali o njih razmišljaš kot o ...

Abstrakcijah? Ne, temeljijo na čustvih, kot sem že rekel. To je vedno začetek. Ideja, koncept, ki ga razvijam v besedilu komada The River, je posledica čustva, in ne obratno. K čustvom ne pristopim z intelektualnega ... “No, zdaj bom pisal o jezi.” Ne. Če se razjezim, nekako izprdim besede. Lahko se pojavijo kot zgodba, anekdota ali samo slogani brez pomena. The River ima vsebino zgolj po naključju. Na koncu je bilo povedano nekaj dobesednega, na vsak način pa je izviralo iz občutka. Tudi melodija. Ne gre za to, kaj hočeš povedati, ampak za to, kako to poveš z glasbo. Menjave akordov in melodija, ki teče skoznje, so enako pomembne kot besedilo, ki ga nosijo, če ne še bolj.

Zate ustvarjalni proces torej ni pot do stvaritve, ki bi jo namerno uperil v občinstvo in čakal, kakšen bo odziv?

Ne. Gre za to, da te nekaj preplavi. Če me je preplavilo, ko sem pisal o tem, potem pričakujem, ker sem pač človeško bitje kot vsi drugi, da bo preplavilo tudi druge. Vsaj upam, da bo tako, in če je zadeva dobra, potem bo. Ker bo izkušnja skupna. Po mojem so čustva generična. Ni tako, da bi ti imel svojo jezo, jaz pa svojo. Jeza je jeza. Še enkrat, glasba tvori vezi med ljudmi. To je glasba pomenila v vsaki skupnosti. Ljudje so igrali glasbo, še preden so obdelovali zemljo in gradili hiše. Je univerzalni jezik čustev, enosti med ljudmi. Vsak prepozna žalost, jezo in veselje. Ko to prepoznamo v drugih, začutimo, da smo skupaj. Za to so glasbeni dogodki. Vse drugo, intelektualiziranje ali pisanje o tem, filmanje ali snemanje zvoka ... V eni od balkanskih držav imajo ljudskega glasbenika, ki noče snemati, ker pravi, da to ni prava glasba, da se glasba dogaja samo v živo, pred ljudmi. V nekem smislu se strinjam. Posnetki so neke vrste prevara. Za nas so bili nastopi v živo vedno tista prava stvar.

Priredba Beat On The Brat na zadnjem albumu je kar posrečeno posvetilo Ramonesom, posebej v luči nedavne smrti Joeyja Ramona. Kako to, da ste se jo odločili posneti, potem ko ste jo toliko let igrali v živo?

Komad smo upočasnili in mu poiskali drugačno preobleko. V ritmu pogrebne koračnice se je res dobro slišal, kar je po svoje smešno, ker je Joey potem umrl. Sedaj je res pogrebna koračnica. Zabavno ga je bilo igrati na tak način. Ko smo priredili še Bitch's Brew Milesa Davisa, ju je bilo super postaviti skupaj.

Fin kontrast.

Absolutno. Predstavljata skrajni točki spektra našega benda, sami pa smo poskusili zapolniti vse, kar leži vmes.

Komad Under The Sea govori o Holandiji?

V nekem smislu res, ampak kot vsi naši komadi tudi ta v resnici govori o čustvih. Govori o osamelosti, o nezmožnosti ljudi, da bi se izrazili, o tem, kako se zavarujejo z zidovi. Simbol za to je seveda Holandija, kjer se z zidovi obvarujejo pred morjem. Morje in voda predstavljata čustva, stvari, ki jih ni mogoče nadzorovati, ki te odplaknejo. Človeška bitja se pred čustvi zaščitijo z zidovi. Potem so samozadostna, vljudna in zadržana, tako kot Holandci. Komad sem začel pisati kot smešno pesmico o Holandiji, saj jo pogosto obiskujemo in poznamo veliko Holandcev, konec koncev pa govori o enakih rečeh kot večina komadov benda Nomeansno. Holandijo sem uporabil samo kot prizorišče.

Ob prvem poslušanju mi je plošča dala vtis meditacije, nekakšne ogromne spokojne stvari. Veliko prostora je na njej.

Snemali smo jo v novem studiu in z novim tonskim mojstrom, ki ima dober posluh za te reči, tako da ji je z miksanjem vtisnil pečat. Nianse plošče pa so prepuščene vam, saj je sami seveda ne slišimo z enake perspektive kot poslušalci. Ko jo slišiš ti, slišiš končen izdelek. Jaz slišim mesece in mesece pisanja, aranžiranja in snemanja. Gledišči sta popolnoma različni. Upaš, da bo stvar na koncu zadobila nekakšno celovitost in zvočno podobo, ampak o tem presojate vi. Ko so plošče dokončane, jih ne poslušam več, saj jih pred tem slišim milijonkrat. Ko je izdelek končan, si oddahneš in začneš početi kaj drugega.

Malo bi se povrnil k tvojemu pisanju besedil. V njih imaš ogromno dokaj ostrih podob, ki se tičejo nasilja in seksa. Nekje si izjavil, da ne gre zgolj za voajerizem, vseeno pa ...

No, do neke mere gre, saj imajo ljudje do teh stvari resnično tak odnos. Do nasilja v povezavi s seksom imajo vsi odnos, ki je mešanica groze in fascinacije. Ta mešanica privlačnosti in gnusa je pogosto vir seksualne energije med ljudmi. Med moškimi in ženskami, moškimi in moškimi, kakorkoli že. To me je vedno fasciniralo in se že od prvega albuma odraža v besedilih. Odnosi med moškimi in ženskami, definiranje seksualnih vlog, sam seksualni akt in kako se mu ljudje posvečajo, vse to je bilo vedno del besedil.

Nomeansno se mi ne zdi bend, ki bi ga bremenile stilske omejitve.

Razen vrojenih. O tem bi sicer spet moral presoditi kdo drug. Ne trudimo se, da bi reči počeli na določen način, ampak ta določen način ti vsadijo že stvari, ki jih poslušaš. Naša glasba v resnici ni izvirna, v njej ni ničesar, ne rifov, ne vokalnih stilov, ne tematike, česar ne bi slišal že kje drugje. Potrudimo se samo, da vse skupaj sestavimo po svoje. Je pa res, da je zelo malo premišljenega, preračunanega. Kar zgodi se.

Pa si lahko predstavljaš, da bi napisal komad in se po premisleku odločil, da to le 'ni Nomeansno', in ga zato ne bi predstavil bendu?

Težko, saj si res dovoljujemo početi vse, kar nam pade v glavo. Mislim, da se po dvajsetih letih, pa če ti je všeč ali ne, prilagodiš določenemu kalupu. Dobro je, da delujemo v drugih bendih, recimo v The Hanson Brothers. Bendu je dobro spreminjati identiteto. Tako se nenadoma spremeni tudi glasba, ki jo igraš. Počel sem tudi solo zadevo pod imenom Mr. Wrong, ki je krasno spodbudila moje pisanje, saj kar naenkrat nisem več pisal komadov za rockovski trio. V bendu moram komade napisati na basu, napisati moram besedila, ko pa jih predstavim drugima dvema, pravita: “Super, tole bomo vrgli ven, naredili bomo tole ...” Potem si John na bobnih izmisli kak ritem, ki mi sploh ni padel na pamet, skratka sokovi se pretakajo drugače. Z veliko zvijačami si lahko pomagaš, da si bolj ustvarjalen. Všeč mi je prispodoba s pipami. Iz ene pipe priteče samo en tok, če pa jih odpreš cel kup ... Velikokrat odvržem bas in poskusim kaj napisati na kitari. Že samo fizično dejanje, da igraš drugačen instrument, takoj spremeni pristop h komadu. Komad bo takoj drugačen. Na primer One Fine Day (plošča Dance Of The Headless Bourgeoisie, op. p.). Napisal sem ga na kitari, na basu ga ne bi mogel. Bil je posledica določenega zvena kitare, iz tega se je razvil.

Večino komadov pa napišeš na basu.

Ja.

Kar se tiče identitete gospoda Wronga ... V besedilih se zelo zabavaš z metafizičnimi nasprotji, kot so prav-narobe, resnica-laž, dobro-slabo. Od kod to prihaja?

Ker pač ne verjamem vanje. Mr. Wrong je samo kostum, vsaj zdi se tako. Te reči so v glavnem karikature, zelo abstraktne in poenostavljene različice sveta. Ljudje so neprimerno bolj zapleteni, kot jim to pripisuje družba s svojimi 'prav' in 'narobe'. Smešno je. Absolutna resnica in tako naprej, vse to je navadna igra, goljufija. Tem stvarem rad podeljujem klovnovske vloge. Konec koncev, nekaj, kar je danes resnično, jutri mogoče ne bo več. Svetu je čisto vseeno, kaj si mislimo o njem. Vrti se naprej. Tudi naše predstave o tem, kaj smo in kaj bi morali početi, se spreminjajo z leti in doživetji. Čez dvajset let ne boš ista oseba, kot si danes. Razmišljal in ravnal boš drugače. Kontinuiteta sicer obstaja, vendar jo je težko razbrati. Jaz pri šestnajstih in sedaj - gre sploh za isto osebo? To so reči, o katerih nisem najbolj prepričan. Kaj je prav in kaj narobe, kaj moramo biti in kako se moramo vesti, vse to omogoča samo, da se ljudje ne zaletavajo drug v drugega, ko prečkajo ulico. To so samo sredstva za nadzor nad obnašanjem, nobene resnice ni v njih.

V nekem intervjuju si rekel, da ne verjameš v nič dobesednega. Rekel si celo, da ne verjameš niti v jezik, ker posplošuje bivanje.

V nekem smislu. Jezik je orodje za nabiranje hrane, način poenostavljanja. Rečeš “drevo”. Poglej eno drevo, potem pa si oglej še kako drugo. Vsako drevo zase je enkratno, tudi znotraj iste vrste. Vse je enkratno, vse je drugačno. Z jezikom in racionalnim mišljenjem porežeš vse te razlike in zagledaš nekaj generičnega. To je dobro, saj lahko potem rečeš: “Tam je tisto drevo, tam je cesta, zaviješ levo, pa si tam.” Tako se lotevamo stvari, vendar zraven ni nobenega pravega razumevanja. Da se v svetu znajdeš, moraš ignorirati večino vsega, kar se dogaja. Z racionalnostjo in jezikom si ne širiš pogleda na svet, temveč si ga zožiš na zelo majhno točko in tako zanemariš vse, kar se dogaja okrog tebe. Ampak to so človeška bitja. Ne pretvarjam se, da sem izven tega. Človeška bitja obstanejo s procesom eliminacije večine sveta. Tako se lahko posvetijo temu, kaj hočejo in kako bodo to dobila. Večina ljudi to zameša z resnico ali resničnostjo. Resničnost so stvari, ki jih hočemo, in načini, kako si zanje prizadevamo. Predstave o tem krožijo med ljudmi, ki na tak način pridejo do nekaterih sporazumov: “Da, to je dobro, tisto pa slabo. To je resnično, tisto pa ne.” Te stvari se kar naprej spreminjajo. Kot sem že rekel, vse skupaj je igra, goljufija. Take reči me neskončno zanimajo. So pa tudi potrebne. Recimo komad Metronome govori o želji po svobodi, istočasno pa gre za metronom, za togo dogajanje ritma. Glasba ni nič svobodnega. Toga je, ujeta v ponavljanje. Ne odstopa od določenih struktur, ki so popolnoma umetne. Na njej ni nič svobodnega, in ljudje to potrebujejo. Potrebujejo strukture, pravila in kanale. Brez njih so izgubljeni. Vsi govorijo o svobodi, vendar je to zadnje, kar si želijo. Svoboda pomeni zmedo, svoboda pomeni, da ne veš, ne kdo ali kaj si, ne kam greš. Obstaja večna napetost med milijonom želja, kaj vse bi radi počeli ali bili, in dejstvom, da smo lahko samo eno ali dvoje, zato da preživimo, da se prebijemo, da se nam ne zmeša. Zato komad Metronome govori o dveh stvareh naenkrat. Enako je s komadom Machine. O sebi nočeš razmišljati kot o togo vodeni mehanični napravi, ampak kaj si brez te mehanike, brez te strukture? Brez njiju si brruahhh!, tega pa si nihče ne želi.

Vedno si del nečesa?

Vedno, in to nekaj ima vedno svoje meje, nadzor in pravila. Večina ljudi jim hoče ubežati samo zato, da bi dobili boljša. Nočejo biti brez pravil, radi bi samo pravila, ki jim bolj ustrezajo. Življenje brez pravil, brez parametrov in nadzora, pa ni človeško življenje. Ljudje svetu vsiljujejo strukture. Fascinira me vprašanje, kaj leži za vsemi temi strukturami. Kaos? Kaj to sploh pomeni? V resnici si tega sploh ne moreš predstavljati. Samo še dlje bi posploševal, to pa je brezupno početje.

Dušan Rebolj in Iztok Rebernik

Intervjuje, v katerih se nahajajo navedene Robove izjave, najdete na naslovu www.atmydesk.com.