Saga o pianistih (20. del)

Skandinavska zvezda

“Andsnesov pristop je netradicionalen. Zavrnil je skoraj obvezno izpopolnjevanje v kakšni tuji glasbeni prestolnici - zato da je lahko ostal s svojim profesorjem v Bergnu - in ne mara, kot pravi, 'muzejske' atmosfere koncertne dvorane. Leif Ove Andsnes zavrača kravato in frak. Raje ima Armanijevo obleko.” (Linn Ryne, Norway Now, 4. junij 1997)

Leif Ove Andsnes se je rodil leta 1970 v mestecu Karmoy na Norveškem. Sin učiteljev - oče vodja pihalne godbe, mama pa zborovodkinja - sprva ni obetal, da bo postal to, kar je danes: eden vodilnih pianistov na svetu. Tako kot drugi običajni fantje se je zabaval ob igranju nogometa, po drugi strani pa ga je navduševala šolska pihalna godba. Toda na koncu je zmagala želja po igranju klavirja in pri šestnajstih letih se je vpisal na konservatorij v Bergnu, kjer je študiral pri češkem pianistu Jiřiju Hlinki. Maja 1987 je že debitiral z Griegovim klavirskim koncertom in glasbeni kritiki so se na ta debut odzvali z “dan, zapisan z rdečimi črkami za norveško glasbo”. Sledila so snemanja in nastopi z vodilnimi svetovnimi orkestri (Bostonski simfoniki, Bavarski radijski orkester, Newyorški filharmoniki, filharmoniki iz Osla, Los Angelesa, Berlina in Londona). Kot solist z orkestri in tudi s solističnimi in komornimi recitali se je predstavil že po vsej Evropi, igral v Ameriki ter imel že petkrat turnejo po Japonski.

Mrzel tuš za razmislek

Andsnesova biografija je nekoliko neobičajna tudi zaradi nagrad, ki jih je dobil: od Hindemithove (Frankfurt, 1987), Levinove (Bergen, 1988), nagrade norveških glasbenih kritikov (Oslo, 1988) in Griegove nagrade (Bergen, 1990) ter dvakrat podeljenih nagrad Deutschen Schallplattenkritik do nagrad, podeljenih v Ameriki in Franciji, in nagrade za najboljšega instrumentalista, ki mu jo je maja lani dodelila Royal Philharmonic Society. Te nagrade je dobival za poklicno umetniško dejavnost in jih je pravzaprav več kot tistih, ki jih je dobil za udeležbo na tekmovanjih. Resda je Andsnes v mladosti zmagoval na nacionalnih in mednarodnih tekmovanjih, ki pa kljub vsemu niso imela takšne teže, kot jih imajo tekmovanja, s katerih prihajajo pianisti, ki so sicer 'v igri' na mednarodni pianistični sceni.

Zato pa ima toliko večji pomen nagrada Gilmore, ki jo je Andsnes dobil, ne da bi vedel, da se zanjo poteguje. To ameriško nagrado je dobil leta 1998, potem ko ga je odbor med 91 nominiranci izbral za najbolj obetavnega mladega profesionalca, za katerega so menili, da bi mu dodatna finančna stimulacija še bolj pomagala pri uveljavljanju kariere. Ko so Andsnesu sporočili, da mu bodo dodelili nagrado, vredno 300.000 ameriških dolarjev, je najprej prosil, če lahko odloži slušalko in gre pod mrzlo prho. Vsekakor je temeljito preudaril, kako porabiti denar - z mislijo na Haydna in Schumanna je prvih 50.000 dolarjev šlo za nakup bösendorferja, ki stoji v Kopenhagnu, enem od njegovih dveh domov (v Bergnu vadi na steinwayu). To je bila investicija, s pomočjo katere je že požel nove rezultate: za lanskoletni posnetek Haydnovih koncertov (št. 3, 4 in 11), na katerem nastopa kot solist in tudi kot dirigent, je v začetku letošnjega leta dobil še grammyja.

Andsnesov repertoar ne obsega zgolj klasičnih del, čeprav bi ob teh lahko omenili skladatelje, kot so Schumann, Schubert in Grieg. S posnetkom Griegovega koncerta je že v začetku kariere dosegal najvišja mesta na lestvicah popularnih plošč, kot kakšen pop zvezdnik. Za Griega meni, da obstaja malo glasbenikov, ki bi govorili tako neposredno v srce, predvsem v krajših skladbah. Prav tako je Andsnes priznal, da ceni glasbo Schuberta: “Neverjetna lepota in neizmerna lirika, ki deluje na toliko različnih ravneh. V njej je toliko bolečine in življenja - v vsem tem je nebeška atmosfera.” Toda po drugi strani ga pritegnejo manj znana dela, napisana v drugi polovici dvajsetega stoletja, hkrati pa vzpodbuja skladatelje, da napišejo nova dela - to je drugi projekt, ki ga financira z denarjem iz sklada nagrade Gilmore (za vsak nov projekt mora dobiti soglasje odbora).

Glasba pa povezuje Andsnesa tudi z drugimi glasbeniki. Zelo ceni dirigenta Jansonsa, ki je kot takratni glasbeni direktor filharmonije v Oslu mlademu pianistu veliko pomagal pri uveljavljanju izven meja Norveške. Tudi sam Jansons ima visoko mnenje o Andsnesu: “... je zelo skromen in prijeten fant, ki vedno razmišlja in pomaga pri ustvarjanju konceptov. Ne bi si izbral glasbe, o kateri ne bi imel ničesar povedati.”

Andsnes pa ne sodeluje le z orkestri in dirigenti, s katerimi nastopa: je umetniški direktor poletnega festivala komorne glasbe v Risorju, hkrati pa stalno sodeluje z violinistom Christianom Tetzleffom, violončelistom Heinrichom Schiffom, uspešne koncerte je imel tudi s tenoristom Ianom Bostridgem.

Že dvajsetleten je Andsnes podpisal pogodbo z založbo Virgin Classics in leta 1997 postal ekskluzivni umetnik pri založbi EMI Classics. To mu omogoča, da sam izbira repertoar, ki ga želi snemati; snema tudi manj znana dela, ki jih sam financira z denarjem, ki ga je zaslužil z nagrado Gilmore. Srečen je, ker ima pogodbo, saj so za klasično glasbo - kar se tiče snemanja - nastopili težki časi. Zaveda se potrebe, da morajo biti novi posnetki predstavljeni moderno, moti pa ga, da je v ospredje veliko bolj kot skladatelj postavljen interpret. Med njegovimi posnetki so dela (nekateri zgodnji posnetki niso navedeni, ker so že pošli):

• Liszt: Klavirska dela; EMI Classics 5 57002 2 (2001)

• Haydn: Klavirski koncerti št. 3, 4 and 11; EMI Classics 56960 (2000)

• Šostakovič, Britten: Koncerti; EMI Classics 56760 (1999)

• Haydn: Sonate, Szymanovski: Sinfonia Concertante EMI Classics (1999)

• Brahms: Klavirski koncert št. 1; EMI Classics (1998)

• The long, long winter night (klavirska dela Griega in manj znanih norveških skladateljev); EMI Classics 56541 (1998)

• Schumann: Klavirska sonata št. 1, Fantazija; EMI Classics 56414 (1997)

• Nielsen: Klavirska dela; Virgin Classics 45129 (1996)

• Prokofjev: Klavirski koncert št. 3, Simfonija št. 7; Simax 1060 (1996)

• Rahmaninov: Klavirski koncert št. 3; EMI Classics 56350 (1995)

• Grieg: Klavirska sonata, lirična dela; Virgin Classics 59300 (1993)

• Chopin: Klavirske sonate; Virgin Classics 61317 (1992, ponatis 1996)

Po debutu v Sloveniji

Maja in v prvi polovici junija letos je Andsnes z Danskim nacionalnim radijskim simfoničnim orkestrom gostoval po Evropi. Med to turnejo se je 16. maja ustavil tudi v Ljubljani, kjer je na koncertu za Zlati abonma igral Brahmsov prvi klavirski koncert. V elegantni obleki, s suknjičem brez ovratnika, zapetim do vratu, je sproščeno prišel v dvorano. Ni koketiral s publiko, niti ni skušal izražati kakšnega umetniškega patosa ali zvezdniškega ponosa - ali, če ponovno citiram Linna Ryna: “Ni podoben popularnemu konceptu koncertnega pianista: ne prilega se ravno klasični podobi senzitivnega, trpinčenega umetnika. Videti je kot dobro treniran športnik, ki je ravno odigral živahno igro squasha.” V njegovem poslovnem odnosu do orkestra in publike pa ni bilo čutiti le korektnosti, temveč predvsem iskrenost pri interpretaciji 50-minutnega dela. Za Andsnesa sta pomembna temeljito delo in poštenost pri iskanju resnice, s katero skuša posredovati sporočilo glasbe: “Zame je glasba najiskrenejši jezik, s katerim lahko komuniciram. Ima veliko veliko globlji pomen kot vsi drugi jeziki in načini komuniciranja, zato mi pomaga, da se počutim živega, pomaga mi pri spoznavanju mojih čustev.”

Andsnesov idol v času študija je bil Richter, ki je bil tako kot Gilels občasni usmerjevalec študijske poti Andsnesovega učitelja Hlinke. Andsnes se velikokrat spomni svoje prve ure na konservatoriju v Bergnu. Hlinka ga je poučeval kar tri ure, obdelala pa sta samo štiri strani Chopinove tretje sonate. Ukvarjala sta se predvsem z mehkimi gibi iz zapestja, ki so se Andsnesu sprva zdeli nemogoči, vendar se jih je, tako kot mu je učitelj obljubil, povsem naučil že po dveh letih igranja.

Iskanje ravnotežja med urbanim in ruralnim

Izvedba Brahmsovega klavirskega koncerta v Ljubljani je navdušila predvsem zaradi pianistove sproščene igre - kot mehki valovi, ki zibljejo jadrnice, pripete ob bregovih jezera ali morja, so se njegove roke sprehajale med tipkami in nizale frazo za frazo. Ta stil igranja je Andsnes razvil sčasoma, ni le plod tehnike, ki mu jo je pomagal razviti učitelj. Intenzivnosti in temačnosti, ki ju je sprva občudoval v ruskem pianizmu, je želel dodati širši barvni spekter, predvsem pa lahkotnost. Prizna, da je na oblikovanje njegove glasbene estetike vplival tudi mir skandinavske pokrajine, prelomno zanj pa je bilo tudi leto 1992/93, ko se je zaradi poškodb na rami odločil za nekaj časa prekiniti kariero, zato da se je lahko posvetil Aleksandrovi tehniki, sistemu sproščanja telesa in iskanja ravnotežja v njem. Ni pa se zgodilo zadnjič, da se je Andsnes odločil izstopiti iz sistema, ki lahko kaj hitro izžame koncertanta, ker je 265 dni na leto na poti. Rutini se je v zadnji polovici lanskega leta umaknil tako, da je pol leta preživel v hišici v norveških gorah tik nad gozdno mejo. Resda je po prvem mesecu začel pogrešati klavir in adrenalin, ki ga ob običajnem urniku prisili k še večji ustvarjalnosti. Toda začutil je, kako se mu je znižal utrip in kako je pomembno, da se človek včasih tudi dolgočasi; zato se je odločil, da se bo redno vračal med tišino gora - četudi zgolj za konec tedna.

Povratek v civilizacijo - poln načrtov

Po turneji z orkestrom se bo Andsnes 19. junija ustavil v Londonu, kjer bo v dvorani Wigmore nastopil z violinistom C. Tetzlaffom. Kasneje ga čaka še nastop na poletnem festivalu v Verbieru, veseli pa se tudi koncertov po Evropi in Ameriki, na katerih bo igral klavirski koncert Witolda Lutoslawskega. Novembra bo pričel turnejo po Evropi, v kateri bodo vključena dela Rahmaninova, Dvořaka in Schumanna; solistične recitale bo kombiniral z nastopi z Londonskim simfoničnim orkestrom pod vodstvom M. Tilsona Thomasa. Decembra bo v St. Petersburgu s tamkajšnjimi filharmoniki igral tretjega Rahmaninova - prvič v tem mestu bo imel obenem tudi priložnost, da potrdi ocene, ki so bile napisane v New York Timesu ob izdaji tega koncerta na zgoščenki: “Omamno, živahno … najpomembnejši posnetek tega dela v dvajsetih letih.”

Četudi je že nastopal kot pianist, ki je dirigiral izza klavirja, pa je Andsnesu ljubše sodelovanje z dirigenti in tudi s solisti, s katerimi si obeta dobro sodelovanje tudi v prihodnje. Z Ianom Bostridgem načrtujeta kar nekaj projektov, medtem ko nameravata Schubertov Winterreise, s katerim sta že prevzela italijansko publiko, posneti šele okrog leta 2003.

Andsnesovo delo prevevajo vedno novi in inovativni projekti, ki odsevajo tudi njegovo glasbeno in splošno razgledanost. Nekateri načrti ostajajo tudi skrivnost. Na primer tista, ki jo je s sabo prinesel z gore in za katero za zdaj razkriva le, da bo v njej morda sodeloval slaven britanski igralec ...

Damjana Zupan

Viri:

• BBC Music Magazine, maj 2001: Hillary Finch - Leif, The Universe And Everything.

• Internet: našli boste okrog tisoč različnih naslovov, od katerih vsak po malem odkriva Andsnesove pretekle uspehe in bodoče načrte.

V okviru 49. ljubljanskega poletnega festivala se bodo letos s svojimi recitali predstavili naslednji pianisti: Bernard Roberts, Hinko Haas, Leonid Brumberg, Nikolaj Luganski, Jasminka Stančul in Vladimir Mlinarič, Daniele Alberti. O poletnih klavirskih dogodkih pa boste lahko brali v naslednjem nadaljevanju Sage, ki bo izšla v septembrski številki Muske.