Thinking Fellers Union Local 282

Čudaki iz San Francisca

Kdor sledi le lastnim vzgibom in se na moč ogiblje uveljavljenim vzorcem, komur je izmikanje predvidljivim potem eno od poglavitnih umetniških vodil, ta ne more pričakovati širše pozornosti. Peterica čudakov iz San Francisca sodi mednje, le da je od samega začetka pred 15 leti začrtala okvir, iz katerega se napaja brez nevarnosti, da bi ji zmanjkalo izvirnosti. Novi album, prvi po petih letih, je le potrditev tega.

Kot že mnogi pred njimi, so se Thinking Fellers Union Local 282 skoraj morali preseliti v enega od središč glasbenega dogajanja v Združenih državah, če so želeli zabeležiti tisto minimalno pozornost, ki jim je omogočila redno izdajanje plošč in nastopanje. Iz Iowe so se družno odpravili v San Francisco, prav tja, kamor so se konec 60. let v razmajanem kamionu odpeljali predelavam sodobne ameriške kulturne dediščine naproti The Residents, poleg Captaina Beefhearta in Sonic Youth največkrat omenjeni kot glasbena referenca TFUL 282. Basistka Anne Eickelberg mi je po elektronski pošti pojasnila poglavitne razloge selitve: “V San Franciscu ne sneži, znan je kot območje svobodnega mišljenja in sploh je tu lep okoliš. Razmišljali smo o New Yorku, a smo se ga bali. Vsi smo odraščali v malih mestih na podeželju, zato bi bil to za nas velik skok. San Francisco se nam zdi prijaznejši.”

Skupina je kmalu po prihodu ustanovila lastno založbo, Thwart Production, v pomanjkanju denarja pa je prvi album Wormed By Leonard prvotno objavila le na kaseti. To jim je omočilo izdajo nekaj vinilnih malih plošč pri majhnih ameriških neodvisnih založbah, na eni od prvih so že poudarili široka glasbena zanimanja, leta pred Sonic Youth so priredili uspešnico Superstar ‘ameriške Abbe’ The Carpenters. Drugje so pogumno zakoračili v kitarske improvizacije in jih povezali s pihalnimi vložki, zlahka se spustijo v žgoče, skoraj hardkorovsko drvenje, morda preskočijo v folk motive z mandolino in violino kot vodilnima glasbiloma. To glasbeno mineštro zabelijo še s popačenim petjem vseh. Vse to prihaja iz različnih glasbenih okusov posameznih članov. Anne pritrjuje: “Ja, vsak od nas je navdahnjen z drugačno glasbo. To dela našo skupino enkratno. Vplivi na skupino se raztezajo od Walterja Wanderleyja in The Balfa Brothers do The Beatles in Patsy Cline, če jih naštejem le nekaj.”

Če glasbeno raje pogledujejo nazaj in v preteklosti najdejo dovolj snovi za avtorsko predelavo, jim na drugih ravneh misli švigajo daleč stran, v vesoljska prostranstva. Že ovitek albuma Wormed By Leonard (kasneje ponatisnjen na kompaktni plošči) so okrasili s primitivnimi motivi vesoljskega raziskovanja, čemur se niso odpovedali niti kasneje. Njihov najuspešnejši album nosi naslov Strangers From The Universe, prejšnji I Hope It Lands, na ovitku novega pa so prav tako ovekovečili leteči krožnik. “Vsi že od nekdaj prebiramo znanstvenofantastično literaturo in smo zagrizeni ljubitelji Zvezdnih stez. Ure in ure smo porabili za igračkanje v slogu te nadaljevanke, tako da smo upodabljali glavne like. Mislim tudi, da vsi verjamemo v neznane leteče predmete.”

Realnost pa je neizprosna. Imeli so srečo, da so jih dokaj zgodaj opazili pri Matador Records. Pri založbi, ki je izstrelila Pavement, jim je bilo lažje. Obenem so si izborili možnost objavljanja plošč še za druge založbe in jo tudi izkoristili. Po treh albumih za neodvisnega giganta so brez posebnega razglasa odšli. “Odločili smo se zapustiti Matador Records, ker so želeli, da podpišemo pogodbo za več plošč vnaprej. Nismo bili pripravljeni na tolikšen zalogaj, poleg tega bi radi poskusili še kaj drugega. Razmišljam, da če bi ostali pri tej založbi, bi nas slej ko prej odpustili, odkar so se začeli odmikati od kitarske glasbe in gredo vedno bolj v elektroniko. Pri Matadorju so naredili dobro delo, kar se tiče stikov z mediji, a na turnejah nas niso dovolj podprli (za to jih, pravzaprav, nismo niti prosili).”

Ves ta čas je skupina delovala izjemno produktivno. Ob rednem in izrednem objavljanju plošč je večkrat prekrižarila Ameriko in posamični člani so našli čas tudi za stranske projekte. Nato pa je nastopilo nenadno zatišje, celih pet let do novega izdelka.

“Odločili smo se, da damo prednost še drugim stvarem. Leta smo vsi vložili večino časa in energije v skupino, in prišel je čas, da smo se posvetili drugim opravkom in ‘odraslim’ dolžnostim. Mislim, da smo se ravno pred prenehanjem nastopanja (konec leta 1996) vsi po malem zamislili nad našim finančnim stanjem, nad vplivom pogostega nastopanja na odnose do naših ljubljenih, nad prihodnostjo in sploh nad tem, kar počnemo z našimi življenji. Nastopanje nam ni prineslo denarja, bili smo kvečjemu zelo revni.

Med petletnim odmorom smo vendarle počasi nadaljevali z delom za novi album, občasno odigrali koncert, delali pri drugih glasbenih projektih, predvsem pa smo se posvečali študiju, karieram, porokam, potovanjem in tako naprej.”

Nezanesljiva glasbena kariera v kreativnem neodvisnem rocku je botrovala razpadu cele vrste izvrstnih zasedb, večina se ustavi na točki, ko je skrajni čas za končno odločitev, ali definitivno vztrajanje pri glasbi ali iskanje ‘normalne’ zaposlitve. Ker TFUL 282 v glasbi ne sklepajo kompromisov, jih za golo preživetje skoraj morajo drugje. “Od konca leta 1994 do poletja 1996 smo poskusili živeti le od tega, kar smo počeli kot skupina. Kot sem že omenila, je bilo težko in smo bili zelo revni. Toda to je bila čudovita izkušnja in ponosni smo, da smo poskusili. Bolje je poskusiti kot ostareti poln obžalovanja, ker nisi sledil kreativnemu življenju.

Večino časa, ko smo delovali v skupini, smo vendarle imeli redne zaposlitve. To pomeni, da smo lahko vadili in snemali le po koncu službe in čez vikend. V poznih osemdesetih letih do sredine devetdesetih let smo bili vsi v službah, ki smo jih lahko zapustili za čas turneje. Ali pa smo preprosto dali odpoved in se po končani turneji zaposlili drugje. Sedaj, ko smo starejši, razmišljamo, da bi bilo nemogoče prekiniti redno službo samo zaradi benda. Čeprav o tem še vedno radi fantaziramo.”

Resda so pota okusov in potreb popularnoglasbenih potrošnikov zapletena, a za TFUL 282 lahko zatrdim, da se jim z novim albumom ne bo godilo nič bolje. Naslov je tokrat še za spoznanje bolj čudaški, prekaša celo ime skupine - plošča Bob Dinners And Larry Noodles Present Tobby Turdner’s Celebrity Avalanche ne odstopa bistveno od prejšnjih izdelkov, še vedno v posameznih pesmih ponuja tako široko paleto zamisli, da bi si dobičkaželjni izvajalci z njo v prijaznejši obliki naredili celo kariero. Kaj pa TFUL 282? “Ne moremo spremeniti pristopa. Delamo samo to, kar se nas tiče. Igramo, kar nam dobro zveni ali kar nas premakne, nasmeji.

A tu obstaja paradoks. Verjamem, da vsak umetnik, vsak glasbenik, ki trdi, da nikakor ni pod vplivom pričakovanj ali odzivov ljubiteljev, laže. Ne moreš ustvarjati v balonu, veš. Drugi po svoje vplivajo nate, četudi podzavestno.”

Edino ‘pravo’ novost so uvrstili na sam konec albuma, pesem He Keeps Himself Fed uvede kitarski rif, ki bi si ga lahko izposodili tudi iz arzenala kake klasične težkometalne zasedbe. Le da ga v sebi lastnem slogu kmalu speljejo na povsem drug teren, v lebdeče kitarsko tripanje brez prave smeri. Nisem si mogel kaj, da ne bi poizvedel o morebitni skriti subverziji ... “Zvenelo je v redu. Nekateri od nas čutimo globoko spoštovanje do glasbe, ki rocka - The Melvins ali The Jesus Lizard. Potem nam je dobro zvenelo tudi, ko smo stopili težko kitaro v dolg, premišljen komad, ki ga omenjaš. Naš namen ni bil dokazovati, katera zvrst glasbe je boljša, ali pokvariti vtisa.”

Torej na albumu še vedno prevladujejo kitare, v karseda širokem razponu. Vmes, le kot dekoracija, nastopijo tračne zanke, dlje v elektronsko področje se TFUL 282 ne spustijo. Zato pa bi morebiti zraven spustili katerega od njim domačih elektronskih manipulatorjev (Matmos, Lesser), v splošnem je tovrstna praksa že prej pravilo kot izjema. “Pravzaprav ne sodelujemo z nobenim glasbenikom iz San Francisca, to nobenega od nas ne zanima. Ideja je sicer dobra, a zahteva preveč truda in časa. Že to, da se zberemo na vaji ali za intervju, zahteva veliko dogovarjanja, ker smo vsi zelo zaposleni.”

In vendar se sprejemanje elektronske glasbe spreminja, od začetnega skoraj družnega odklanjanja se tudi v Združenih državah ta odnos nagiba v pozitivno smer. Seveda še vedno obstajajo bistvene razlike, ki jih poudarja tudi Anne: “Ne bi želela govoriti o občutkih glede elektronske glasbe v imenu vse skupine. Osebno sem želela kaj tega raziskati sredi devetdesetih let, ko me je navdušil zgodnji jungle s piratskih radijskih postaj, ki smo jih lovili med obiskom Londona. To je bilo, preden je vse postalo modna norost in preden je pljusknilo sem v Združene države. Še vedno lahko uživam v elektronskem hrupu in stvareh kot Boards Of Canada ali do neke mere Atari Teenage Riot, a ne prenesem plesne glasbe, posebej ne diva house glasbe. Nisem del tehno plesne kulture. Mislim, da je res čudaško, kako ljudje plačujejo, da jim kdo vrti svoje priljubljene plošče.”

Živo igranje je še vedno tisto, kar žene TFUL 282 naprej. Le v času popolne osvoboditve od drugih obveznosti so uspeli nastopiti v Evropi. Sedaj, ob še večji zaposlenosti, se zdi to že manj verjetno. Jim bo uspelo vsaj ob izidu nove plošče? “Obstaja kvečjemu možnost, da bomo nekajkrat nastopili po Ameriki. Če bi se pokazala možnost za nastope v Evropi, bi bili zelo veseli. Veliko bolj kot turneje po Ameriki.”

Janez Golič

Plošče (redne, brez malih plošč)

Wormed By Leonard (Thwart Production, kaseta 1988, CD ponatis 1995)

Tangle (Thwart Production, 1989)

Lovelyville (Matador, 1991)

Mother Of All Saints (Matador, 1992)

Admonishing The Bishop (EP/CD, Matador, 1993)

The Funeral Pudding (EP/CD, Ajax, 1994)

Strangers From The Universe (Matador, 1995)

Porcelain Entertainment (Normal, 1995)

I Hope It Lands (Communion, 1996)

Bob Dinners And Larry Noodles Present Tobby Turdner’s Celebrity Avalanche (Communion, 2001)