Letnik: 2001 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Jane Weber

Baldassari, Haines and Story

BILL MONROE: 16 GEMS - Authentic Mandolin Transcriptions

Hal Leonard, 2001, notna knjiga

Seveda bi bilo iluzorno pričakovati, da bo knjižica pri nas naletela na kakršenkoli odziv. Mandolinska glasba kljub nekaterim orkestrom in drugim zasedbam, ki delajo pri nas, pač ostaja skrita očem javnosti. Lahko nam je žal, da na naših odrih nismo slišali Davida Grismana, Jethra Burnsa in Carla Aonza, treh neverjetnih stilistov, ki so vsak po svoje zaznamovali mandolinsko glasbo minulega stoletja. Vsem trem naštetim virtuozom je skupna ljubezen do glasbe Billa Monroeja in o njej na najlepši možni način, to je z besedo in glasbenimi zapisi šestnajstih najpomembnejših Monroejevih skladb, govori nova izdaja založbe Hal Leonard.

Bill Monroe in njegova zapuščina sta poglavje zase in vedno znova odkrivam, kaj je bilo tisto, kar je mladega Jerryja Garcio gnalo, da je prepotoval pol Amerike, da bi prišel k Monroeju na avdicijo. Bill Monroe bluegrassa ni izumil v pravem pomenu besede, je pa za vselej določil njegove glasbene zakonitosti in dal mandolini pomembno vlogo v ameriški popularni glasbi. O tem v knjigi nazorno govori Butch Baldassari. V svetu countryja Monroeja izjemno cenijo in ga uvrščajo med velikane te glasbe. Mladi Bill Monroe je odraščal ob bluesu; poslušal je črnskega glasbenika Arnolda Schultza, ki je pogosto igral na plesih, in se od njega naučil prvih glasbenih korakov. Baldassari je v sodelovanju z Robom Hainesom med drugim lepo nakazal tudi glasbene vplive iz bluesa, najbolj zanimivi pa so podrobni opisi Monroejevega zelo trdega in ostrega sloga, ki veliko dolguje tudi irski glasbi. Monroe je prvič snemal leta 1936, ko sta z bratom Charliejem v nekem studiu v Severni Karolini posnela skladbo What Would You Give (In Exchange For Your Soul), ki je danes del Smithsonianove zbirke klasične countryjevske glasbe in pomeni uraden začetek bluegrassa.

Bill Monroe je z mandolino oblikoval bluegrass in o tem procesu govori knjižica, ki so jo zgledno pripravili Butch Baldassari, Rob Haines in Jeff Story. Najbolj mi je v spominu ostal Baldassarijev komentar, ki gre nekako takole: "Monroejeva glasba in njegovo igranje na mandolino se sprva zdita preprosta; velikokrat šele potem, ko začneš igrati te melodije in naletiš na prve velike težave, ko ne zmoreš mojstrovega tempa, dojameš, da je šlo za glasbenega genija." Knjižica lepo dopolnjuje bolj biografsko delo Richarda D. Smitha z naslovom Can’t You Hear Me Callin’ - The Life Of Bill Monroe, o katerem smo v Muski že pisali. Odlične knjige založbe Hal Leonard so presenetljivo dosegljive celo v nekaterih naših trgovinah, sicer pa jih lahko poiščete na internetu (www.musicdispatch.com).

Jane Weber