Kevin J. H. Dettmar in William Richey (Ur.)

READING ROCK AND ROLL - Authenticity, Appropriation, Aesthetics

Columbia University Press, New York, 1999, str. 347

Naj se sliši še tako kontradiktorno, branje rock'n'rolla je stvar, ki me od nekdaj vznemirja. Prijetno je deliti estetski užitek s kom potem, ko si recimo poslušal novo ploščo ali ko odhajaš s koncerta. Občasno lahko nastopi tako imenovan »učinek nostalgije«, ki ga morda sproži določen motiv. Tretje pa je tako imenovana miselna lepljenka, razmišljanje in pisanje o popularni glasbi, nekje vmes med entuziastičnim in akademskim pristopom. Kako metaforično opisati učinek, kako uspešno prenesti izkušnjo o tem, kako glasbo občutiš?

In prav rockovska kritika ima lahko pri predstavljanju in vrednotenju glasbe levji delež. Kako izboljšati slog pisanja o rockovski glasbi? Kako bolj sveže predstaviti nov glasbeni fenomen? Kako »brati« rock and roll? Pomislimo, na primer, kolikokrat nas je rockovska kritika vzpodbudila, da prisluhnemo večplastno? Ali nam vsaj poskušala pokazati, kako?

Da v razmišljanjih nisem osamljena, me je pred kratkim v celoti prepričala knjiga esejev z obetajočim naslovom Reading Rock and Roll.

Končno knjiga o pisanju o rock'n'rollu in o razumevanju rock'n'rolla. Pisana z vidika ljubiteljev glasbe, ki o njej razmišljajo, jo poslušajo in vrednotijo. V trinajstih zbranih esejih skušajo avtorji v estetskih užitkih prikazati podbnosti z drugimi oblikami sodobne umetnosti. Kajti, kljub tridesetletnemu obdobju rockovske kritike se ta še vedno ne more primerjati z recimo filmsko kritiko, kaj šele z drugimi, bolj tradicionalnimi oblikami umetnosti. Vzrokov je nedvomno več. Največkrat pa so stvari zgrešene že v samem izhodišču. Znani ameriški »frik« in večni cinik Frank Zappa je pisanje o rocku opisal kot situacijo, »ko ljudi, ki ne znajo govoriti, intervjuvajo ljudje, ki ne znajo pisati, za ljudi, ki ne znajo brati«. Najbolj reprezentančna opazka o glasbi pa je tista znana Costellova: »Pisati o glasbi je tako, kot da bi plesal na arhitekturo.« Izjavi obeh umetnikov prav gotovo letita na pogosto smrkavo, odbijajoče, netočno, malomarno pisanje v medijih.

Rockovska kritika naj bi se navdihovala pri subjektih, vendar naj bi bila istočasno ločena od njih. Morala bi biti čutna, psihološka in bistra. In ne nazadnje bi morala stati na lastnih temeljih, brez cenenih zvijač in razvpitosti subjektov, sebi v opravičilo. V današnji fazi razvoja najdemo rockovsko pisanje v absurdno širokem nizu pristojnih mest: od nacionalno potrošniških revij do lokalnih tednikov, od fanzinov do univerzitetnih antologij, od dnevnikov do reklamnih letakov založb, promotorjev koncertov in trgovin. Kljub različnim pristopom in kakovosti pisanja ostaja rockovska kritika še vedno v kulturnem getu. Kaj lahko storimo, da bi stvari spremenili?

Razvojna pot, ki jo skušajo doseči, je vzpodbujati kritiški jezik, ki bi lahko pognal celoten spektrum kontekstov, s katerimi se ukvarjajo tudi pisci v čudoviti knjigi Reading Rock and Roll. Ena najbolj prezrtih prednosti pisanja o popularni godbi je to, da je popularna; čeprav se zanjo zanima veliko ljudi, od povprečnih bralcev do izvedencev, na primer. Nasprotno pa za pisanje v množično distribuiranih medijih velja, da popularnost subjekta ne potrebuje površne obravnave. Vrzel med resnostjo in zabavo, med strastjo in analizo je mogoče zapolniti na več načinov. Veliko je pristopov do kritiškega dela in kar nekaj poti, kako vzpodbuditi, zgraditi in navdahniti občinstvo v informirane poslušalce in bralce.

Knjiga Reading Rock and Roll pomeni dragocen korak k širjenju številnih kulturnih meja, gre za način, da premakneš stvari v pravo smer. »Namesto da se vsi skupaj, umetniki in pisci, novinarji in akademiki, umikamo v ločene svetove, kjer samozadovoljno govorimo sami s sabo,« ugotavlja Anthony De Curtis v uvodu, »bi vsi skupaj morali poiskati nove smeri komunikacije. In dokler bodo kritiki nadaljevali svoj lasten ples, sploh ne bo važno, ali sploh plešejo.« Saj res, koga briga.

Zbirka esejev prinaša pomembno raziskavo sodobne popularne glasbe, ki je zaznamovala naše stoletje. Pisana neformalno in obenem teoretično poučno, s spoštovanja vredno, očarljivo energijo. Urednika sta zbrala bogastvo izobraženih, izvirnih in bistrih piscev, ki izvajajo branja rockovske glasbe. Od skrbne raziskave vlog vdanosti in ženske seksualnosti v preobleki Courtney Love in Madonne do preračunljive uporabe in zlorabe jezika pri Georgu Clintonu, referenc Elvisa Costella v sodobnih novelah in rabe rocka sedemdesetih let v sodobnih filmskih soundtrackih. V lucidnem uvodnem eseju, Modeling Authenticity, Authenticating Commercial Models, Michael Coyle in Jon Dolan odpirata sporno vprašanje o izvirnosti in ponovni raziskavi tradicionalne delitve rockovskega kritištva na avtentično umetnost in komercialni uspeh, veri, da je »pravi« rock izziv hierarhiji, povratek k čisti, nekomercialni obliki. Kar nekaj esejev raziskuje različne povezave med estetiko, politiko in ekonomijo rocka. V esejih, ki analizirajo dvosmeren dialog med rockom in drugimi neglasbenimi diskurzi, je ta obsežna tema najbolj opazna: kako si je rock prilastil sodobno leposlovje, film in video umetnost in bil hkrati prilaščen. Ena izmed zanimivih tez, ki jo poudarjajo avtorji, je, da je rock resnično že od nastanka neke vrste artistični laboratorij, kjer so se oblikovale številne sodobne umetniške tendence.

V zbirki esejev so pisci predvsem poudarili besedila v rockovski glasbi. S tem, da so zajeli različna in večplastna branja, so želeli doseči »intertekstualen« pristop do rockovske glasbe. Rockovski kritik mora raziskovati v vseh smereh. Kajti kljub pastem in kratkovidnosti novega kritiškega branja se urednika Kevin J. H. Dettmar in William Richey zavedata, da postmodernistične teorije omogočajo branja, ki posvečajo pozornost drobnim detajlom individualnih kompozicij, medtem ko jih umeščajo v socialni, zgodovinski, politični in kulturni kontekst. Če upoštevamo zgolj slušno glasbeno dimenzijo, pomeni sprejetje intertekstualnega pristopa do rocka nekaj, kar je krepko nad pomeni standardnih literarnih analiz.

Prav osredotočenost na besedila je odlika, ki ločuje to zbirko esejev od drugih akademskih študij rockovske glasbe. Izstopa tudi silna želja, da bi pisci, zbrani v zbirki, skupaj z novinarskimi kritiki, ustvarili živahno in strastno pisanje rockovske kritike. Z drugimi besedami, odklanjajo, da bi teoretični diskurz iztisnil življenje iz pisanj.

Heterogenost zbranih tekstov v knjigi Reading Rock and Roll se tako bere kot znak živahnega raziskovanja; rezultat je eklekticizem, ki zadovolji še tako zbirčnega bralca.

Varja Velikonja