THE CARTER FAMILY

Can The Circle Be Unbroken

Columbia/Dots, 2000

Jimmie Rodgers in Carterjevi so imeli različni glasbeni viziji. Nikomur v družini Carterjevih ni bilo do jodlanja, čeprav se v njihovem repertoarju najde tudi kak jodel, Rodgers pa ni maral gospela. O tem smo že pisali v rubriki Kozmična Amerika. Zakladnica The Carter Family je veličastna in od vsakega poslušalca ni pričakovati, da bo segel po vseh ploščah, zato je plošča Can The Circle Be Unbroken, ki jo je pred kratkim pod producentskim vodstvom Larryja Cohna izdala založba Columbia, toliko bolj dobrodošla. Saj ne, da bi ponujala kakšen posebno celovit vpogled v glasbo družine Carter. Prinaša namreč samo posnetke iz let 1935 in 1940, ko je bila skupina The Carter Family že znana po vsej Ameriki. Vendar so bili Carterjevi po mnenju zgodovinarjev nekaj posebnega in so glasbeno nenehno odraščali, posnetki iz zadnje tretjine kariere pa kljub nekoliko nižjemu Sarinemu glasu veljajo za najboljše. Izvedbe skladb, kot so Black Jack David, Can The Circle Be Unbroken in My Clinch Mountain Home zlezejo pod kožo, so dovolj reprezentativne, za nameček pa so v duhu časa celo razmeroma dobro posnete, zato neverjetno poslušljive. Izdaja je zanimiva tudi zaradi priloženega eseja Eda Kahna, ki predstavlja nekatera dejstva, za katera pred leti nismo vedeli. To glasbo si zapomniš, bodisi da ti je bila všeč ali pa da nisi prenesel nosljajočega petja hribovcev. Družinski poglavar A. P. Carter je v apalaškem gorovju in v neposredni bližini družinskih domov v Virdžiniji in Tennesseeju zbral več sto ljudskih pesmi britanskega izvora (na plošči jih je zbranih 20). Vdahnil jim je sveže aranžmaje in tako te melodije in zgodbe ohranil za prihodnje rodove. Bob Dylan je napovedal, da bo - podobno kot za ploščo pesmi Jimmieja Rodgersa - k sodelovanju povabil druge glasbenike in izdal kompilacijsko ploščo v spomin družini Carter. Na izpolnitev te njegove obljube potrpežljivo čakamo, ta izdaja pa pomirja naše strasti (sonymusic.com).

Jane Weber