MARTIN CARTHY

The Carthy Chronicles

Free Reed Records and Music, 2001

Med pomembnejše izdaje angleškega folka v zadnjih desetih ali še več letih gotovo sodi zbirka Martina Carthyja. O Carthyju smo v Muski obširneje pisali pred kratkim, zato ob tej priložnosti samo nekaj osnovnih podatkov o tem pomembnem angleškem glasbeniku. Rodil se je leta 1941 v Hatfieldu, z glasbo pa se je začel ukvarjati leta 1956 v obdobju velike priljubljenosti skiffla. Začel se je potepati po londonskih krčmah in kavarnah, prisluhnil je vsakemu glasbeniku, ki ga je srečal, od vseh glasbil pa ga je najbolj pritegnila akustična kitara, čeprav poznamo tudi posnetke, na katerih igra bendžo. Na začetku šestdesetih let se je začelo folklorno glasbeno prizorišče v Londonu in v drugih večjih angleških mestih vse hitreje razvijati in vse več je bilo folklornih klubov in glasbenikov, ki so se, podobno kot Carthy, naslanjali na britansko ljudsko glasbeno izročilo. Glasbena smer, ki se jo je s sodobniki lotil Carthy, ni bila trgovsko uspešna in si je šele utirala pot in širila krog ljubiteljev, danes pa velja za nekakšno kultno smer in ima na angleškem otoku zveste poslušalce (obstaja cela vrsta festivalov te glasbe, pa tudi angleški časopisi veliko pišejo o njej). Če poznamo to burno dogajanje, ne preseneča, da so se pri založbi Free Reed odločili izdati kovček štirih plošč z najpomembnejšimi posnetki in celo vrsto raritet. Carthy je nekatere ljudske pesmi pel brez spremljave, druge je poskusil zapeti ob kitari, veliko je sodeloval tudi z drugimi zasedbami in glasbeniki, kot so The Watersons, Band Of Hope, Steeleye Span in Albion Band, in prav ti posnetki pomenijo jedro te luksuzne izdaje. Carthy pravzaprav ni bil edini, ki je akustični kitari utiral pot v britansko ljudsko glasbo. Na Škotskem je ljudsko godčevstvo in umetnost igranja kitare združil glasbenik z imenom Archie Fisher, v Londonu pa je ljudske pesmi igral Davey Graham. Vendar so vsi trije ubrali slogovno različne smeri. Britanska ljudska pesem je približno leta 1962, podobno kot blues in jazz, že dosegla razmeroma velik krog poslušalcev, tudi pevcev je bilo iz dneva v dan več. Carthy je sicer šele leta 1965 izdal prvo samostojno ploščo, na njej so bile najuspešnejše skladbe, ki jih je v minulih letih prepeval po folklornih klubih, med bisere te zbirke tako na primer sodi tudi skladba Ballad Of Alfie Hinds, ki jo je Carthy zaigral leta 1963 v neki televizijski oddaji. Ob sodelovanju z Davom Swarbrickom je Carthy še razširil variacije melodij, hkrati pa se je še bolj naslonil na tehniko petja, pri kateri kar najbolj izkorišča resonanco prsne votline in tako dobi tone, ki spominjajo na zvok zvona. Prvi CD prinaša klasične Carthyjeve posnetke, drugi z naslovom Carthy in Company prinaša Carthyjeva sodelovanja z drugimi glasbeniki, na tretjem najdemo Carthyjeve izvedbe znanih pesmi avtorjev 20. stoletja (Dylan, Buddy Holly, Richard Thompson, Mike Waterson in cela vrsta drugih), četrti pa je v znamenju balad, ki so pomemben del Carthyjevega repertoarja. Zbirka prinaša vsega skupaj 83 posnetkov na štirih tematskih ploščah. Med njimi najdemo veliko doslej neizdanega ali težko dosegljivega zvočnega gradiva, zato bodo poslušalci Carthyja gotovo zastrigli z ušesi. Posebno poglavje seveda pomeni obsežna spremna knjižica, ki vam bo približala štiri desetletja Carthyjeve kariere in vam sploh odkrila veliko skrivnosti o prerodu folka v Angliji. To, da sta se po Carthyju spogledovala Paul Simon in Dylan, pa tako ali tako gotovo že veste (www.free-reed.co.uk/carthy).

Jane Weber