Letnik: 2001 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Marta Pirnar

DEPECHE MODE

Exciter

Mute/Dallas, 2001

Kdor še vedno upa, da se bodo Depeche Mode enkrat izvili iz sladostrastne morbidnosti, lahko kar takoj odneha. V vsakem primeru mu čestitamo za vztrajnost – tako kot Depeche Mode, ki že več kot 22 let počnejo tisto, kar brez dvoma počnejo najbolje: pojejo o ljubezni, smrti, obsedenosti, svetopisemskem trpljenju, pa spet o ljubezni, smrti, obsedenosti, svetopisemskem ... Nič novega, pravijo nekateri, vedno znova inovativni, pravijo drugi. Resnica je nekje vmes; ene in iste teme zna Martin Gore namreč zapakirati v občudovanja vredna besedila in jih z vedno pravim producentom oviti v čeden elektronski celofan, glas Davida Gahana pa poskrbi za karizmatično poetično podobo, brez katere danes tako rekoč nihče več ne uspe. Pa naj bo reklama še tako dobra.

Tokrat je Martinu v letu in pol spet uspelo napisati ganljive verze, ki so po njegovem mnenju eni najboljših, kar jih je v zadnjih desetih letih iztisnil iz svoje vedno trpeče in nikoli ozdravljene duše. Producentski stolček, na katerem sta v zadnjih dveh poskusih sedela Steve Lyon (Songs of Faith and Devotion, 1993) in Tim Simenon (Ultra, 1997), je tokrat pripadel Marku Bellu, to je glede na njegovo nadvse očarljivo sodelovanje z Björk povsem razumljiva, predvidljiva in logična izbira. Zadušljiva Bellova tehnološka pregrinjala, ki tako kot vedno spominjajo na vreme pred nevihto, z obveznim nizkim pritiskom, omamljajoči učinek še dodatno poudarjajo z Gahanovim glasom. Ta ne spominja več na zavijanje ranjenega goveda, kot so Davidu pred leti očitali kritiki, pač pa bolj na skrbno očetovsko tolažilno besedo, ki vedno zaleže. Tako je to, če po letih halucinacij spet začutiš tla pod nogami.

Uvodna mala plošča Dream On, izdana nekaj tednov pred albumom, je napovedala umirjeno razpoloženje, brez gibalnih tehno udarcev, svoje čase tako značilnih za Depeche Mode; vse od Songs of Faith and Devotion so zapisani samo še v diskoteki zgodovine. Enajst pesmi, ki vse govorijo o takšni ali drugačni ljubezni (razen pohlepne in rahlo grozeče The Dead Of Night, za katero je Gore dobil navdih pri Iggyju Popu), tvori prav tisto, po čemer so Depeche Mode postali in ostali najbolj znani: ranljivo in mrko mešanico ljubezenskega napoja, ki nam je vsem v veliko naslado in hkrati v pogubo.

Moja najljubša je Freelove, ki iz Gahanovih ust zveni ravno tako dobro, kot bi iz Gorovih, posebej velja omeniti tudi vokalno odlično izvedeno Goodnight Lovers, potem pa Shine, When the Body Speaks, Comatose in Breathe, ki vse po vrsti spominjajo na najmočnejše adute s kultne Black Celebration (preveč jih je, da bi jih naštevala) in na prezrte sentiše z Violatorja (Blue Dress, Sweetest Perfection, Waiting for the Night), ki bolj kot telo vzburjajo čustva. Mirno preiskovanje lastne notranjosti je v zavetju Depeche Mode nadvse dražljivo in razburljivo. Tako ti šele po nekajkratnem poslušanju in zatopljenem prebiranju besedil postane jasno, zakaj je Exciter dobil takšen naslov.

In za konec, tako za pokušnjo, še ena od večnih resnic izpod peresa Martina Gora: »When you're born a lover, you're born to suffer, like all soul sisters and soul brothers.«

Marta Pirnar